Leta 1958 je Mile Pavlin v reviji Borec (št. 4) pod naslovom V vasi vdov pisal o medvojni tragediji v Strmcu. Omenil je, da je francosko-jugoslovanski koprodukcijski film Črne rute dobil v Parizu nagrado Jean Vigot, ki so jo podeljevali filmom o vojnih grozotah. Novinar Radia Beograd Vlatko Vlatković je v scenariju opisal dogajanje v vasi Strmec pod Mangartom. Film sta posneli podjetji Lovčen-film in Le production de Paris. Pavlin se je takrat vprašal, zakaj po tovrstnih temah ne posegajo slovenski filmarji. Kar se tega odnosa do slovenske polpretekle zgodovine tiče, se je od takrat, ko je Pavlin to omenil, bolj malo spremenilo na bolje. Kot mnogih drugih filmskih dokumentarcev o mnogih temah iz slovenskega medvojnega in povojnega dogajanja nimamo tudi filma o partizansko-nemškem uničenju vasi Strmec.

Predel, spomenik Johannu Hermannu von Hermannsdorfu, branilcu pred Napoleonovo agresijo leta 1809. Foto: Ivo Žajdela

Za uničenje Dražgoš in Strmca so bili krivi partizani

Zakaj ne? Zato, ker ima Strmec podobno medvojno zgodbo kot danes vsesplošno znane Dražgoše. O Dražgošah so slovenski filmarji že snemali film, vendar ga niso nikoli dokončali. O tem snemanju se je sicer veliko pisalo, vendar so pisci vso pozornost usmerili v slabo gospodarjenje z denarjem, predvsem zato, da bi se izognili resnici. Zaradi te resnice film tudi ni bil nikoli dokončan. Ta resnica je namreč govorila o samo enem: če bi film posneli kolikor toliko objektivno, bi gledalci takoj videli, da so bili glavni krivec za tragedijo v Dražgošah komunistični partizani. Povsem enako je bilo s Strmcem. Tudi v Strmcu so bili glavni krivci za uničenje vasi partizani.

Pavlin je leta 1958 v Borcu pisal še o »čudnem kraju v hribih, o vasi samih vdov, ki se nočejo možiti, ker so se tako zaobljubile«. K temu je dodal, da je resnica »nekoliko drugačna«, ni pa pojasnil, v čem je ta drugačnost, čeprav bi to moral narediti, glede na to, da je vdovam iz Strmca podtaknil, da se »nočejo možiti«, ker da »so se tako zaobljubile«. Ne le, da so bili partizani krivi, da so postale vdove, potem so jih nekdanji pripadniki partizanov še žalili.

Spomenik Johannu Hermannu von Hermannsdorfu in avstrijskim branilcem, ki so na Predelu leta 1809 poskušali ustaviti agresorsko Napoleonovo vojsko. Foto: Ivo Žajdela

Pod mogočno goro Mangart

Vas Strmec leži, kot pove tudi ime, v strmini pod mogočno goro Mangartom, ob cesti, ki pelje iz Loga pod Mangartom, čez prelaz Predel (1.156 metrov) na državni meji z Italijo, v dolino Jezernice, nato mimo Rablja, kjer je bil do začetka 90. let 20. stoletna znameniti rudnik svinca in cinka, in naprej proti Trbižu oz. Kanalski dolini. Ker je to daleč okoli najlažji naravni prehod iz Soške doline proti Kanalski dolini in Koroški, je bil Predel v zgodovini večkrat prizorišče spopadov.

Preko prelaza je že v času Rimljanov in v srednjem veku potekala pomembna trgovska pot. Kilometer pred prelazom Predel stoji ob cesti Trdnjava Predel, ki so jo Avstrijci začeli graditi leta 1808, v naslednjem letu pa je odigrala pomembno vlogo pri obrambi prodiranja Napoleonovih čet na ozemlje današnje Slovenije. Da bi si Avstrijci zaščitili umik v notranjost monarhije, so takrat napol zgrajeno utrdbo na hitro usposobili. Poveljstvo nad utrdbo je prevzel kar sam graditelj Johann Hermann von Hermannsdorf. 15. maja je utrdba zaradi umikajoče se avstrijske armade dobila okrepitev. Kmalu je postala odrezana od avstrijske glavnine. Istega dne zvečer so Francozi že prišli do utrdbe in jo popolnoma obkolili. Prvi napad na utrdbo se je začel 16. maja. Ker je ta spodletel, se je pričelo medsebojno topniško obstreljevanje. 18. maja je bil odločilni dan. Že zgodaj zjutraj so Francozi začeli s topniškim obstreljevanjem, ki je uničilo skoraj vse topove v utrdbi. Poveljnik francoske armade je branilcem ponudil zadnjo možnost predaje, ki pa so jo brez razmišljanja zavrnili. Popoldan se je začel splošni napad nekaj tisoč francoskih vojakov. Branilci niso imeli nobene možnosti za zmago. Ker so bili francoski vojaki zaradi hudih izgub besni, so bili s preživelimi branilci neusmiljeni. Večino so jih ubili z bajoneti in sabljami, nekatere pa so pustili žive zgoreti v goreči stražnici. Ujetništvo so preživeli le trije častniki, štirje vojaki in en topničar. Poveljnik utrdbe Johann Hermann je bil med zadnjim bojem smrtno ranjen.

Ostanki trdnjave na Predelu, kjer so se avstrijski vojaki Johanna Hermanna von Hermannsdorfa leta 1809 branili pred Napoleonovo agresijo. Foto: Ivo Žajdela

Spomenik v obliki piramide in lev na butari drv

Danes je trdnjava v ruševinah, ob njej pa je spomenik iz obdelanega kamna z litoželeznim likom umirajočega leva. Leta 1848 so po naročilu cesarja Ferdinanda I. ob cesti postavili spomenik v obliki piramide, tri leta kasneje pa je bila predenj nameščena še plastika leva na butari drv.

Cesta je bila pomembna tudi med drugo svetovno vojno, zato so jo Nemci takoj po kapitulaciji Italije zasedli in postavili posadke v Trbižu, Rablju, Logu in Bovcu.

Ostanki trdnjave na Predelu, kjer so se avstrijski vojaki Johanna Hermanna von Hermannsdorfa leta 1809 branili pred Napoleonovo agresijo. Foto: Ivo Žajdela

Ustanavljanje partizanskih enot

Kot je v knjigi z naslovom Domovanje v raju in podnaslovom Zgodovina Loga pod Mangrtom (Tolminski muzej, 2009) zapisal Jaka Vadnjal, so v zgornjem Posočju prve partizanske skupinice nastale v drugi polovici leta 1942. Najprej, poleti so ustanovili Tolminsko četo, nato Kobariško in oktobra leta 1942 še Bovško četo. V začetku februarja 1943 so ustanovili tudi Loško ali 5. četo 2. bataljona Soškega odreda. V to četo je 2. februarja 1943 vstopilo kar nekaj loških in strmških fantov (Ivan Mrakov, Ivan in Karel Andrejev, Rudi in Rihard Petriceva, Lado Mežnarjev, Oton Vencelj in Anton Kuk iz Strmca) in še nekaj drugih fantov. Tega leta je Italija množično mobilizirala mlade fante, letnike 1925 in 1926, ker je upala, da bo preprečila njihov odhod v partizane. Ti so se raje kot v italijansko vojsko priključevali partizanom.

Info tabla ob spomeniku Johannu Hermannu von Hermannsdorfu in avstrijskim branilcem, ki so na Predelu leta 1809 poskušali ustaviti agresorsko Napoleonovo vojsko. Foto: Ivo Žajdela

Partizani in Italijani, nasilje enih in drugih

Fašisti so kot vzrok in posledico ustanavljanja partizanskih enot začeli zapirati in internirati sorodnike partizanov. Iz Loga so v začetku marca 1943 internirali tri Kumrove sestre (Gusto, Marijo in Mimi), Možinove iz Strmca (Marijo, Ano in Fausto), Andrejevi Ani, ter Mežnarjevo Angelo in Terezo Mrakovo. Vse so internirali v Frosinone in so se vrnile domov ob kapitulaciji Italije. Doma jih je pričakalo hudo razočaranje ob izpraznjenih in izropanih domovih, ki so jih izropali italijanski fašisti, tudi s pomočjo nekaterih domačinov.

Na začetku je bilo delovanje Bovške oziroma Loške čete usmerjeno bolj na politično kot na vojaško področje. Njen cilj ni bila samo bovška kotlina, pač pa tudi bližnja Jezerska in Kanalska dolina ter Trbiž.

V Logu so še pred ustanovitvijo Loške čete ustanovili odbor OF iz mladih loških fantov: Ivan Možina Ganza, Anton Kuk in Miha Venceljn iz Strmca, brata Henrik in Rudi Mavrič-Petriceva. Večina jih je tudi vstopila v novo Loško četo. Kmalu pa je Bovška oziroma Loška četa začela tudi z vojaškimi akcijami pod vodstvom Ivana Likarja s partizanskim imenom Sočan, domačina iz Loga pod Mangartom.

Pogled na Strmec s Predela. Foto: Ivo Žajdela

Dvakrat so jih slekli

Vadnjal je navedel nekaj akcij loške čete: 17. marca 1943 je uničila gozdno žičnico v dolini Možnice Italijanu Sartoriju, ki so mu fašisti dali koncesijo za brezplačno izkoriščanje loških gozdov. 20. marca 1943 je pri Mlinču napadla italijanski tovornjak, razorožila vojake, zaplenila orožje, vojake pa v samih spodnjicah nagnala v Log. 6. aprila 1943 je pod Strmcem v »veliki reidi« napadla vojaški tovornjak z 18. vojaki. Ker je prišlo do streljanja so bili trije vojaki in vojaški kurat, ki je streljal na borce, ranjeni. Prvo pomoč jim je nudil četni borec Oton Vencelj iz Strmca (bolničar iz italijanske vojske). Kot pred mesecem dni so zaplenili orožje s težko strojnico bredo, vojake slekli in jih nagnali v Log v samih spodnjicah. Ker so predvidevali povračilno akcijo italijanske vojske, so se ponoči umaknili iz svojega tabora v Bavščico in pozneje v Sočo. Italijanska vojska je drugi dan izvedla hajko pod Mangartom in v dolini Koritnice, vendar niso nikogar našli, tudi javke ne.

Ta skupinica partizanov je torej izvedla nekaj akcij, ki ne za njih, niti za prebivalstvo niso imele hujših posledic. To jih je do neke mere zavedlo, da se niso dovolj zavedali odgovornosti oziroma so se v novih razmerah, ko so po kapitulaciji Italije v začetku septembra 1943 Italijane zamenjali Nemci, soočili s bistveno tršim nasprotnikom.

Ivo Žajdela, Vas črnih rut pod Mangartom, Strmec, Demokracija, 8. 9. 2011Nadaljevanje v: Strmec na Predelu, požig vasi, partizani [2]

1/7