Zavod Antona Martina Slomška v Mariboru je bil ladja ledolomilka v zamrznjeni deželi postsocialističnega državnega šolstva.

V zahvalo za čudežno rešitev tega projekta, ki so ga skoraj potopili Zvonovi, je šel dolgoletni direktor Ivan Janez Štuhec na romanje po domovini.

V slabih štirih tednih je prehodil velik del Slovenije, obudil spomine na svojo osebno prehojeno pot, na razvoj zavoda, lucidno osvetlil dogajanje v državi in zbral zgodbe bolj ali manj znanih slovenskih krajev, njihovih legend, zgodovine in ljudi.

Avtor knjige je svojo zaobljubljeno pot sprva načrtoval od Ogleja v Italiji do Santiaga de Compostela v Španiji. Ker mu je načrte preprečila epidemija, se je s konjem odpravil na pot po Sloveniji.

19. maja 2020, ko so se ukrepi zaradi covida-19 začeli rahljati, je s konjem Miškom odrinil iz Vuzenice. 13. junija je brez konja pot zaključil na Ptujski Gori.

Tekoča potopisna pripoved je polna zanimivih podatkov in razmišljanj

Ivan Štuhec se je s Štajerske napotil med gorenjske vršace, naprej v Posočje, na Notranjsko in čez Kozjansko ter – po Brezjah in Sveti Gori – pot zaključil v tretjem velikem vseslovenskem svetišču, na Ptujski Gori.

Ob zgodah in nezgodah na poti avtor obuja svoje mladostne spomine, težavno petindvajsetletno pot Zavoda Antona Martina Slomška in opozarja na očitne dokaze »lepila na podplatih«, ki čudovito deželo dobrih ljudi drži v primežu nerazumevanja, nestrpnosti in starih vzorcev.

Tekoča potopisna pripoved bralca tudi humorno in sproščeno popelje med manj znane slovenske znamenitosti, prikaže njihovo zgodovino in vseslovenski pomen.

Prijetno popotniško branje bo prav gotovo obrisalo prah s kakšnih pohodnih čevljev, napolnilo kak nahrbtnik in zapolnilo prenekatero rezervacijo gostoljubnih nastanitev v opisanih krajih na zemljevidu.

Ob jezeru Jasna pri Kranjski Gori. Foto: arhiv I. Š.

Zorko Simčič: Človek na obeh straneh stene

V počastitev stoletnice pisatelja Zorka Simčiča je Celjska Mohorjeva družba izdala nov natis njegovega romana Človek na obeh straneh stene, ki velja za prvi slovenski moderni eksistencialistični roman.

Pisatelj je v njem uporabil kar nekaj elementov moderne proze, zlasti tok zavesti, fragmentarizacijo in notranji monolog, ki nadomeščajo tradicionalno pripoved, dialoge in fabulativno zaokroženost.

Dopolnjeno izdajo na novo osvetljuje spremna beseda dr. Matevža Kosa.

Zorko Simčič na Dragi na Opčinah leta 2004. Vir: arhiv I. Ž.

Simčičev človek kot da se ne more udomačiti ne na tej ne na oni strani stene

Zgodba Človeka na obeh straneh stene se začenja neko soparno poletno soboto okrog leta 1950 v Buenos Airesu.

To seveda ni »vojni roman« ali roman na temo vojne, revolucije in državljanske vojne. Ne govori o človeku v vojni, ampak o vojni v človeku.

Simčičev človek se, ta podoba je dovolj pomenljiva, spet odpravlja na pot, v neznano, preizkušat sebe in svoje odločitve.

Kot da se ne more udomačiti ne na tej ne na oni strani stene.