Dr. Samo Skralovnik je predaval o svetopisemskih razlogih našega upanja. Pojasnil je, da Sveto pismo opisuje upanje z različnimi besedami in podobami, ki odstirajo različne vidike bogate podobe upanja. Od čakanja oz. pričakovanja (prihodnosti) do vztrajanja (ukoreninjenost v sedanjosti), od drže telesa (dvignjen pogled, ki vidi onkraj sebe) do drže duha (upanje kot zaupanje, ki se nasloni na drugega). Pri zadnjem je še posebej nazorno, da gre za odnosno resničnost, upanje je vezano na odnos.

Uvodni pozdrav je imel ljubljanski nadškof Stanislav Zore. FOTO: Ivo Žajdela

Ukoreninjeni v Gospodu lahko upajo na polnost življenja

Zgovorno je, da v (hebrejskem) Svetem pismu ne najdemo izraza za obup. Obup je le pomanjkanje upanja, kar razodeva, da je upanje (Božji) dar. »Obup je prepovedan,« je imel navado govoriti Abraham Joshua Heschel, eden vodilnih judovskih teologov 20. stoletja, in nadaljeval: »Bog je povsod in nikoli nam ne da naloge, ne da bi nam dal tudi moč, da jo opravimo.«

»Svetopisemski jezik nasprotje upanja opisuje le kot pomanjkanje upanja, kar razodeva, da nam je upanje podarjeno kot dar, ki ga nosimo v sebi. Če ga ni, je zato, ker smo ga iz različnih razlogov izgubili. V temelju je upanje povezano z življenjem. Lahko bi rekli, da tam, kjer je življenje je tudi upanje.«

»Ko v Izraelu izgleda, da ni več razlogov za upanje, ko je ljudstvo šlo na stranpoti, se zelo pregrešilo in oddaljilo od Božje ljubezni, ko zgleda že vse zaman, Bog sam prebuja –nepričakovano –novo življenje s svojim odpuščanjem in s tem obuja novo upanje, kakor se je zgodilo npr. takrat ko je Bog pripeljal Izraelce nazaj iz izgnanstva. Bog se že v Stari zavezi razodeva kot Bog upanja.«

Samo Skralovnik  FOTO: Ivo Žajdela

Vrednota večnega življenja

Nova zaveza resnico upanja jasno razodeva, ko usmerja celo zgodovino odrešenja h Kristusu in odkriva, da je središče krščanskega upanja sam Kristus. Njegovo življenje razumemo kot en sam izraz Očetovega upanja ne le za izvoljeno ljudstvo, temveč za vse človeštvo. Kristus sam je naše upanje, pravi sveti Pavel (1 Tim 1,1).

Pomembna dopolnjujoča podoba, ki v Svetem pismu izraža upanje, je drevo. Čeprav je posekano ali morda posušeno, iz njegovih korenin še vedno lahko požene novo življenje tako kot mladika požene iz Jesejeve korenike (Iz 11,1). »Kakor od terebinte in od hrasta, ko ju podró, ostane korenina, bo njena korenina sveto seme.« (Iz 6,13) Ukoreninjeni v Gospodu (Kol 2,7) tako lahko upajo na polnost življenja (v Kristusu).

Stična, cerkev Žalostne Matere Božje. FOTO: Ivo Žajdela

Ivan Platovnjak: Vedno pripravljeni na odgovor vsakemu

Predavanje dr. Ivana Platovnjaka »Vedno pripravljeni na odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog upanja, ki je v vas« je izhajalo iz 1 Pt 3,15, avtor ga je razčlenil na tri temeljne razsežnosti. Prva je, biti vedno pripravljeni. Pri tem se lahko opiramo na naslednje misli.

Jezus je bil vedno blizu ljudem v njihovi konkretnosti, ranljivosti, dvomih, grehih ... Bog Oče je v polnosti spregovoril po Jezusu, ki je vstopil v našo zgodbo (Jn1,14). Če želimo oznanjati evangelij upanja, moramo stopiti v zgodbo človeka (GS 1). Poslušanje je izraz ljubezni, ki spoštuje svobodo drugega (sporočilo za 56. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, 2022). Evangelizacija predpostavlja bližino, ki posluša in razume (EG 128). Ustvariti prostor zaupanja.

Ivan Platovnjak  FOTO: Ivo Žajdela

Odgovoriti vsakomur, ki sprašuje

Druga razsežnost je odgovoriti vsakomur, ki sprašuje. Predavatelj je poudaril naslednja izhodišča. Ko nekdo »sprašuje«, se odpre milostnemu delovanju Boga (Mt7,8). Iskreno vprašanje odpira prostor, kjer se lahko zgodi odgovor, ki ga ne damo mi, temveč Bog po Svetem Duhu (temeljno načelo sinodalnega poslušanja). Ko pristopimo k človeku s spoštovanjem in potrpežljivostjo, se dotikamo Kristusa in mu omogočimo, da se mu bo po Svetem Duhu mogel razodeti in ga napolniti z upanjem(AL 312). Naš odgovor je predvsem poslušanje in podpiranje v iskanju upanja.

Teološki simpozij v Stični. FOTO: Ivo Žajdela

Posredovati razlog upanja, ki je v nas

Tretja razsežnost pripravljenosti na odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog upanja, je posredovati razlog upanja, ki je v nas. Predavatelj je izpostavil izkustvo Cerkve kot občestva, ki je: nismo sami na poti. Tu je izpostavil pet izhodišč. Cerkev kot Kristusovo telo ni samo organizacija, ampak skupnost, kjer vsak krepi drugega tudi v upanju (1 Kor 12,25-26). Upanje raste v občestvu (LF 39). »Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje.« (Rim 12,12-13) Upanje se utrjuje v medsebojnem opogumljanju (Heb10,23-25). Izkustvo občestva =izkustvo upanja.

Stična, križni hodnik. FOTO: Ivo Žajdela

Vsako srečanje s človekom je milostna priložnost

Pripravljenost ni le teoretična (vèdenje), ampak tudi duhovna, saj vključuje osebno in skupno molitev, poznavanje vere, odprtost Svetemu Duhu ter bližino do ljudi in celostno poslušanje njihovih vprašanj. Še posebej je treba poslušati vprašanja trpečih, bolnih, umirajočih, žalujočih, osamljenih, obrobnih ... Njihova vprašanja so pogosto tiha, a resnično življenjska. Kristjani naj bi ne odgovarjali zgolj z razlagami, ampak z življenjem, zakoreninjenim v upanju, ki temelji na Bogu Očetu po Kristusu, in s tem, da skupaj z njimi iščemo odgovor tukaj in zdaj, v letu 2025. Vsako srečanje s človekom je milostna priložnost, da postanemo priče upanja, ki ne izključuje bolečine, ampak jo osvetli.

Predavanje je spodbudilo k spoštljivemu dialogu, življenjskemu pričevanju in celostnemu poslušanju, da bi bila naša vera ne zgolj razlaga, temveč živ odgovor tistim, ki iščejo smisel in upanje.

Teološki simpozij v Stični. FOTO: Ivo Žajdela

1/9