Ivan Rutar se je rodil 9. septembra 1930 v Poljubinju pri Tolminu v veliki in revni družini očetu Ivanu, Čemanču, in materi Mariji. V rodnem kraju je obiskoval italijansko osnovno šolo in kot kratkohlačnik spoznal fašizem in vse gorje druge svetovne vojne. Leta 1948 je v Tolminu dokončal nižjo gimnazijo in se nato vpisal na tolminsko učiteljišče. Šolanje je zaključil leta 1951. Kasneje je v Ljubljani ob delu študiral ruščino in slovenščino, vendar študija zaradi drugih obveznosti ni dokončal.

Učitelj v Logjeh, Breginju, Drežnici, na Livku

Svojo poklicno pot učitelja je začel v vasicah v Breginjskem kotu (Logje, Podbela in Sedlo). Skupaj z ženo Vido, tudi učiteljico, je poučeval v Breginju (1955–1957), v Drežnici (1958–1960) in na Livku (1960–1963 ter 1986–1990). Leta 1964 se je preseli v Kobarid, kjer je na OŠ Simona Gregorčiča poučeval slovenščino in bil nekaj let ravnatelj. Ravno v obdobju njegovega ravnateljevanja (1966–1970) je šola končno dobila novo šolsko poslopje. Bil je tudi šest let vodja splošno-izobraževalnega programa za odrasle na Delavski univerzi Nova Gorica.

Bil je zelo družbeno aktiven

Upokojil se je leta 1990. Poleg dela na vzgojno-izobraževalnem področju je bil vseskozi tudi družbeno aktiven. Sodeloval je v pevskih zborih, igralskih skupinah, vodil je najrazličnejše proslave in slovesnosti. V Posočju je poznan kot govornik poslovilnih govorov za umrlimi. Že od mladega rad piše pesmi. Njegove članke in prispevke zasledimo v časopisih Dom, Novi Matajur, Družina, redno tudi sodeluje pri izdaji zamejskega Trinkovega koledarja. Pisal je sestavke o življenju in delu Ivana Hrasta Nepomuka z Livka in o krivično pozabljenem pesniku dr. Josipu Lovrenčiču iz Kreda. Živi v Kobaridu.

Komunisti so na Primorskem izvajali enako nasilje kot drugod po Sloveniji

Od takrat, ko mi je Ivan Rutar iz Kobarida poslal svojevrstno besedilo o ljudeh, ki so jih na Kobariškem med vojno in po njej umorili partizani oziroma komunisti, je preteklo že 17 let. Iz več razlogov gre za izjemno gradivo in za izjemnega človeka. To drugo zato, ker mu na pregovorno »rdečem« oziroma levičarskem Primorskem skoraj ni para.

Njegovo besedilo, v naslednjih letih mi je poslal še več dopolnjenih verzij, je osupljivo in strašljivo. Namreč, natančno prikazuje, da na »rdečem« oziroma levičarskem Primorskem ni bilo med drugo svetovno vojno in po njej prav nič drugače – kljub toliko opevani žrtvi zaradi italijanskega (fašističnega) nasilja – kot drugod po Sloveniji. Povsod so komunisti izkoristili okupacijo Slovenije in okupacijske razmere zlorabili za svoje komunistično nasilje. Takoj leta 1941 so organizirali svoje paravojske in jih pognali v morilski pogon.

Na Primorskem so se komunisti skrili za imenom Osvobodilna fronta

Na Primorskem so bili nekoliko bolj pazljivi in so se skrili za imenom Osvobodilna fronta, torej niso nastopali in delovali z politično-ideološkim imenom komunisti (komunistična partija), ampak pod za vojno in okupacijo bolje zvenečim, predvsem pa aktivističnim in populističnim imenom Osvobodilna fronta, ki je sestavljeno iz besede osvoboditev (izpod krempljev slovenstvu nevarnega okupatorja) in vojaškega izraza fronta (torej aktivno delovanje proti nekomu (okupatorju). Ljudje, še posebej na Primorskem, kjer so jih dvajset let narodnostno uničevali Italijani, se niso spraševali, kdo so v resnici ljudje, ki to Osvobodilno fronto organizirajo in vodijo. Pod organizacijo Osvobodilne fronte je bilo ubitih izjemno veliko Primorcev, vendar mrtvi se o tem ne sprašujejo in tega ne problematizirajo. Živi pa so, ali toliko vpleteni, so imeli od tega razne koristi (tudi različne privilegije in pokojnine), ali prežeti s smrtonosnim strahom, vsi po vrsti pa premalo dovzetni za analizo in resnico o tem, kaj se je v resnici dogajalo. Pa čeprav so se dogajale strašne stvari.

Skrajni čas je, da gradivo Ivana Rutarja objavim tudi na spletu

In o teh strašnih stvareh (tudi) na Primorskem je Ivan Rutar zbral neverjetno veliko poraznih podatkov o najhujših možnih zločinih, ki so jih počeli komunisti s svojimi paravojskami partizani, aktivisti, terenci.

Skrajni čas je, da to gradivo Ivana Rutarja objavim tudi na spletu, to je v mediju, ki je dostopen najširšemu občinstvu, je brez omejitev dostopa in bo tako ostalo za večno (dokler bo obstajal ta strežnik, in verjamem, da bo dolgo, upam pa tudi, da bodo umetno inteligenco v bližnji prihodnosti tako razvili, da bo vse tovrstne vsebine na spletu prekopirala in si jih naredila za večno uporabne in dostopne).

Pričevanje Ivana Rutarja o sebi, ki je prav tako dokument resnice

Zato naj za začetek, preden bom objavljal gradivo Ivana Rutarja o komunističnih zločinih na Kobariškem, objavim dve besedili o njem, da bomo sploh videli, kdo je ta izjemna oseba, ki si je drznila na »rdečem«, to je levičarsko totalitarnem Primorskem zbirati, zbrati in zapisati resnico o neizmerni zločinskosti komunistov. Najprej bom objavil pogovor z njim, potem pa njegovo besedilo, v katerem je dve temi iz pogovora razširil in poglobil. Tu bo sicer nekaj ponovitev, vendar, gre za pomembne podatke in za dokument pričevanja, ki je unikaten ter tudi zato nadvse dragocen.

Ivan Rutar iz Kobarida pred Gregorčičevim spomenikom, 30. 8. 2013. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1944 pa sem zvedel za umor mojega strica Ivana Kende

V vašem okolju je človek, ki bi zbiral podatke o ljudeh, ki so jih med vojno in po njej ubili komunisti, nekaj izjemnega. Kaj je bil razlog, da ste se lotili tega težkega in požrtvovalnega dela? Ali je bil to partizanski umor vašega strica?

Ko sem bil kot trinajstletni fantič na prvem sestanku z OF terenci, je bilo veliko govora o uporu proti okupatorju in še več navodil, kako bomo lahko sodelovali. Bili smo navdušeni. Ob tej priložnosti je bilo veliko govora o izdajalstvu, ki smo ga neizmerno obsojali in o tem, da naj se izogibamo duhovščine, ki da je proti NOB. Postal sem član mladinske organizacije, čeprav so vsi moji letniki in mlajši postali člani pionirske organizacije. Mene so včlanili v mladinsko organizacijo, ker sem bil bolj mirne narave, medtem ko naj bi bili pionirji navadno bolj korajžni: prvi, najpogumnejši. Bil sem užaljen, toda po drugi strani pomirjen, ker bom v glavnem med prijetnimi dekleti. Pionirk sploh ni bilo.

Leta 1944 pa sem zvedel za umor mojega strica Ivana Kende, ki se je že leta 1937 umaknil v kraljevino Jugoslavijo, da ne bi služil vojaščine Italijanom. Bil je letnik 1918. Za umor strica mi je povedala strina, žena strica Toneta, ki je bil takrat v partizanih pripadnik sanitetske postaje, ki je spadala h Gradnikovi brigadi. Jaz in moj štiri leta mlajši brat sva teti pomagala varovati dve hčerki, deklici stari okoli dveh do petih let. Poleg tega pa sva ji pomagala tudi pri delu na polju in prinašati drva.

Konec septembra 1944 je prišel iz Jugoslavije stric Ivan. Videl sem ga, kako je bil lep, močan in izredno lepo oblečen. Posebno me je presenečal usnjen suknjič, okrog vratu je imel velik daljnogled, na glavi pa lep temno rjav klobuk. Ko je odložil velik nahrbtnik, se je lepo pozdravil s teto, in potem tudi naju z bratom nežno pobožal rekoč: »Poglej, poglej, a ta dva sta pa od Mice,« to je od njegove sestre, najine mame. Spomnil se naju je, ker nas je doma za spomin slikal pred odhodom, ko se je prišel poslovit od mame, njegove sestre. Tedaj sta se videla zadnjič, vem, da je mama hudo jokala, ko je odšel, kot bi slutila, da se zadnjič objemata.

Da se je vrnil Ivan Hribarjev, tako se je reklo domačiji, je takoj zvedela njegova soseda, ki ga je imela rada. Ker je potem po odhodu prekinil stike z njo, ga je zasovražila in je verjetno iz maščevanja sporočila v Kneške Ravne na komando enega izmed bataljonov Gradnikove brigade, da se je vrnil Hribarjev Ivan, da se je hodil pozdravljat k sosedom in sorodnikom v usnjenem suknjiču in z daljnogledom okrog vratu. Naslednjega dne zvečer so k Hribarju prišli trije partizani in po kratkem pozdravu takoj povedali, da mora stric Ivan z njimi v Ravne, kjer da ga bodo vključili v eno od enot bataljona. Stric je temu takoj začel ugovarjati, ker da se bo čez dva, tri dni vrnil nazaj, kjer je že povezan s partizani.

Prišleki pa so jezno in uradno nastopali, češ, da oni morajo izvršiti komandirjevo povelje in da se brez njega ne smejo vrniti, ker da bodo kaznovani. Po dolgem prerekanju je moral pristati, ker so mu pretili z ustrelitvijo, saj da komanda že ve po kaj je prišel. Preden so odšli, je strina Francka naročila Ivanu, naj se ne vrača domov ponoči, pač pa da naj prespi pri Francovih. To je bila velika kmetija, kjer je tudi Ivan včasih pomagal kositi, njegova sestra Tinca pa je nekaj let delala pri njih kot kmečka dekla. Domov je prišel iz neke vasi nad Jesenicami, menda Jeseniške Ravne /morda Jeseniški Rovt?/, kjer je živel že od leta 1938 kot kmečki delavec pri večjem kmetu. Po poklicu je bil stric mizar, zato je tudi kaj mizaril.

Še preden je prišel na Jesenice, kjer je upal, da bo kmalu našel delo, je šel v Zenico kamor ga je povabil starejši brat Franc (r. 1912), ki je prav tako odšel v Jugoslavijo, vendar dosti prej, preden je šel služit vojaščino v Italijo, nekje okrog leta 1932. Na žalost dela v tamkajšnji železarni ni dobil, pač le ponudbo za delo v rudniku, kamor pa ni hotel in se je raje vrnil nazaj na Jesenice. Z Jeseniških Raven je šel skoraj dve leti delat v Nemčijo, kamor je odhajalo na delo veliko Slovencev, predvsem pa Primorcev (iz moje vasi Poljubinj kar štirje revnejši kmetje). Tam so dobro zaslužili, toda še preden so Nemci začeli z vojno leta 1941, so se vrnili, in tako se je vrnil tudi moj stric Ivan.

Tistega septembrskega večera je bila lepa svetla noč in trije partizani so odšli po bližnjih stezah s stricem v smer Kneških Raven. Ko so prišli do potoka, ki je nedaleč spodaj poganjal Kugajev mlin, so se ustavili. Prižgali so si cigareto in medtem, ko si je prižigal cigareto stric, je dobil močan udarec v tilnik s puškinim kopitom in nato se mu je svet izgubil izpred oči. Nato do ga udarili še večkrat, tako da so mu razbili glavo. Mrtvega so slekli do spodnjega oblačila, mu vzeli daljnogled in denarnico, ga prekrili s smrekovimi vejami in odšli svojo pot naprej.

Naslednji dan smo ga čakali, toda strica ni bilo. Nekega popoldneva pa k strini pritekel sosedov petnajstletni Milan Čendov in ji povedal, kaj je videl: ubitega Ivana, ki sta ga skupaj z mlinarjem Kugajem skupaj zakopala tam ob potoku. Stari mlinar, da je rekel, saj ga tako in tako nima kdo nesti na pokopališče na Knežo. V domači vasi ni bilo moških, ker so bili že v partizanih ali pa v Italiji pri vojakih. Doma so bili sami onemogli starčki in ženske. Ko je teta po neizmernem joku prišla k sebi, sem jo proti večeru le vprašal zakaj so tisti trije strica ubili. Teta mi je rekla, da so ga osumili, da je prišel kot izdajalec in zato, ker je imel daljnogled. Teta se je silno gnala, da kaj bo rekel stric Tone, ki je v partizanih.

Ker nisem bil dovolj odrasel in razgledan, je v meni neprenehoma bučala in grmela samo strašna beseda izdajalec, ki se mi je na prvem sestanku tako zapičila v dušo. Bilo mi je nerodno in hudo, da je torej moja draga mama izdajalčeva sestra, da smo jaz in vsi moji bratje in sestre (takrat nas je bil šest) izdajalčevi nečaki, da ima moj ubogi tata za ženo izdajalčevo sestro, skratka, da smo vsi izdajalci.

Da bi dokazal, da to ni res, sem bil pripravljen narediti vse za partizane, ker sem se bal, da bi mene, brata in sestre z očetom na čelu imeli za izdajalce. Moderno bi rekel, da sem bil tako šokiran, da sem ob besedi izdajalec, kjer koli sem jo slišal, začel trepetati in zardevati. Obdajala me je taka notranja obremenjenost, da jo na kratko ni mogoče opisati. Želel sem si samo tega, da tudi mene in mojih bližnjih ne bi imeli za izdajalce, ker tudi moj stric ni bil.

Tudi po vojni sem bil aktiven mladinec, samo zato, da bi vsi čutili mojo predanost in skrivanje notranje obremenitve, pa čeprav čisto po nedolžnem, bil sem predan vsemu. Že leta 1947, ko še nisem imel 17 let, sem bil na udarniškem delu na progi Šamac–Sarajevo. Postal sem skojevec in potem član partije, leta 1946 sem bil več kot dva meseca na udarniškem delu v Granješu pri Zagreba. Tam smo imeli moški oktet, vadili smo petje in nastopali celo v predmestju Zagreba ob Maksimiru. Včasih so nas peljali nastopat kar iz delovnega mesta.

Stric je septembra 1944 prišel samo na obisk in to čez hribe (Rodico), enako kot se je prej umaknil v Jugoslavijo, ker se je bal, da bi ga na vlaku lahko od Podbrda do postaje Sv. Lucije odkrila italijanska policija, ki je bila po kapitulaciji Italije še vedno na strani Nemcev in bi ga kot ubežnika (dezerterja) pred vojaščino aretirala. V nahrbtniku je prinesel cigarete Drava za brata Toneta in caharin za svakinjo Francko, ter še nekaj srajc, in menda celo čevlje za brata.

Kakšna je bila vaša mladost, čas študija in prve zaposlitve?

Od sedmega leta naprej sem bil pastir vaške črede ovac ali koz, z bratom dvojčkom Milanom sva menjala, en teden eden koze, drugi ovce, kajti koze je bilo veliko težje varovati, ker se niso nikoli ustavile, kar naprej hiteč po grmovju ali gozdu so obirale listje.

V jeseni leta 1945 so me vpisali v drugi razred nižje gimnazije v Tolminu in me dali v dijaški dom. Brat Milan je šel za hlapca k nekemu kmetu, nato pa za pekarskega vajenca, postal je pek in dosegel stopnjo mojstra. Brata in sestro so dali v dom za vojne sirote. Dve leti mlajša sestra pa je ostala doma, kjer je s pomočjo starih tet, sester pokojne stare mame, skrbela za komaj trinajst mesecev in triletnega bratca, ter osemdeset let starega očeta.

Mama nam je namreč 25. maja 1945, tik po koncu vojne, umrla za jetiko. Tedaj so očeta imeli v Tolminu v zaporu, ker so ga imeli za dezerterja. Na pozive, da naj se javi v neki enoti Gradnikove brigade, se ni odzival. Bil je prepričan, da bodo domači OF funkcionarji znali očeta opravičiti, da ima doma na smrt bolno ženo, sedem otrok, najstarejša je bila še ne petnajst let stara, najmlajši pa komaj tri mesece, in starega očeta. Poleg tega ga je vas nujno rabila, ker je vsak dan zjutraj in zvečer mlekaril v vaški mlekarni. Mlekar ni imel prostega dne ne za nedeljo, ne za praznike, saj je moralo biti mleko obdelano vsak dan sproti.

Poleg rednega mlekarskega knjigovodstva je moral imeti še skrivno knjigovodstvo za obvezen davek za NOB, 20 % od mleka, ki ga je kmet prinesel v mlekarno, seveda v izdelkih, kot so sir, maslo ali skuta. Bil je tudi odbornik vaškega odbora OF s partizanskim imenom Grivar. Vse to ga ni opravičevalo, zaprli so ga kot dezerterja. Domov so ga izpustili 25. maja zvečer, na prošnjo, ker nam je umrla mama, njemu pa še ne 37 let stara žena. Ko je zvečer prišel domov, smo se bali, da se mu bo zmešalo. Vse kar je bilo v hiši, je jokalo in se stiskalo k očetu, ki je čepel ob mrtvaškem odru, kjer je ležala od bolezni izmučena in mrtva mama.

Oče je imel dovolilnico, da lahko ostane doma zaradi smrti žene tri dni, nato pa da se mora vrniti, sicer ga bodo nazaj v zapor privedli nasilno. Tata je po pogrebu rekel: »Naj kar pridejo, ampak mene živega ne bodo več pripeljali v Tolmin, tu na pragu hiše me bodo morali ustreliti.« Bil je besen in preklinjal je svobodo, za katero je toliko delal. »Še Italijani so me izpustili od vojakov tam daleč iz Kalabrije, iz mesta Cosenza, zaradi hudih družinskih razmer, naši me pa zdaj lovijo kot dezerterja, pa od kod sem dezertiral?« Ni se vrnil nazaj v Tolmin, pa tudi ponj niso prišli. Toda ostal je brez dela. Po daljšem obdobju so ga sprejeli za navadnega delavca h gradbenemu podjetju.

Na delo je odšel lačen, domov se je zvečer vrnil lačen. Neprenehoma je tožil za krivico, ki jo delajo, po delu je spil kje kakšno pijačo, od utrujenosti in telesne in duševne izčrpanosti je kmalu začel bolehati. Diagnoza je bila angina pektoris, dali so ga na bolovanje in avgusta 1965 je umrl za srčnim infarktom, še ne star 63 let. V času bolovanja je pričakoval vsaj majhno pokojnino, toda niso mu priznali dela za NOB, in umrl je brez vsega.

Po tretjem letu nižje gimnazije sem šel na pripravnico za učiteljišče in leta 1951 sem diplomiral. Še kot mladenič sem bil obremenjen z besedo izdajalec, čeprav so me stalno porabili za nastope na raznih proslavah, ki jih ni bilo malo, češ Ivan je za vse najboljši, ima lep glas in zna. Tudi v gledališču v Tolminu so me uporabili za vlogo študenta Tončka v igri Matiček se ženi. Že v času vojne smo doma v vasi prirejali proslave in bil sem vedno zraven.

Živel pa sem brez nujno potrebnih sredstev za normalno življenje mladeniča, v pomanjkanju oblačil, spodnjega perila skoraj nisem imel, niti zobne ščetke, kaj šele denarja. Sam sebi ne morem verjeti, kako sem preživel ta leta. Z oblekami in perilom mi je pomagala dobra ženska iz vasi. Dajala mi je ponošene stvari svojega od mene leto dni starejšega sina, pa tudi velik je bil po postavi. Na njeno posredovanje mi je pomagal tudi rdeči križ.

Kot osnovnošolski učitelj ste učili na več šolah na Kobariškem. S kakšnimi razmerami ste se srečevali pri ljudeh in pri službi?

V službo sem šel nekaj mesecev pred odhodom k vojakom. Od doma sem šel zelo notranje obremenjen in tudi sicer, saj nisem imel kaj obleči, bil sem brez denarja, tako, da mi je za pot na prvo službeno mesto v Breginjski kot morala dati dobra soseda. Bog ji povrni, nikoli je ne bom pozabil.

Bal sem se, s kakšnimi ljudmi se bom srečal, in predvsem, kako naj se vedem do njih. Stari oče mi je ob odhodu od doma rekel, saj je čutil mojo tesnobo: »Nič se ne boj, saj si izučen, šolan, ampak ljudi le spoštuj in previden bodi. Dobro poslušaj kaj govorijo ljudje in kako se obnašajo, ti pa nucaj svojo glavo.«

Ko sem se srečal s prvini vaščani, sem bil lepo presenečen, kajti čutil sem, da so dobri in mi naklonjeni. »Tovariš učitelj, če kaj nucate, kar k nam pridite, saj ni potrebno za vse na 'ljudski odbor', tam delajo samo tisto, kar jim pišejo 'z okraja'.« To me je čudilo, po eni strani sem čutil, da oblasti niso naklonjeni, a po drugi sem bil jaz tisti, ki bi moral oblasti pomagati. Nič, sem si rekel, ljudje najboljše vedo za vse, njim se ne bom odpovedal in navsezadnje sem prišel k njim zaradi njih in njihovih otrok, ne zaradi oblasti. Na krajevnem ljudskem odboru se nisem javil in po nekaj dneh je prišel v šolo tajnik KLO. Bil postaven človek star okrog 30 let, in ko me je pozdravil, sem na njem videl in čutil, da mu ni vseeno s kom ima opravka, ker je govoril spoštljivo in skoraj glas se mu je tresel. To mi je dalo občutek samozavesti, tako, da sem se naredil skromnega. Nisva se dolgo pogovarjala in ko sva se na vratih šole pozdravila, mi je prav prijetno in nenarejeno rekel: »Tovariš učitelj, če boste kaj rabil, kar do mene pridite na odbor, ker naši ljudje so včasih čudni.« »Dobro, tovariš tajnik, zdravo«, sem odzdravil in šel v mojo kuhinjo. Gledal sem skozi okna gor k cerkvi in bil ves umirjen. Že skoraj teden dni sem pričakoval ta obisk in mi ni bilo vseeno, kakšen bo, kako bo poteklo srečanje s krajevno uradno oblastjo. Najbolj sem bil zadovoljen, ker me tajnik ni povabil na kakšen sestanek te ali one organizacije.

Na hrano sem hodil k stari ženici, ki je bila že dolga leta vdova in brez otrok, sama zapuščena, a ne zagrenjena. »Ja veste«, je rekla, potem ko sva se že malo razgovorila, »tu pri nas je bolj žalostno. Sami smo, nimamo več gospoda nunca (po beneško duhovnika), ljudi ni več, tako kot včasih, vsak se drži zase, puhno jih je ušlo čez mejo, ostali smo skoraj sami stari.« Prav zares nisem vedel, kaj odgovoriti, niti ne vprašati, ker sem bil opozorjen, da tovariši »z okraja« sprašujejo, kaj je kdo rekel.

Tudi k meni je prišel član Udbe, ki me je poznal že iz Tolmina. Bil je prijazen in me tudi »prijazno« opozoril, naj bom do ljudi izredno previden, ker radi gledajo tja čez mejo v svet kapitalizma in tudi o NOB nimajo dobrega mnenja.

Če zdaj po odhodu Američanov vse manjka, tega ni kriva NOB pač pa kapitalizem, ki poskuša na vse načine ugnati naše delo za boljše življenje v dobi socializma. »Še dobro, da jih mi v Tolminu nismo imeli,« sem rekel, »sicer bi še danes ne imeli proge Brčko–Banoviči in Šamac–Sarajevo in še toliko stvari, ki nam bodo prinesle lepšo bodočnost,« sem mu možato odgovoril, a si mislil svoje. »Dobro, tovariš Rutar, že vidim, da so tu dobili dobrega tovariša,« je rekel pred odhodom ter mi v pozdrav stisnil roko in obvezni zdravo.

Učiteljevali ste tudi v vasi Logje pri Breginju, blizu meje z Italijo. Kakšno je bilo v tistih letih življenje tam?

Ja, to je bilo moje prvo službeno mesto. Rad se spomnim tistih notranje burnih dni, ko noben večer pred spanjem nisem vedel, kako mi je potekel dan, čeprav sem bil umirjen in otresen vseh strahov. V ljudeh sem videl prave ljudi, ki so dobri in učitelju naklonjeni.

Moja soseda, njen sin je hodil k meni v šolo, mi je zaupala marsikaj, kar je bilo hudega v času NOB. Rada je primerjala sedanji čas s časom Zavezniške vojaške uprave takoj po vojni. »Kaj pravite vi,« me je vprašala in me s tem nehote spravljala v zadrego. »Oh, moja nuna,« sem rekel, »kaj naj rečem, ko pa je bilo pri nas vse drugače, pravzaprav tako kot je zdaj tudi tu. Pa pustiva politiko in mi raje povejte a je blo v času vojne tu kaj hudo, ali so prihajali sem kaj Nemci in domobranci, ali kaj požgali vas in ustrelili kaj talcev?« Medtem ko sem govoril, sem pozabil, da sem rekel pustiva politiko. Bilo mi je nerodno, a sem molčal, tudi ona je molčala in na koncu rekla: »Bog ne daj, da bi se še kdaj kaj takega ponovilo. Povem pa vam, da smo se bali prav vseh, tudi partizanov, saj so v naši vasi ubili več ljudi kot Nemci in domobranci skupaj, ki niso nobenega, partizani pa kar štiri, dobre nedolžne ljudi. Pa o tem vam bom povedala, ko vas bom bolj poznala.«

»Lepo vas prosim soseda, samo bati se me ne smete, ker vas spoštujem in veste, da ne bi naredil nič takega, kar bi vam lahko škodilo.« »Saj se vas ne bojim, ker vas vidim v oči, da ste najboljši človek, da bi bil dolgo med nami zdrav in dobre volje.« »Hvala, če res tako mislite,« sem ji rekel, »ampak nekaj bi vas vseeno rad vprašal. Povejte mi, kdo je tisti zapuščeni moški sredi vasi, ves bolehen izgleda?« »O, uboga duša, tisti jih je dal nekaj skozi, skoraj dvanajst let je bil pri vojakih in iz Ljubljane so ga izpustili takega, iz vojaške bolnice. Le pojdite ga pogledat, saj rad govori, le k njemu nobeden ne hodi, ker pravijo, da ima hudo jetiko.«

Drugi dan popoldne sem šel k njemu. Na moj pozdrav: »Dober dan, Bog daj,« mi je prav lepo, toda kašljavo odgovoril: »Tudi vam, kdo ste?'« Pa sem mu povedal na kratko vse o mojem življenji in posebno sem poudaril mamino bolezen in smrt. V meni se je pojavila želja, da bi v njem vzbudil občutek, da ni samo on bolan, da naj ne obupuje, kot moja mama ni nikoli obupala, čeprav je bil njen konec tako krut.

»Ja potem pa že veste, kaj se pravi živet.« Potem mi je povedal kod vse je služil vojsko po Afriki, na bližnjem vzhodu, kako so jih ujeli na Dolenjskem kot italijanske vojake domobranci in kako so ga lepo poslali v bolnico. »Oni so me rešili, da sem danes še tu, pa kaj čem, sam sem in se bojim, da ne bom več dolgo, vsak dan bolj reven sem. Na odboru so rekli, da bodo že kako pomagali, samo do danes ni bilo še nobenega blizu s kakšno pomočjo.«

Sedel je ob ognjišču, držal roke k ognju, kašljal in pljuval v pepel. Potem je počasi vstal, šel v eno sobo in prinesel v roki knjigo. »Nate, poglejte, boste videli, kdo nam je prinesel svobodo, da zdaj še po vodo ne morem in od žeje in lakote bi umrl, če bi ne prišla vsak opoldne dobra soseda, ki mi prinese kos polente, malo sira in polno kanglo vode.«

Pogledal sem knjigo, črna platnica in na njej naslov Črne bukve. »Vam jo posodim za nekaj dni, drugemu je še nisem, potem se bova pa že še kaj pogovorila, le da jaz težko govorim.« Ko sem prihitel v mojo kuhinjo, sem se usedel za mizo in začel brati. Groza, groza! Prebral sem jo v dveh večerih in sam sebi nisem mogel verjeti.

Bili ste učitelj, v socializmu, kar je pomenilo, da ste mladino morali naučiti »pravilnega« odnosa do nove oblasti, do komunističnih »vrednot«. Vendar ste se pri tem srečevali tudi z revščino, z zgodbami o tragedijah v pretekli vojni, in tudi po njej, s Cerkvijo in duhovniki. Kako ste vse to doživljali?

V vseh izjavah sem bil iskren in želim biti tudi tokrat. zato kar naravnost povem, da v šoli pri pouku in z mladino nikoli nisem pretiraval pri nobeni zadevi, predvsem pa ne s komunističnimi vrednotami ali v primerih primerjave stanj bogatih in manj bogatih, poudarjajoč komunistična načela o enakopravnosti in solidarnosti, ki jo je oblast napenjala samo v primerih naravnih nesreč. Imel sem tudi izkušnje s sindikati, ko sem se boril za obstoj »solidarnosti« družbi kot brezposeln.

O tragedijah v pretekli vojni nisem v šoli nikoli govoril, razen uradnih, ki so bile seveda nacistično-fašistične. Premalo sem vedel o tragedijah v naših krajih. Poznal sem le Črne bukve. Žal sem tudi zvedel o mnogih tragedijah šele potem, ko sem bil invalidsko upokojen, torej po letu 1990.

Z duhovniki sem bil povsod to, kar sem, kristjan in imam nadvse lepe spomine na vse duhovnike in ni jih malo. Vse sem prenašal z neke vrste darom vdanosti in daru poznavanja vsesplošnih razmer, ki so me pogosto spravljale v težka depresivna stanja, zato ni čudno, da sem leta 1979 pri znamenitem psihiatru dr. Milčinskem bil deležen pravega razumevanja in dal me je na skoraj polletno rehabilitacijo, ker sem bilo prava ruševina.

Zamenjali ste vrsto služb. Zakaj?

Služb v bistvu nisem zamenjeval, ostajal sem vedno na področju šolstva, razen poslednje, ki mi jo je dodelila v zameno brezposelnosti za nočnega vratarja v hotelu Krn v Kobaridu, kjer sem doživel, da so me moji nekdanji učenci kot visokošolci zboksali, ker jim nisem v hotelu dovolil početi tistega, kar so si želeli oni: nočno bakanalijo po sobah s srednješolkami srednje medicinske šole, ki so bile nameščene za eno noč v naš hotel. Tedaj sem po treh letih »nočništva« dal odpoved in sem spet bil na cesti. Iz kraja v kraj pa sem se premeščal zato, da sem nadomeščal učiteljice na porodniških dopustih, ker nisem imel redne službe.

Bili ste tudi ravnatelj. Izstopili ste iz partije. Zakaj? Kakšne posledice je to imelo?

Bil sem ravnatelj osnovne šole v Kobaridu v času, ko nismo imeli šole, kajti staro je inšpekcija prepovedala uporabljati. Razrede in oddelke smo imeli razmeščene na petih lokacijah v Kobaridu. Istočasno pa sem se z ministrstvom za šolstvo gnal za izgradnjo nove šole v Kobaridu. Ker sem prav tedaj, leta 1965, izstopil iz partije mi je predsednik občine Tolmin tovariš Skok dobesedno rekel: »Zate Rutar so vsa vrata občine zaprta.« No v takih razmerah pa urejaj vse potrebno za izgradnjo nove šole.

Priznati moram, da so mi nekaj pomagali ravnatelji ostalih šol (Podbrdo, Most na Soči, Bovec). Sam sem uspel izvesti akcijo za samoprispevek za novo šolo na našem kobariškem šolskem območju in uspel. In leta 1968 smo v tretjem letu mojega ravnateljevanja odprli novo šolo Simon Gregorčič, ki se zdaj imenuje Osnovna šola Simona Gregorčiča. Jaz sem menil, da je prav, če šola nosi ime po pesniku, ne da je šola njegova. Lahko sem bil v zmoti, toda nihče mi ni oporekal, potem sem po nekaj letih opazil spremembo.

Iz partije sem izstopil zato, ker nikoli nisem bil komunist in ker sem imel izkušnje, saj sem spoznaval kam vse to pelje. Tvegal sem veliko, a ostal sem na svojem, sem pa zato po izteku štiriletnega mandata ostal brez službe, ker namestnik nisem hotel biti. Bilo mi je tudi dosti laži komunističnih oblastnih struktur in sam sem se naveličal pretvarjanja in biti nekaj, kar nisem. Bil sem nabit samih slabih izkušenj, tako da mi je včasih blodilo v mislih še kaj hujšega kot izstopiti iz partije. Na tihem sem užival, ker je za menoj izstopila večina učiteljev na šoli, tako da je partijska celica šole razpadla. Vendar oni niso nosili zato nobenih posledic.

Predčasno so vas upokojili in vam posledično »odmerili« nizko pokojnino. Ali je bila to zahvala za vaše delo?

No, pokojnina mi je bila določena po zakonu o pokojninah in ker smo imeli učitelji na Tolminskem najnižje plače, imajo tudi vsi upokojeni učitelji, ki so imeli večino let službo v Kobaridu, na Tolminskem, nižje pokojnine kot npr. v Novi Gorici ali Ljubljani. Za moje delo pa imam najlepše plačilo vseh ljudi, ki me poznajo in teh ni malo, da me danes spoštujejo.

Nižjo pokojnino imam tudi zato, ker sem bil upokojen s še ne polnimi 35 leti službe. Ves službeni čas pa sem bil tudi skoraj pet let brezposeln in brez plačevanja za pokojnino. Ko sem bil tri leta v Ljubljani, na višji šoli, sem imel štipendijo 5.000 din, imel sem že 33 let. Medtem, ko je večina raznih upravnih delavcev občine in raznih podjetji, prejemala redne plače, pa tudi delovna doba jim je tekla.

Ko ste se upokojili, ste začeli raziskovati preteklost krajev, ki jih poznate. Leta 2000 je izšla vaša zajetna knjiga o vasi Livek. Zakaj Livek in kako bi opredelili to vas?

Na Livku sem zaključil svojo delovno kariero, pa tudi sicer sem Livek dobro poznal. Po branju epske pesnitve Livško jezero (1912) Antona Klodiča – Sabladoskega, nekdanjega duhovnika na Livku, in iz drugih virov, ter ljudskega pripovedovanja, me je to tako prevzelo, da sem iskal še naprej in napisal knjigo, na katero sem ponosen. Zanjo pa sem prejel 472.000 tolarjev in 25 knjig, ki sem jih podaril sorodnikom ter mojim dragim prijateljem, vse bi zneslo nekaj čez 200 evrov, kar ni nič upoštevaje, da so knjigo prodajali po 4.500 tolarjev. Knjiga je bila razgrabljena in mi je v ponos in pravo plačilo.

Napisali ste neke vrste enciklopedijo območja Kobariške, ki še čaka na natis. Delo je gotovo zahtevalo veliko truda?

Knjiga, ki sem ji dal naslov Da bi vedeli in nikoli ne pozabili, šteje 320 strani, a so mi jo popolnoma degradirali, vem tudi zakaj. Iz same zavisti, in so jo pregledovali, ne da bi bila predhodno vsaj lektorirana. Vendar ne bom odnehal, ker knjiga vsebuje stvari, ki so pobrane iz mnogih del, časopisnih in drugih publikacij, ki do ljudi kobariške občine nikoli ne bodo prišle, predvsem pa v knjigi obujam stara ledinska imena, pozabljene znamenite osebnosti, od pisateljev, kot je dr. Joža Lovrenčič ali breginjski duhovnik Štefan Tonkli (psevdonim Sejavec), število prebivalcev po ljudskih štetjih od prvega leta 1869 do 2002 in »zdrsi« v času NOB.

Pred leti ste me zelo prijetno presenetili z daljšim besedilom o zamolčanih osebah na Kobariškem, ki so jih ubili ali preganjali komunisti, ki še tudi čaka založnika. Besedilo je nadvse pretresljivo. Kako vam je uspelo v okolju, ki »brskanju« po zamolčanih temah, ni najbolj naklonjeno, zbrati toliko podatkov?

Hodil sem od vasi do vasi, od človeka do človeka in se pogovarjal. Mnogi so me zavrnili, nekateri tudi v strahu, da bi lahko izgubili pokojnine zaradi izjav resnice. Samo ena zapornica (Čušin iz Podbele) mi je rakla: »Ivan, zapišite vse grdobije in še bolj grdo če boste zapisali, ne bo tako, kot je bilo v resnici.«

Konec v: Ivan Rutar, Kobarid, Kneške Ravne, pogovor, partizani, umori [2]