Nadaljevanje iz: Ivo Jevnikar, Radio Trst, primorski domobranci, Albin Šmajd, Dore Martinjak [2]

Februarja 1945 so stekle okrepljene slovenske radijske oddaje. O tem obdobju imamo več podatkov, saj jih je v svojih spominih objavil profesor Alojzij Geržinič (1915–2008). Kot gimnazijskega profesorja so ga 29. decembra 1944 mobilizirali v SNVZ kot referenta za slovensko šolstvo v tržaški pokrajini pri Vrhovnem komisariatu OZAK-a. Ob delu za oživljanje slovenskega šolstva je bil pritegnjen tudi k radijskim sporedom. To poglavje je med drugim takole obdelal (Alojzij Geržinič, Od Save do Srebrne reke, Mladika, Trst, 2015, str. 195–198. Poglavje o radiu je bilo pred tem že objavljeno v Geržiničevi knjigi Pouk v materinščini – da ali ne? (Delo za slovensko šolstvo na Tržaškem v zadnjih mescih nemške okupacije), Založba Sij, Buenos Aires, 1972, str. 38–42).

Ena izmed zasedb Slovencev v pisarni AIS (Zavezniške informativne službe).

Alojzij Geržinič: Naše oddaje so imele lep odmev

Slovenske oddaje na tržaškem radiu / 21. in 22. januarja smo pripravili vse potrebno za slovenske oddaje na tržaškem radiu. /.../ Področja smo si razdelili tako: kulturno uro v nedeljah, narodopisno v petkih in veselo v sobotah bo vodil dr. Jakob Toni; torkove otroške Zvone Hribar; literarno uro jaz; poskrbim naj tudi za tečaj slovenščine, dokler ne dobimo še enega slavista. Literarna ura bo v sredah. Vanjo spadajo predavanja, deklamacije, branje odlomkov, obletnice, stilne ure, programi, določeni po vodilnem motivu, prikaz primorskih pisateljev in pesnikov, prerezi dob itd. V Ljubljani moramo dobiti koga, da organizira za nas delo, zbira predavanja in drugo gradivo.

Slovenščina za Slovence bo podoben tečaj, kot ga je v Ljubljani imel dr. Rudolf Kolarič. To oddajo sem do konca oskrboval sam. Kmalu je imel tečaj na razpolago 2 uri na teden (ponedeljke in četrtke). Nemci so namreč odpravili oddajo Aktualnosti na Primorskem in tisti čas odmerili Slovenščini za Slovence.

Vsaka »ura« traja okoli 15 minut. Honorar znaša 300 lir na »uro«.

Na seji 22. januarja smo bili dr. Toni, Hribar, Osana, Kerčeva, Čokelj in jaz. Zabeleženi imam samo še dve seji za radio: 8. in 14. februarja. Osmega februarja smo prišli dr. Stare, dr. Toni, Horvat, Lobe in jaz. Horvat in Lobe sta bila napovedovalca pri slovenskih oddajah. Pred to sejo sem v Ljubljani poskušal najti slavista, ki bi se odločil priti v Trst, da pomaga pri kulturnem delu, zlasti pri radijskih oddajah. /.../

Naše oddaje so imele lep odmev. Na žalost imam o njih malo gradiva. Bil sem pri dveh, treh otroških urah in videl, da je Hribar znal otroke spraviti v primerno razpoloženje.

Ena izmed zasedb Slovencev v pisarni AIS (Zavezniške informativne službe).

Marsikateri primorski človek me je že poznal po imenu in glasu

Po ciklu Slovenščina za Slovence me je marsikateri primorski človek, s katerim sem prišel v stik, že poznal po imenu in glasu. Spominjam se, da sem parkrat naletel na take, ki so me po glasu imeli za precej starejšega. Prva oddaja je bila 1. februarja. Posnel sem jo na trak pred odhodom na izpite v Idrijo. Razlagal sem, kaj je književni jezik v govoru (zborni in pogovorni, ki sta nad dialektom) in pisavi ter začrtal njegov razvoj od protestantov do danes. Drugo uro (5. februarja) so morali v moji odsotnosti sestaviti v naglici: brali so odlomke iz Slomška. V tretji (8. februarja) sem razpravljal s številnimi primeri o skladnosti in razlikah med pravorečjem in pravopisom. Ta snov (to pot zlasti pisana »l« in »v« na koncu besed in zlogov ter njuna izgovarjava; asimilacija po zvenu) se je nadaljevala 12. februarja. Naslednja je obravnavala razmerje med pravopisom in črkopisom. Za nadaljnje so v zapiskih samo še datumi: 19., 22. in 26. februarja; 1., 5. in 8. marca (za ostale v marcu datumi niso več zabeleženi; biti jih je utegnilo še pet ali šest); 5., 9., 12., 16., 19., 23. in 26. aprila. Zadnji april je bil ponedeljek, a Slovenščine za Slovence ni bilo – tedaj smo si že z begom reševali življenje.

Prof. Alojzij Geržinič 20 let po opisanih dogodkih, slikan v Argentini.

21. februarja sem začel s ciklom Prešeren, poezija in življenje

Za literarne ure povedo zapiski tole: Prva je bila 7. februarja. Moj je bil kratek uvod o Cankarju in Župančiču; sledili so odlomki iz njunih del. Tudi druga, 14. februarja, se je začela z mojim uvodom. Recitaciji sta podali pepelnični motiv (Gregorčič, Prešernov Učenec). 21. februarja sem začel s ciklom Prešeren, poezija in življenje. Poslušalce sem uvedel v nekatere življenjske probleme genialnega pesnika; potem sem recitiral Memento mori ter sedel za klavir, da spremljam Lada Lenarčiča izvajanje istega soneta v Premrlovi uglasbitvi. Nadaljevanji o Prešernu sta bili 25. in 28. februarja. Vmes je bilo treba 23. februarja naglo pripraviti uvod v naše ljudsko pesništvo. Kerčeva, Janez Jenko in Hribar so v dramatski obliki podali troje pripovednih pesmi iz Šalijeve zbirke, harmonika pa nekaj napevov.

Osnutek programa slovenskih radijskih oddaj za mesec april

Za marec ni zapiskov, pač pa hranim porumenel list Osnutek programa slovenskih radijskih oddaj za mesec april: 1., nedelja: Ljudska velika noč (običaji in petje – Osanov oktet); 2., ponedeljek: Lahka glasba (šramel) /kvartet, sestavljen iz dveh violin, klarineta ali harmonike in kitare/; 3., torek: Otroška ura (pravljica Kraljevič Rokec), zvečer: Zgodovina Goriške, II. del; 4., sreda: Mlada Breda; 5., četrtek: Slovenščina za Slovence; 6., petek: Potovanje v Idrijo; 7., sobota: Kovačev študent, sicer šramel; 8., nedelja: Sv. Ciril in Metod; 10., torek: Otroška ura Striček pri malih kuharicah, zvečer: Gospodarsko predavanje o Trstu; 11., sreda: Zvočna igra; 12., četrtek: Slovenščina za Slovence; 13., petek: Narodne noše in ženski kvintet; 14., sobota: Šramel, trio, Lenarčič; 15., nedelja: Oktet: slovenske narodne pesmi; 16., ponedeljek: Slovenščina za Slovence; 17., torek: Otroška ura Vražiček v steklenici, zvečer: O zadružništvu; 18., sreda: Ljubezen do naroda v naši poeziji; 19., četrtek: Slovenščina za Slovence; 20., petek: Peliconov kvartet, predavanje o Čičih; 21., sobota: Zvočna igra ali smešnice in šramel; 22., nedelja: Sodobni slovenski liriki; 23., ponedeljek: Slovenščina za Slovence; 24., torek: Otroška ura, zvečer: Načrt Beveridge; 25., sreda: Junaške pesmi (oktet); 26., četrtek: Slovenščina za Slovence; 27., petek: Beneški Slovenci; 28., sobota: Lahka glasba (šramel); 29., nedelja: Peliconov kvartet in ženski kvintet; 30., ponedeljek: Slovenščina za Slovence. /.../

Knjižica iz leta 1972, v kateri je prof. Geržinič prvič pisal o svojem delu na radiu.

12. junija 1945 je pri Radiu Trst nastopil nov mejnik

Kot je bilo zapisano na začetku, je tržaški radio 5. maja 1945 doživel nov rojstni dan kot Radio Svobodni Trst – Radio Trieste Libera. V sporedih sta se prepletali slovenščina in italijanščina.

Po razdelitvi Julijske krajine z Morganovo črto in anglo-ameriškem prevzemom oblasti v coni A 12. junija 1945 je nastopil nov mejnik. Slovenščini in italijanščini se je na istem valu pridružila angleščina. Radijsko postajo je prevzel major Albert Harari iz anglo-ameriškega vojaškega oddelka Psychological Warfare Branch (PWB, Oddelek za psihološko vojskovanje). Ta je med drugim začel izdajati tudi dnevnik v slovenščini Glas zaveznikov. Pozneje (31. julija 1945) se je preimenoval v Allied Information Services (AIS, Zavezniške informativne službe), nato (10. januarja 1948) v Public Information Office (PIO, Javni informativni urad).

Spet nova upravna ureditev je nastopila 20. oktobra 1945, ko so zavezniki ustanovili Ente Radio Teatro Trieste (Tržaška ustanova za radio in gledališče), ki je povezoval radijsko postajo, gledališče Verdi in filharmonični orkester. In še sprememba 25. marca 1947, ko jo radijska postaja postala Ente Radio Trieste (Candussi II., str. 966–970). V tem času se je seveda tudi spreminjalo zavezniško vodilno osebje.

V času »hladne vojne« je bil radio nedvoumno na zahodni strani

Slovenski in italijanski sporedi so dobili ločene frekvence 16. junija 1946, ko so Slovencem namenili oddajnik Trst II., kar pa je bilo več mesecev povezano z različnimi težavami. Vsekakor so se slovenski sporedi tehnično osamosvojili, in to je spet eden izmed njihovih rojstnih dnevov, Dobili so svoj urnik, ki je v bistvu veljal do leta 1976: od 7.00 do 8.30, od 11.30 do 14.15 in od 16.30 do 24.00 (Candussi III., str. 101–107, 131–132; Lida Turk, str. 33).

Na začetku je pod zavezniki na vodilnih mestih ostalo osebje, ki je delalo na radiu v času jugoslovanske uprave. Slovenske sporede je vodil prej pravnik Mirko Koršič (1914–1981), za njim prof. Gojmir Demšar (1915–2012), v trijezičnem časnikarskem uredništvu je bil vodja slovenskega oddelka časnikar Franjo Vrčon (1902–2001) (Candussi III., str. 14–15; Lida Turk, str. 21–28). Bojkot zavezniške uprave, ki ga je levica izvajala na upravnem in šolskem področju, torej za radio ni veljal. Postopoma pa so zavezniki nastavljali tudi osebje, ki je bilo idejno drugače usmerjeno, kar ne velja samo za politične begunce. V času »hladne vojne« je bil radio nedvoumno na zahodni strani.

»Titovska« partija je uvedla bojkot Radia Trst II

Februarja 1949 je »titovska« partija s sorodnimi organizacijami uvedla bojkot Radia Trst II. Slovensko narodno gledališče (danes: Slovensko stalno gledališče) in številni zunanji sodelavci ter zbori so prekinili sodelovanje z radijsko postajo, kar je trajalo dobri dve leti, Radio Ljubljana je marca ukinil dotedanje občasne glasbene in druge neposredne povezave, prof. Gojmir Demšar, ki je bil takrat odgovoren za glasbene sporede, je 31. marca 1949 zapustil to delovno mesto. Dne 24. maja 1949 pa je zaživel sedanji Radio Koper, h kateremu se je usmerilo več sodelujočih pri bojkotu (Candussi III., str. 314–315; Lida Turk, str. 47–51).

Dolgo so se zamejski Slovenci razlikovali tudi po tem, ali poslušajo Radio Trst ali Radio Koper, o čemer priča tudi spominski zapis prof. Milana Bufona o tem, kako se je z očetom ob nedeljah vračal s sprehodov pravočasno za kosilo, ko »je po Radiu Koper (nikoli nismo poslušali Radio Trst A) za uverturo vsakič zadonela zmagovita Bandiera Rossa« (Milan Bufon, S papanom po Trstu do Akvedota, Katinare in Sv. Ivana, Primorski dnevnik, 9. nov. 2025, str. 23).

Ena izmed zasedb Slovencev v pisarni AIS (Zavezniške informativne službe). Sedijo od leve: Milena Medvešček Andrée, Valeska Lovrenčič, Karlo Rosner, Danica Grapar, Tatjana Pipan; stojijo od leve: Majda Bartol Giraldi, Nace Glinšek, Matej Poštovan, Ljubo Rojc, Miran Drnovšek, Justina Jeriha Lapornik, Lojze Babnik, Zora Bartol, Boris Mihalič.

Radio Trst, zgodba, ki traja več kot 80 let

Mejnikov je Radio Trst, ki se je 8. marca 1955 preimenoval v Radio Trst A, doživel še nekaj: povratek Italije v Trst oktobra 1954, komisarsko upravo radia in vključitev tržaškega sedeža v družbo RAI (Lida Turk, str. 85), odprtje novega sedeža 6. maja 1964, korenito reformo družbe RAI na podlagi državnega zakona št. 103 iz leta 1975, uvedbo televizijskih sporedov leta 1995 in osamosvojitev slovenskega časnikarskega oddelka leta 1996 (Za radijska leta po izidu knjige Lide Debeljak Turk gl.: Saša Rudolf, 75 let neprekinjenega oddajanja Radia Trst, Kronika, 2019, št. 3, str. 693–706).

Še veliko več bi bilo treba povedati o razmerah na postaji, vsebinah, osebju, odnosu med Italijani in Slovenci, zunanjih sodelavcih, tehničnih novostih, a ta članek je le oris zlasti začetkov zgodbe, ki traja več kot 80 let.

Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Mladika, št. 1–2, Trst, 2026.

1/7