Ivan Platovnjak, Prezrti čas, žalovanje, Bodimo ob neozdravljivo bolnih, umirajočih in žalujočih
Ivan Platovnjak, Prezrti čas, žalovanje, Bodimo ob neozdravljivo bolnih, umirajočih in žalujočih
Ivan Platovnjak je jezuit in profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, deluje pa tudi v Ignacijevem domu duhovnosti. Že vrsto let se pastoralno in raziskovalno posveča vprašanjem človekove ranljivosti, zlasti spremljanju neozdravljivo bolnih, umirajočih in žalujočih. Svoje akademsko delo povezuje z duhovnim spremljanjem ter konkretnimi izkušnjami iz župnij in skupin za žalujoče.
Začelo se je zelo osebno, z izkušnjo spremljanja žalujočih
Kot je povedal za revijo Prijatelj z umirajočimi in žalujočimi dela že dve desetletji. Začelo se je zelo osebno, z izkušnjo spremljanja žalujočih skupaj z Miro Dobravec, ki ga je pred približno petnajstimi leti spodbudila k temu poslanstvu, nato pa še z delom v trimesečnem programu za žalujoče zadnjih šest let (www.žalovanje.si).
Pred leti, ko sta obnemogla oba moja starša, je začel vsak dan, zjutraj in zvečer skrbeti tudi zanju v Vincencijevem domu Marijinih sester v Štepanjskem naselju, kamor sta se preselila iz svojega doma blizu Laškega. »Ob tem sem še globlje spoznal, kako zelo so ljudje v teh trenutkih potrebni sočutne in spoštljive bližine ter kako pomembno je, da ne ostanejo sami v svojih stiskah. Vse te izkušnje so me postopoma vodile tudi v strokovno, teološko in raziskovalno delo na tem področju.«
Glas tistim, ki so pogosto prezrti, bolnim, umirajočim in žalujočim
Knjiga Prezrti čas. Bodimo ob neozdravljivo bolnih, umirajočih in žalujočih temelji na poslušanju ljudi, ki so ga spustili v svoje najranljivejše trenutke. V njej je zbral dolgoletna pastoralna, duhovna in osebna doživetja, prepletena z resničnimi pričevanji sorodnikov umirajočih, njihovih spremljevalcev in žalujočih. »Pisanje ni bilo toliko intelektualno delo, ampak predvsem pot poslušanja, premisleka, molitve in globokega spoštovanja do vseh, ki so knjigi posodili svoj glas.
Knjiga je nastajala postopoma, v štirih tematskih sklopih, ki sledijo človekovi življenjski izkušnji: stiske in upanja neozdravljivo bolnih, opora sorodnikom, luč vere in pot žalovanja. Pisal jo je z željo, da bi bila hkrati strokovna in zelo blizu vsakemu človeku, predvsem pa, da bi dala glas tistim, ki so pogosto prezrti, bolnim, umirajočim in žalujočim.
Smrt smo kot družba potisnili na rob
Ni odprtega, pogumnega in sočutnega pogovora o umiranju in žalovanju. Smrt smo kot družba potisnili na rob, tabuizirali, prikrili. Zato mnogi ljudje ostanejo sami. Sorodniki ne vedo, kako biti z umirajočim ali žalujočim in kako se pogovarjati. Bolni se počutijo kot breme in neslišani.
Med najtežjimi izzivi vidi osamljenost umirajočih, ki je pogosto hujša od telesne bolečine; preobremenjenost sorodnikov, ki velikokrat ne zmorejo nositi skrbi brez podpore drugih in sistema. Primanjkuje hospic oskrbe in paliativnih služb, ki bi morale biti dostopne vsem. Prisotno je neznanje, kako biti ob žalujočih, kar vodi v nerodne ali ranljive odzive. Potrebujemo široko, odprto javno razpravo o tem, kaj pomeni človečnost v času največje ranljivosti, kako se učiti bližine in kako lahko kot družba ustvarimo take razmere, da človek ob odhodu ni sam ter da žalujoči najde prostor za varen in spoštljiv proces žalovanja.
Glas tistim, ki so pogosto preslišani
Glavno sporočilo knjige Prezrti čas je preprosto in hkrati globoko: Človek med neozdravljivo boleznijo, umiranjem in žalovanjem ne sme ostati sam. Knjiga želi dati glas tistim, ki so pogosto preslišani, in pokazati, da je prav v trenutkih največje ranljivosti mogoče odkriti neprecenljivo vrednost sočutne bližine. Vabi nas, da se upočasnimo, prisluhnemo in damo drug drugemu prostor varnosti ter ljubeče in spoštljive bližine.
Knjiga povezuje osebne izpovedi, pastoralno izkušnjo, teološko poglobitev in praktične napotke. Kristjanom polaga na srce zavedanje, da nas Jezus Kristus čaka prav v teh ljudeh, da želi po nas biti ob njih in jim dati tisto, kar najbolj potrebujejo: bližino, sprejetost in upanje.
Bolezen in izguba ne vprašata po letnem času
O temah, o katerih piše v knjigi, se pogovarjamo premalo in pogosto prepozno. Smrt, umiranje in žalovanje so v sodobni kulturi potisnjeni na rob, kakor da bi se nas ne dotikali. A prav zato postanejo boleči, neznosni in nerazumljeni. »Pogosto slišim, da o tej temi govorim preveč in da si bodo ljudje, ko bodo to potrebovali, že poiskali ustrezne članke ali knjige. Toda življenje ima svojo resničnost. Bolezen in izguba ne vprašata po letnem času, praznikih ali razpoloženju. Tedaj mnogi celo močneje občutijo praznino, osamljenost ali strah pred prihodnostjo. Ko o tem molčimo, trpljenje samo še poglobimo. Zame je vprašanje drugačno: Zakaj bi sočutje, pogovor o življenju in smrti ter bližina drug drugemu ne spadali v december, v advent, v praznike? Tudi Jezusovo rojstvo se je zgodilo v ranljivosti, v svetu, polnem bolečine. Zato so te teme ne samo primerne, ampak nujne, ker so globoko človeške in ker nas naredijo bolj človeške in bolj Božje. Če o tem ne bomo govorili zdaj, nas bodo ti trenutki nekoč presenetili in se ne bomo znali odzvati tako, kakor bi želeli, in nas lahko spremlja občutek krivde.«
Bližina spremeni izkušnjo trpljenja
Platovnjak meni, da človek v svoji največji ranljivosti ni šibek, temveč zelo iskren, resničen in pogosto kar najbolj odprt za resnico, ljubezen in poglobljene odnose. »Umirajoči in žalujoči so me učili pristnosti, ki je ne najdemo nikjer drugje. Drugo veliko spoznanje pa je, da bližina zdravi. Ne odpravi bolezni ali smrti, vendar spremeni izkušnjo trpljenja. Iz osamljenosti vodi v povezanost, iz strahu v zaupanje, iz nemoči v dostojanstvo. Človek se v bolečini ne zlomi zaradi teže trpljenja, ampak zaradi osamljenosti in občutka, da je odveč ali v breme. Ko nismo sami, se tudi najtežji trenutki lahko preoblikujejo v izkušnjo zastonjske ljubezni, ki nas celostno zdravi. Ob tem pa sem spoznal še nekaj zelo pomembnega: trpljenje, ko ga nosimo skupaj v medsebojni ljubezni, postane najgloblja šola ljubezni. Pomaga nam dozoreti v naših odnosih, očiščuje to, kar je površnega, in nas odpira za večnost. V času ranljivosti človek pogosto najgloblje odkrije, da ljubezen ni čustvo, ampak dar, ki se nikoli ne konča. In prav ob umirajočih in žalujočih postanemo sami bolj ljubeči, sočutni in pripravljeni na večno življenje v Bogu, kjer se ta ljubezen dopolni in postane večna.«
Izgovorjena bolečina odpira prostor za novo življenje
»Ko svoje občutke in misli izrečemo, se naša boleča notranjost sprosti, razbremeni, postane lažja. Govoriti pomeni: Ne skrivam se, ne bežim, potrebujem bližino, želim biti viden in slišan. Pri umirajočih je to še posebno pomembno: Ko lahko izrazijo svoje strahove, želje, nerešena vprašanja ali besede slovesa, se notranje pomirijo. A to se lahko zgodi le v odnosu, ki je varen.
Tudi žalujoči nujno potrebujejo prostor za besedo, da povedo, koga pogrešajo, česa se bojijo, kaj jih boli in kaj jih teži. Ko žalovanje zapremo vase z molkom, se bolečina samo poglablja ter lahko postane dolgotrajna in razdiralna. Ko pa si priznamo: 'Tako mi je. To doživljam. To potrebujem', se postopoma odpre pot preobrazbe bolečine, zaupanja in novega življenja. Neizgovorjena bolečina nas razjeda, izgovorjena bolečina, ki je slišana in sprejeta, pa odpira prostor za novo življenje.«
Ni pomembno, kaj rečemo, temveč da smo tam
Bližina sočloveka je v času neozdravljive bolezni, umiranja ali žalovanja ena najdragocenejših oblik podpore, spomni Ivan Platovnjak. Ni pomembno, kaj rečemo, temveč da smo tam, sočutno, spoštljivo, nevsiljivo in potrpežljivo. Takšna prisotnost človeku daje občutek, da ni pozabljen, da je njegovo dostojanstvo neokrnjeno ter njegova bolečina videna in sprejeta. Ne doživlja se kot breme, temveč kot dar, dragocenost, ob kateri tudi drugi zorijo v človeškosti in postajajo bolj podobni Kristusu.
»Kaj pa, ko nimamo nikogar ob sebi? Takih ljudi je veliko več, kakor si upamo priznati. Prav zato je pomembno, da naredimo korak navzven. Obrnemo se lahko na hospic in paliativne službe, ki dajejo strokovno in sočutno oporo. Obrnemo se lahko na župnijo, kjer pogosto najdemo ljudi z velikim srcem, pripravljenih poslušati; na Karitas, ki ponuja različne vrste pomoči; na skupine ali programe za žalujoče, ki ustvarjajo varen prostor za izmenjavo izkušenj; ali na duhovnega spremljevalca oziroma terapevta, ki pomaga nositi in preoblikovati notranji vihar.«
V ranljivosti imamo največjo pravico in potrebo po opori
Največja napaka je, nadaljuje avtor knjige, da ostanemo sami v prepričanju, da 'ne smemo težiti' ali da moramo vse predelati sami. Prav v ranljivosti imamo največjo pravico in potrebo po opori. Vera, zakramenti in molitev nam zagotavljajo globoko moč in tolažbo, vendar potrebujemo tudi človeško bližino, konkretno, vsakdanjo, utelešeno. Oporo potrebujejo tudi sorodniki, ki skrbijo za težko bolnega ali umirajočega. Prav je, da se zavedajo, da z njimi ni nič narobe, če občutijo utrujenost, nemoč ali stisko. To je kar najbolj človeško, in s tem tudi najbolj Božje.
Odprtost za vse, kar drugi doživlja in nosi v sebi
Na to, kako lahko najbolje pomagamo umirajočemu ali žalujočemu, odgovori, da predvsem tako, da smo navzoči in nevsiljivi. »Velikokrat je najtežje prav to: Ne bežati pred bolečino drugega in hkrati ne poskušati rešiti nekaj, kar se ne da rešiti. Umirajočemu pomagamo, ko ga poslušamo brez prekinjanja, spoštujemo njegove želje, strahove in ritem, ko sprejmemo njegovo ranljivost brez olepševanja ali pretiranega optimizma ter mu omogočimo dostojanstvo, nežno nego, varnost in, kjer je mogoče, duhovno oporo z molitvijo, Božjo besedo in zakramenti.«
Žalujočemu pa pomagamo, ko ga ne silimo z »bodi močan« in ne hitimo z nasveti, ampak ga predvsem spoštljivo poslušamo. Podpiramo ga, ko priznamo njegovo bolečino (»Verjamem, da ti je težko. Tukaj sem.«) ter ko ostanemo ob njem tudi takrat, ko se podpora okolice zmanjša in ko mu nevsiljivo ponudimo različne oblike opore, ne da bi čakali, da nas zanjo prosi sam. Največje darilo, ki ga lahko komu damo, je čas, pozornost in odprtost za vse, kar drugi doživlja in nosi v sebi.
Resnični, trdni optimizem izvira iz zaupanja v ljudi
Kako ohraniti optimizem in se izogniti črnogledosti, Platovnjak pove, da optimizem v teh trenutkih ni površinska vedrina ali zanikanje realnosti. Resnični, trdni optimizem izvira iz zaupanja v ljudi, v življenje, v Boga. Ohranjamo ga tako, da se ne zapremo vase, ampak o svojih občutkih govorimo, da poiščemo oporo v bližnjih ali strokovnjakih. da si dovolimo biti ranljivi, žalovati, jokati ter izraziti vsa čustva in misli, da negujemo majhne trenutke hvaležnosti, ki ostanejo tudi v težkih dneh, da smo nežni do sebe in ne zahtevamo prehitre »normalnosti«. V molitvi pa pred Boga Očeta po Kristusu prinašamo vse, kar nosimo v sebi, in mu dopustimo, da to postopoma preobraža v novo življenje. Pesimizem se najlažje prikrade, ko smo sami ali ko se zapremo vase in si ne dovolimo pomoči. Ko pa smo v odnosu in dovolimo, da nam drugi stojijo ob strani, se tudi najtežji trenutki lahko počasi preoblikujejo.
Strah govori o tem, da je življenje dragoceno in da nam je zanj mar
Ivan Platovnjak spomni, da je strah pred smrtjo povsem človeški, naraven in zdrav. »Ne pomeni pomanjkanja vere ali šibkosti, temveč govori o tem, da je življenje dragoceno in da nam je zanj mar. Strah nas ščiti, opozarja in spodbuja, da se povezujemo z drugimi. Cilj ni, da bi se ga znebili, temveč da ga sprejmemo, mu prisluhnemo, ga razumemo in preoblikujemo. Ko o strahu spregovorimo, ko ga delimo z bližnjimi ter ga gledamo v luči vere in zaupanja v Boga, se pogosto zelo omili. Mnogi umirajoči so povedali, da je največji strah izpuhtel takrat, ko so začutili ljubečo in sočutno bližino svojih dragih, spremljevalca ali Boga. Strah pred smrtjo je lahko dober, dokler nas odpira v odnos in nas ne zapira v osamljenost, dokler nas spodbuja, da živimo svoje življenje odgovorno in se osredotočamo na tisto, kar resnično ostane tudi po smrti: ljubezen, spoštovanje, usmiljenje, odpuščanje, hvaležnost in globoki, iskreni odnosi.«
Za koga je napisal knjigo Prezrti čas?
Ivan Platovnjak je knjigo Prezrti čas. Bodimo ob neozdravljivo bolnih, umirajočih in žalujočih napisal za neozdravljivo bolne in umirajoče, ki iščejo razumevanje, oporo in praktične smernice; za vse bolne, ki zmorejo brati; vse, ki žalujejo ali spremljajo žalujoče, ne glede na to, koliko časa je minilo od izgube. Namenil jo je prostovoljcem, zdravstvenim delavcem in pastoralnim sodelavcem, ki spremljajo ljudi v stiski; študentom teologije, zdravstvene nege in socialnega dela; duhovnikom, redovnikom, redovnicam in vsem pastoralnim delavcem; duhovnim spremljevalcem in psihoterapevtom; ter vsakomur, ki želi bolje razumeti človeka v njegovi ranljivosti ter rasti v človeškosti in krščanski drži. Knjiga je namenjena vsakomur, ki si želi biti bližje sebi in drugim v času, ki je res zahteven, a hkrati dragocen in svet. Pravzaprav bi bilo dobro, da bi jo imela vsaka družina. Pomagala bi jim začeti pogovor o teh temah, preden se zgodi bolezen ali izguba, da bi bili pripravljeni, bolj povezani in bolj sočutni, ko pridejo težki trenutki v njihovem življenju ali življenju ljudi, ki jih imajo radi.
