Nadaljevanje iz: Ivan Rutar, Kobarid, Kneške Ravne, pogovor, partizani, umori [1]

Ivan Kenda je bil letnik 1918, rojen v zaselku Lisec pod planino v Prodih v bližini Kneških Raven, na nadmorski višini nekaj nad 800 metrov. Zaselek je štel devet domačij. Po hudem snegu leta 1952 so počasi vsi domačini kraj zapustili, tako, da zdaj niti na zemljevidu Triglavskega narodnega parka ni več označen.

Strica Franc in Ivan Kenda sta se umaknila v Jugoslavijo

Moj stric, mamin brat Franc Kenda, letnik 1912, se je že leta 1931 umaknil v Kraljevino Jugoslavijo. Dobil je delo v zeniški železarni v Bosni. Tja je povabil tudi šest let mlajšega brata Ivana. Ivan se je vabilu leta 1937 odzval, toda v železarni dela ni dobil, v jamo, to je v rudnik pa ni hotel, ker je bil močno klavstrofobičen, zato se je vrnil v Slovenijo na Jesenice. Tudi tam ni našel dela, zato je šel na Jeseniške Ravne /morda Javorniški Rovt?/, kjer se je ustavil pri večjem kmetu kot hlapec in mizarski delavec, bi je namreč mizar. Jeseni 1939 in do konca leta 1940 je šel delat v Nemčijo. Domov na Jeseniške Ravne se je vrnil zato, ker je kot bister mladenič zaslutil, da se v Nemčiji dogaja nekaj čudnega, negotovega, posebno, ko je zvedel za aneksijo Avstrije in Sudetov, napad na Poljsko ... V Nemčiji je srečal tudi več znancev iz Primorske, ki so prav tako kot on odšli delat zaradi dobrega zaslužka.

Po napadu Nemčije na Jugoslavijo je že mislil, da bi se vrnil domov v rodni Lisec, toda zavedal se je, da ima pri tem opravka tudi Italija, čigar državljan je bil, zato se je tudi rešil nemške mobilizacije, ker je imel italijansko osebno izkaznico. Tudi gospodar ga je zadrževal, naj se ne podaja nazaj, ker da ga bodo Italijani zaradi dezerterstva hudo kaznovali z zaporom. Obenem pa je bil vezan tudi čustveno, ker je bil pri dobrih ljudeh in še dekle je imel, s katero se je nameraval poročiti.

Naslednjega dne zvečer ga je prišla iskat skupina treh partizanov

Konec septembra 1944 se je le odločil in se podal domov na obisk, z nahrbtnikom, v katerem je imel cigarete za brata Toneta in caharin za njegovo ženo. Do Bohinjske Bistrice se je peljal z vlakom. Tam je izstopil, zato ker je vedel, da imajo železniško progo pod kontrolo italijanski vojaki, pripadniki republike Salo. Ti so ga gotovo imeli na seznamu in domov ne bi prispel. Zato je iz Bohinjske Bistrice ubral isto pot, po kateri se je pred leti podal čez mejo v Jugoslavijo. V Nemčiji si kupil daljnogled in tako je lahko opazoval pot in okolico poznanega mu hribovja.

Domov je prispel do solza srečen. Bratova žena, ki je bila gospodinja, ga je kmalu spoznala in se nadvse čudila, kako mu je uspelo priti domov v takih hudih vojnih razmerah. Kmalu mu je povedala, da je njen mož Tone, njegov starejši brat, pri partizanih že iz časov pred razsulom Italije, in da ga že nekaj mesecev ni bilo domov, da je partizan Gradnikove brigade in da dela kot bolničar.

Naslednjega dne zvečer, potem ko je obiskal sorodnike in teti Francki opisal nekaj življenjskih spoznanj ubežnika in delavca v Nemčiji, ga je prišla iskat skupina treh partizanov enega izmed bataljonov Gradnikove brigade, ki se je zadrževal v Kneških Ravnah.

V izbi so kregali o tem kaj je OF in NOB

V Ravne je o Ivanovem prihodu sporočila njegova nekdanja prijateljica ali pa celo ljubica in se tako maščevala, da jo je zapustil. Ona namreč ni hotela z njim čez mejo. Ponj so prišli trije partizani, katerih imena poznam in sem jih tudi videl, ker sem bil tedaj pri teti za varuha njenih dveh malih hčerkic, starih dve do tri leta.

Kako so ga odgnali vem iz tetinega pripovedovanja naslednjega jutra. Dejala je: »O, pa saj bo že pršel okoli poldne.« Žal ga ni bilo tudi popoldne in ne zvečer. Pripovedovala mi je, kako so se v izbi kregali o tem kaj je OF in NOB in kaj je njegova dolžnost, a da jim je na vse odločno odgovarjal, naj mu ne govorijo o zadevah, ki jih sam pozna bolje kot oni, ki so služili italijansko vojsko in se zdaj delajo za upornike.

Nič ni pomagalo, kajti vodja je rekel stricu, da bo o vsem lahko povedal v Ravnah na komandi bataljona, in da bo komanda razsodila o vsem ali bo ostal v bataljonu in Gradnikovi brigadi ali se bo lahko vrnil in deloval na Jeseniških Ravnah, potem ko se bo vrnil.

Naenkrat je padel udarec s puškinim kopitom in strica Ivana so ubili

In tako jih je vzela noč. Šli so po bližnjici proti Ravnam in ko so prišli do potoka, ki ga je stric poznal, ker je nedaleč spodaj domačin, ki so mu pravili Kugaj, imel mlin. Tja je večkrat nesel mlet koruzo ali ajdo, ker mu je bila ajdova polenta ali močnik nadvse dobra.

V trenutku, ko so se zaustavili, je pripovedovala teta, je stric mislil, da si bodo prižgali cigareto in malo posedli, toda naenkrat je padel udarec s puškinim kopitom, tem so sledili drugi in strica Ivana so ubili. Vzeli so mu vse: daljnogled, usnjen polplašč, ki ga kupil v Nemčiji, vso obleko do perila in ga pustili ležati tam ob potoku. Pokrili so ga le z nekaj smrekovimi vejami.

To naj bi po tetinem pripovedovanju skrivaj videl mlinar Kugaj. Zjutraj ga je zakopal v plitvo jamo in to je bil stričev grob do prvega močnejšega deževja, ki je z grobom vred odneslo tudi stričevo truplo v dolino v večji potok Knežca in ta potem vse naprej. Bog ve, kje je strohnel.

Prvo vest o Ivanovi smrti je teti prinesel sosedov šestnajstletni mladenič Milan Čendov. Natančneje pa potem po nekaj dneh sam mlinar Kugaj. Ko mi je teta to povedala, se spomnim, star sem bil štirinajst let, kakšna groza me zaobjela, ko sem prej lepega strica, zdaj imel v predstavi umorjenega z razbito glavo in slečenega. Na moje vprašanje, da zakaj so to stricu naredili partizani, mi je teta odgovorila, da so ga imeli za izdajalca.

Ivan Rutar iz Kobarida (leta 2009). Foto: Ivo Žajdela

Strašna beseda izdajalec mi ni hotela iz glave

Potem so se mi porajala vprašanja kaj naj bi izdajal on, ki je pred Italijani ušel, ki je sovražil tudi Nemce, ker je dobro vedel, da so vse zlo svetovne vojne začeli prav oni, in da se ves svet bori proti njim. Strašna beseda izdajalec mi ni hotela iz glave, tako, da sem ob njej zaspal in se z njo zjutraj zbudil. Moj bog, moj bog, moj stric, mamin brat izdajalec, saj to ni mogoče, a razložiti si nisem znal, tako da me je ta strašna beseda spremljala povsod, vse tja do mladeniških let.

Ubogi stric Ivan, ti si bil z menoj povsod, toda ne kot izdajalec, pač pa kot najboljši človek. Tudi, ko sem večkrat obiskal Kočevski rog in tamkajšnja slovesna zborovanja, si bil z menoj in v moji molitvi, čeprav te ni tam. Dokler bom živel, boš moj ljubljeni mamin brat, stric Ivan.

Moje mladosti se ne spomnim rad, kajti bila je en sam hud križev pot

Kot komaj sedem let star otrok sem postal pastir vaške črede ovac in koz. Vsak dan sem moral zjutraj zgodaj vstati, na pol speč zbirati skupaj čredo in se poditi zanjo, ki je venomer silila v kakšen vrt ali po njivah. Ves dan sem bil lačen, kajti od gospodarjev sem dobil le po kos kruha, pogosto celo že plesnivega, predvsem pa suhega, in steklenico ječmenove kave z malo mleka. Kolikokrat me je bolel trebuh, kako sem jokal in se zvijal po uro ali več daleč doma, od mame.

Doma smo bili revni in nič kaj spoštovana družina, čeprav je moj stari oče imel med ljudmi ugled zelo dobrega in vernega človeka. Moj tata pa je bil poklicen mlekar s pravo mlekarsko šolo. Mleko je obdeloval v dober tolminski sir, maslo in skuto po več vaseh in poleti po planinah v Krnu (Kuhinja, Kašina, Leskovca), na Kovačič planini in pri Fonih, pa v planinah Čarov vrh in Griču, leta 1944 pa v znameniti tolminski planini Razor, kjer sva bila jaz in moj brat dvojček Milan za pastirja. Dobro se spomnim borcev Gregorčičeve brigade, ki so bili tam kot doma, in nam mlajšim pastirjem dajali puške in pravo strelivo, da smo »šicali«, merili gor v skale.

Beseda izdajalec me je zmešala in obsedla, kot najhujša duševna bolezen

Tedaj še nisem bil obremenjen z besedo izdajalec, kot potem v jeseni, ko me je po umoru strica Ivana ta beseda domala zmešala in obsedla, kot najhujša duševna bolezen.

Mama je bila doma in obdelovala malo njivico krompirja in koruze ter nekaj krmnih rastlin za prašiča. Ob tem pa je imela še pet mlajših otrok v starosti od šestih do desetih let. Vse to je delala in hodila tudi na dnine bogatejšim gospodinjam, čeprav je bila že hudo bolna za jetiko. Okoli božiča 1944 je legla in popolnoma onemogla in izčrpana umrla 25. maja 1945, tik ob koncu vojne.

Po odloku OF so pobirali poseben »davek« – tako kot mafija

Moj oče je tisto leto mlekaril v domači vasi Poljubinj pri Tolminu. Vas je imela lepo, veliko in moderno mlekarno. Mlekaril in siril je zjutraj in zvečer, kajti vas je bila močno kmečka z veliko mleka. Ob vodenju rednih poslovnih knjig na osnovi katerih so občasno kmetje dvigali (rekli so »partili«, delili po količinah mleka, ki so ga prinesli v mlekarno v določenem obdobju) sir, skuto in maslo, je moral imeti še posebno knjigovodstvo in to za obvezno oddajo mleka, kot davek po odloku OF, če se ne motim kar 20 % mleka od vsakega gospodarja, ki ga je prinašal v mlekarno. Posebna intendantska skupina določene partizanske enote je prihajala in po tistem odloku odnašala določene količine sira, masla in skute. Tata je to delal vedno doma in to zelo na skrivaj, da ga ne bi dobili Nemci ali italijanski pripadniki republike Salo, ki smo jim pravili bersaljerji. Njih se nismo tako hudo bali, ker so bili večinoma prijazni in smo se znali z njimi pogovarjati, ker smo do kapitulacije Italije hodili v italijansko osnovno šolo.

V sobi nam je umirala mama, očeta pa so zaprli pod obtožbo, da je dezerter

Svoboda 1. maja 1945 je za našo družino prinesla posebno krute čase. Gor v sobi nam je umirala mama, a očeta so že takoj prve dni zaprli pod obtožbo, da je dezerter, ker se ni odzval pozivu, naj gre in se javi v partizansko enoto. Ja, kako!? Doma majhni otroci, žena na smrtni postelji in stari oče star čez 70 let. Opravičila ni bilo. Ko zdaj o vsem razmišljam, mislim da vse to ni bilo res. Ne le da nismo imeli časa kuhati, saj tudi ni imel kdo. Starejša sestra komaj v štirinajstem letu je s pomočjo starih tet (nad 75 let), sester pokojne stare mame, opravljala vse, skrbela za mlajše bratce, za kašljajočo in kri bruhajočo mamo, za starega očeta. Saj ni mogoče verjeti, in vendar je bilo eno samo neizmerno gorje.

Jaz sem nadaljeval z odganjanjem na pašo vaško čredo koz in malo ovac. Prav tako moj brat dvojček, ki je bil sicer za hlapca pri nekem kmetu na Ljubinju.

»Nazaj ne grem, pa tudi če me tu pred hišo ustrelijo.«

Očeta so izpustili iz zapora zvečer 25. maja, ko je tistega popoldne umrla naša mama. Javiti bi se moral nazaj čez tri dni, toda rekel je: »Nazaj ne grem, pa tudi če me tu pred hišo ustrelijo. Pa kakšne dezerter sem bil, če sem garal, ne delal, vso vojno za partizane?« In ni se vrnil in čudo, prečudno, niso več prišli ponj, toda priznavalnine, da je delal za NOB, mu niso dali. Umrl je izmučen, utrujen od bolezni in dela kot železokrivec, na bolovanju za angino pektoris in srčno kapjo, še ne star 63 let, medtem, ko mu je žena umrla 20 let prej stara še ne polnih 37 let.

Mene so v jeseni dali v dijaški dom, da bom nadaljeval šolanje na nižji gimnaziji, štiri leta mlajša brata in sestro pa v dom za vojne sirote. Bil sem star komaj 15 let, toda v meni je bilo nabranega že toliko duševnega in socialnega gorja, da sem se počutil vedno in povsod osamljen s svojimi mislimi na mamo, na po nedolžnem ubitega strica, na ubogega starega očeta, ki si je lajšal gorje z neprestano molitvijo in prošnjo na Boga Očeta, naj obrne in odžene vse to hudo življenje. Saj si vsega tega hudega nismo z ničemer zaslužili.

Poslušen, ker je nad njim visel Damoklejev meč strica »izdajalca«

V šoli sem bil povprečen učenec, rad me je imel profesor slovenščine Janez Dodič iz Novega mesta, zato ker sem rad prebiral Cankarjeva dela, on pa je bil v Cankarja zaljubljen. Tudi meni so bila všeč, ker sem se v marsičem poistovetil s Cankarjevim življenjem in ob branju sem pogosto jokal.

Ker sem imel smisel za lepo govorjeno besedo in tudi prijetno dikcijo z glasom, so me porabili za nastopanje na raznih (mnogih) proslavah, čeprav se mi je pogosto upiralo, toda odpovedati si nisem upal, ker je nad menoj visel Damoklejev meč strica »izdajalca«.

Ker sem bil vdan in se nisem upiral, so me imeli radi

Prav zavoljo tega, ker sem bil nekako vdan in se nisem upiral, so me imeli radi. To mi je tudi godilo in me tudi tolažilo z mislijo, da tudi oni vedo za žalostno in krivično smrt mojega strica. Pa seveda vedo, mi je šlo po glavi, saj tovariši funkcionarji iz okraja in profesorji vse vedo, le delajo se, da me ne bi prizadeli.

Udeleževal sem se delovnih akcij na progi Šamac–Sarajevo (v Zenici Peta primorska delovna brigada iz samih dijakov in študentov), kjer sem iskal strica Franca, a ga nisem mogel najti, ker nisem vedel za naslov. Potem sem bil več kot dva meseca v Granješini pri Zagrebu.

Tik pred resolucijo informbiroja leta 1948 so me kot brigadirja sprejeli v Skoj

Do konca učiteljišča smo bili obvezni odhajati za vodiče v otroške kolonije, seveda brezplačno, za golo hrano in spanje, najpogosteje po šolskih razrednih sobanah in skupaj z učenci. Tik pred resolucijo informbiroja leta 1948 so me kot brigadirja sprejeli v Skoj. Bil sem dober delavec in obenem sem bil pevec brigadnega okteta. Bilo mi je prijetno biti v družbi že starejših študentov medicine in inženirjev, ki so me zelo cenili kot dobrega drugega basista s posebno barvo glasu. Če mene ni bilo, niso mogli nastopiti ali pa so prišli pome z avtom, da gremo pet v zagrebško predmestje Maksimir. Z nami je nekaj krat z recitiranjem nastopil tudi izjemen slovenski pisatelj Saša Vuga.

Nucaj svojo glavo in na Boga nikoli ne pozabi

Leta 1951 sem diplomiral na učiteljišču v Tolminu in nato začel svojo službeno kariero s prvim službenim mestom v Logjeh pri Breginju. Ko sem šel od doma, mi je stari oče rekel: »Glej otrok moj, jaz ti nimam kaj dati za na pot, ampak to me vseeno ubogaj: dobro poslušaj kaj govorijo ljudje, spoštuj jih, ampak pri vsem nucaj (uporabljaj) pa le svojo glavo. In še to: na Boga nikoli ne pozabi!« Nosem tolažilne misli na mojega ljubega starega očeta in ko mi je podajal bledo, lepo starčevsko roko, se mi je utrnila solza in stisnil sem njegovo roko k licu, z mislijo: »Bog Vas varuj oče, tako Vas imam rad!« Če bi tedaj odprl usta z namenom to reči, bi bruhnil v nezdržen jok. Odšel sem iz izbe, kjer je oče vedno sedel ob ždiču ob peči, pozimi in poleti ter bral iz knjige Slovenski Goffine (1910) ali razlaganje cerkvenega leta.

Logje pri Breginju, tu je Ivan Rutar začel poučevati leta 1955 (pogled iz smeri Breginja). V vasi je bilo vzdušje pod vtisom komunističnih zločinov (umori domačinov, izseljevanje čez mejo). Foto: Ivo Žajdela

Kmalu sem nad vasjo v dolinici zagledal šolsko stavbo

Mislim, da sem vso pot od Poljubinja, meni tako milega kraja, vse do Tolmina solzavo hlipal. Šele pred Tolminom sem se utolažil, da sem stopil nekako samozavestno na avtobus, ki me je popeljal v Breginj, od koder bom šel peš po livadnih stezah v Logje.

Kmalu sem nad vasjo v dolinici zagledal šolsko stavbo. Ves sem bil vznemirjen. Pred šolo ni bilo nikogar, vrata zaklenjena in šel sem do najbližje domačije, kjer me je ogovorila prijazna ženska srednjih let. Po domače je rekla: »Duo ste?« (Kdo ste), in lepo sem se ji predstavil kot novi učitelj. Obstala je kot vkopana, ni vedela, kaj reči, zato sem nadaljeval z vprašanjem, da naj mi pove, kdo ima ključe od šole, pa je kar skočila rekoč: »Počajte, sa pridem hitro nazaj.« Res sta kmalu po klancu gor prišli ženski, moja soseda in šolska snažilka. Bila je čudna, že ostarela, in ko je rekla: »Jaz Vam odprem in dam ključe,« ji je skoraj padla stara zobovnica iz ust.

Rekli so mi, da me imajo radi, da še nikoli niso tako lepo peli

In začelo se je. Snažilka je prihajala in odhajala vsak dan po dvakrat, toda le redko sem jo videl, skrivala se je, a delo je opravljala marljivo. Jaz bi se rad kaj pomenil z njo, kaj o šoli, o vasi, o otrocih, toda ni mi uspelo, vse sem moral iz ure v uro in iz dneva v dan spoznavati sam. Otroci so bili kot otroci, vseh vrst obnašanja in razpoloženj, meni vsi všeč, a najbolj mi je bilo všeč, ker so mi rekli, da me imajo radi, da še nikoli niso tako lepo peli, kot ob moji spremljavi s harmoniko.

Logje pri Breginju, podružnična cerkev sv. Primoža in Felicijana. Foto: Ivo Žajdela

Ušesa in oči za sumljivo vas, od koder je »ušlo« čez mejo kar precej ljudi

Tudi odrasli ljudje so bili prijazni, toda zelo zadržani. Eden izmed moških me je kmalu po prihodi vprašal, če je že prišel tovariš »z okraja«. To je bil udbovec, ki je imel »oblast«, ušesa in oči za sumljivo vas, od koder je »ušlo« (odšlo) čez mejo kar precej ljudi. Povedal sem mu po pravici, da k meni še ni prišel nihče, vendar ni minilo veliko časa, ko sem imel čast spoznati tega tovariša. Do mene je bil prav prijetno dostopen, povedal mi je celo, da se me spomni iz Tolmina, in prav zato, ker me že pozna, da mi zaupa, naj bom le malo previden s temi ljudmi, ki niso tako dobri, kot se delajo. Tedaj sem se spomnil starega očeta, ki mi je rekel: »Le poslušaj, ampak nucaj pa le svojo glavo.«

Potem je prišel vsakih deset dni in vedno je godrnjal nad tem, da mora še naprej na Robidišče. Resnično pa mi ni nikoli postavljal kakšnih provokativnih vprašanj. Toda kljub temu, čim sam ga zagledal, mi je nehote postalo nerodno. Še posebno pa potem, ko sem se spoznal z zanimivim možakarjem, ubogim, bolehnim samotarjem, starim okoli trideset let. Ne vem kaj je nanj delovalo z moje strani, da me je kar naprej vabil, naj ga le pridem pogledat. Živel je sam v črni kuhinji, sedel neprenehoma obrnjen k ognju na ognjišču, a ramena je imel vedno pogrnjena s starim debelejšim suknjičem in neprestano je kašljal in pokašljeval.

Ivan Rutar v Breginjskem kotu, pod vasjo Robidišče (leta 2009). Foto: Ivo Žajdela

Nekega dne mi je pokazal knjigo Črne bukve, izdano v Ljubljani leta 1944

Pripovedoval mi je o svoji nad desetletni vojaški službi, in da so ga pustili domov iz bolnice domobranci v Ljubljani. Ujeli pa da so ga nekje na Dolenjskem. Bil je tuberkulozen in tik pred koncem vojne so ga poslali domov, v bistvu umirat. Naslednje leto (1952), ko sem bil jaz pri vojakih, je umrl.

Najbolj pa me je presenetil, pravzaprav zgrozil, ko mi je nekega dne pokazal knjigo Črne bukve, izdano v Ljubljani leta 1944. »Samo za nekaj dni vam jo posodim, potem pa mi jo prinesite nazaj, ker tudi jaz še nisem prebral vsega. Jaz berem počasi, pa še vidim slabo. Potem enkrat spomladi pa jo bom dal vam.« Ker sem knjigo kar tako nesel v roki, je za menoj malo bolj na glas rekel. »Denite knjigo pod srajco v nedrja, da vas ne bo kdo videl.«

To je bila knjiga, ki je potrjevala resnico o mojem stricu

Potem ko sem prebral nekaj strani in površno pregledal slike s podnaslovi, me navdal tak nemir, da sem se tresel, kajti to je bila knjiga, ki je potrjevala resnico o mojem stricu. Po nekaj dneh sem mu knjigo nesel nazaj in se mu zahvalil rekoč, da naj se ne boji, da mu prisegam, da ne bom o tem nikomur povedal. Njegov izraz na obrazu je bil poln hvaležnosti. O mojem stricu mu pa le nisem povedal, čeprav mi je bilo potem hudo, kajti umrl je, preden sem jaz prišel od vojakov. Knjigo pa so ljudje bogve kam vrgli, ker je bila zanemarjena in zvita, poleg tega, kdo bi bral »črno knjigo«.

1/5