15. aprila 2026 je v 87. letu starosti h Gospodu odšel dr. Ivan Rebernik (1939, Prevalje–2026, Rim), dolgoletni profesor, knjižničar v Vatikanski knjižnici in veleposlanik RS pri Svetem sedežu.

Slovenski škofje so dr. Reberniku leta 2011 podelili Odličje sv. Cirila in Metoda v zahvalo in priznanje za izredne zasluge na področju diplomatske, vzgojne in bibliotekarske dejavnosti na ravni vesoljne Cerkve in Katoliške Cerkve v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor mu je leta 2017 podelil odlikovanje srebrni red za zasluge za prispevek h krepitvi odličnih vsestranskih odnosov med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem.

Velik po znanju in položaju, a majhen in ponižen v odnosu do ljudi

Škof dr. Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference, je v nagovoru dejal, da se poslavljamo od velikega Slovenca, moža globoke vere, iskrenega domoljuba, dragega prijatelja, svetovljana odprtega duha in človeka izjemne srčne kulture. Pokojnikovi ženi Liliani ter sinovoma Ivanu in Štefanu ter vsem domačim je izrekel iskreno sožalje.

Spomnil je, da se je srce Ivana Rebernika ustavilo 15. aprila 2026 v Rimu, v mestu, ki je njemu prav tako kakor bratu Marjanu z družino postalo drugi dom, vendar nikoli ni pozabil domačih Prevalj in svoje Slovenije. Ostal ji je zvest v vseh desetletjih svojega življenja in dela. Kdor ga je poznal, ve, da je bil obenem izredno razgledan in zelo preprost človek. Velik po znanju in položaju, a majhen in ponižen v odnosu do ljudi. V Vatikanu so ga poznali praktično vsi. Mnogi so govorili, da je ime »Rebernik« odpiralo vrata.

Škof Andrej Saje med nagovorom. Foto: Ivo Žajdela

Bil je človek, ki je znal povezovati

»Toda on sam ni odpiral vrat zaradi sebe, ampak zaradi drugih,« je poudaril škof in dodal, da je bil človek, ki je znal povezovati. Cerkev in svet. Slovenijo in Vatikan. Znanost in vero. Domovino in slovenske rojake po svetu. Bil je mož dialoga, spoštovanja in plemenite človeške topline.

Kot knjižničar v Vatikanski apostolski knjižnici, profesor, diplomat in veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu je pustil globoko sled. S svojim znanjem je soustvarjal zakladnico svetovne kulturne dediščine, hkrati pa je ostal človek vsakdanjih, preprostih pozornosti. Številnim slovenskim študentom v Rimu je bil mentor, prijatelj in opora. Koliko mladih duhovnikov, bogoslovcev, raziskovalcev in romarjev je pri njem našlo pomoč, nasvet ali preprosto odprta vrata.

Škof Andrej Saje med pozdravom miru pokojnikovi ženi in sinovoma. Foto: Ivo Žajdela

Škofa Sajeta je prosil, naj mu prinese sveto obhajilo

Cerkev na Slovenskem mu je za njegovo izjemno delo podelila odličje sv. Cirila in Metoda, Republika Slovenija pa srebrni red za zasluge, je spomnil škof Saje. »Toda mislim, da bi njega samega najbolj razveselilo, če bi ga danes opisali predvsem kot človeka vere. Kajti vse, kar je bil in kar je delal, je izviralo iz njegove povezanosti s Kristusom. Vsak dan je šel k jutranji maši v Vatikan.«

Ko ga je v soboto, 17. januarja letos, zadnjič obiskal po koncu ad limina obiska slovenskih škofov pri svetem očetu papežu Leonu XIV., ga je prosil, naj mu prinese sveto obhajilo. Rekel mu je: »Težko mi je, ker nimam nikogar, ki bi mi prinesel Jezusa.« Kako globoke in pomenljive besede. Človek, ki je poznal svetovne voditelje, papeže, kardinale in diplomate, je v bolezni najbolj pogrešal prav Jezusovo bližino v evharistiji. Tam je bilo središče njegovega življenja.

Škof Andrej Saje med pozdravom miru pokojnikovi ženi in sinovoma. Foto: Ivo Žajdela

Lepa podoba človeka, ki je znal ljubiti Boga, domovino in bližnjega

Škof Andrej Saje je spomnil na misli umetnika Michelangela, ki je v kosu neobdelanega marmorja videl angela in dejal: »Moram ga osvoboditi.« Tako tudi Bog skozi življenje oblikuje človeka, je dodal škof. »Včasih s kladivom preizkušenj, včasih z dletom trpljenja, vedno pa z ljubeznijo. Dr. Ivan Rebernik je pustil, da ga Bog oblikuje. In zato je iz njegovega življenja nastala lepa podoba človeka, ki je znal ljubiti Boga, domovino in bližnjega.«