Nadaljevanje iz: Ivo Jevnikar, Radio Trst, primorski domobranci, Slovenski narodni varnostni zbor, SNVZ [1]

O začetku oddaj najdemo v literaturi različne datume. Nedvomno pa je 3. januar 1944 dejanski začetek rednih sporedov. To potrjuje tudi pisanje takratnih ljubljanskih časopisov. Dnevnik Slovenec je 6. januarja 1944 objavil daljši članek, datiran s 3. decembrom (sic!) 1944 in z naslovom Novoletno oznanilo Primorskim Slovencem ter podnaslovom Slovenske oddaje radijske postaje Jadransko Primorje so se začele (str. 3). V njem prinaša celotni zanosni radijski govor inšpektorja primorskih domobrancev polkovnika Antona Kokalja, ki ga že označuje kot poveljnika, čeprav je ta naziv dobil šele februarja 1945. Šlo je za govor, poln domoljubja in nasprotovanja »prekucuhom«. Pred njim je uredniški zapis, ki med drugim pravi: »Danes ob 18.15 se je prvič glasila slovenska beseda iz tržaškega radia. Je to dogodek, ki pomeni velik mejnik v zgodovini slovenskega ljudstva na Primorskem in Goriškem. Zahvala gre nemškim oblastem, ki z velikim čutom pravičnosti in modrim uvaževanjem ljudskih potreb skušajo Slovencem dati to, kar jim po pravici gre.

Točno ob 18.15 se je pričela oddaja s slovensko narodno pesmijo. Nato je napovedovalec pozdravil naše primorske sorojake. Sporočil jim je, da bo odslej oddajal Slovenski radio Jadransko Primorje vsaki dan ob 18.15 na valu 225. V lepi, gladki književni slovenščini, ki jo primorski Slovenci tako radi poslušajo, jim je razložil pomen in namen slovenskega radia v Trstu. Prečital je nemško vojno poročilo in nato v kratkih stavkih podal važnejše dogodke iz celega sveta. Posebno pažnjo bo posvečal slovenski radio v Trstu našim krajem ter Slovencem.«

Ljubljanski dnevnik Slovenec je 6. januarja 1944 na 3. strani poročal o začetku slovenskih radijskih oddaj v Trstu.

O začetku oddaj je dnevnik Jutro poročal 8. januarja 1944, ko je pod naslovom Primorski Slovenci v borbi proti komunizmu in s podnaslovom Nagovor poveljnika slovenskih narodnih straž na Primorskem po tržaškem radiu (str. 2) povzel Kokaljev govor.

Albin Šmajd o začetku slovenskih oddaj na Radiu Trst

Slovenske oddaje bi morale pravzaprav steči 1. januarja, vendar lahko v arhivskih dokumentih beremo: »V soboto dne 1. 1. 1944 sem najmanj pol ure iskal vašo postajo, a popolnoma zaman. Tudi drugi je niso mogli dobiti. Ali bi mogel sporočiti, na kakšnem valu ali v bližini katere postaje, ki so sicer označene na aparatih, oddajate?« In odgovor: »Prvega januarja radi tehničnih ovir oddaje ni bilo, upam pa, da bo 3. januarja zopet slovenski glas v eter.« Vir: Mateja Jeraj in Matevž Košir (glavna ur.), Dr. Albin Šmajd, Slovenska ljudska stranka – povezave in nasprotja, 1918–1946, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2024 (dalje: Šmajd, SLS), str. 365, 367.

Vloga Albina Šmajda in Doreta Martinjaka pri Radiu Trst

Gre za pisemski dialog med enim izmed vodilnih predstavnikov protikomunističnih krogov iz vrst Slovenske ljudske stranke in njene ilegalne vojaške organizacije, Slovenske legije, dr. Albinom Šmajdom (1904–verjetno 1946), ki je bil takrat v Ljubljani, in inž. Izidorjem ali Doretom Martinjakom (1913–1986), ki je bil takrat v Trstu v domobranskem štabu in med drugim zadolžen za radijske oddaje. Oba je kmalu po vojni v Trstu ugrabila jugoslovanska tajna politična policija. Martinjak je preživel.

O tržaškem radiu sta se pogovarjala na političnih srečanjih in si dopisovala. Tako zvemo, da je Martinjaka poslala v Trst Slovenska legija (Šmajd, SLS, str. 332). Šmajd si je 25. decembra 1943 zapisal: »Inž. Martinjak Dore: z novim letom začne oddajati Radio Trst vsak večer slov. oz. hrvaško, izmenoma (1. 3. 5. oz. 2. 4. 6. itd.). Po dogovoru s plk Kokaljem naj sestavi program SL /Slovenska legija, avt. op./. Dobiti je plošče.« Vir: Mateja Jeraj in Matevž Košir (glavna ur.), Dr. Albin Šmajd, dnevnik in dosje 1941–1946, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2022 (dalje: Šmajd, Dnevnik), str. 360.

V tem krogu so za avtorje radijskih predavanj že konec leta 1943 pridobili časnikarja Franceta Kremžarja, pisatelja Stanka Kocipra in književnika Tineta Debeljaka. Slednja sta izrazila željo, da bi svoja prispevka sama prebrala na radiu v Trstu (Šmajd, Dnevnik, str. 361, 362, 407).

Albin Šmajd je na Radio Trst poslal 40 gramofonskih plošč

Za Trst so iskali tudi kakega napovedovalca in pa plošče. Znano je, da je kot napovedovalka nekaj časa nastopala študentka iz Ljubljane Zdenka Škof. Vir: France Pibernik, Zgodba izza drobne osmrtnice, V spomin: Zdenka Škof Zakšek (1922–2015), spletišče tednika Družina, 23. maja 2015; ogled 3. jan. 2026)

Šmajd si je 3. januarja 1944 zapisal v dnevnik, da je poslal v Trst referat dr. Tineta Debeljaka o Simonu Gregorčiču, Slovenčev Koledar in Jutrov Razglednik ter 40 gramofonskih plošč (Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 953, Arhiv dr. Šmajda, mapa ZA 600-20, str. 4771.).

Seznam plošč, ki so jih 3. januarja 1944 v Ljubljani zbrali za tržaški radio (vir: Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 953, Arhiv dr. Šmajda, mapa ZA 600-20, str. 4771).

V slovenščini so močno prevladovale kulturne in jezikovne vsebine

Glede vsebine oddaj je Šmajd pisal Martinjaku (Šmajd, SLS, str. 333): »Mnenje naših je, da bi bil program tako razdeljen, da bi po možnosti vsako oddajo bili dve kratki predavanji: eno protikomunistično, drugo pa splošno slovensko (zgodovinsko ali kulturno in podobno). Ostali prosti čas naj bi izpolnile plošče. Upam, da bi bil s tako rešitvijo tega oddajnega programa zadovoljen in da si si tudi Ti tako zamislil program.«

Mogoče je to obveljalo v prvem obdobju, kasneje so močno prevladovale kulturne in jezikovne vsebine. Ob protislovnih in redkih podatkih vsekakor ni jasno, kakšne in kdaj so bile slovenske oddaje. Inž. Candussi na primer piše, da so se slovenske oddaje začele 5. februarja 1944 z radijskimi poročili ob 18. uri (od 1. aprila dalje ob 18.30), čemur da so sledila hrvaška poročila. Obe informativni oddaji naj bi bili vsakodnevni, 2. aprila naj bi nastopila še Slovenska ura s kulturno vsebino ob nedeljah ob 18. uri (od 23. aprila ob 15.20), od 19. januarja 1945 pa naj bi se slovenske radijske rubrike pomnožile in 30. januarja naj bi se jim pridružila nedeljska otroška oddaja. Slovenski sodelavci niso bili uslužbenci radijske postaje, temveč večinoma pripadniki SNVZ-ja in zunanji sodelavci, plačani na oddajo (Candussi II., str. 924–925).

Slovenske oddaje na Radiu Trst

Natančnejši je bil dnevnik Jutro, ki je 31. januarja 1945 objavil to napoved (Mlakar, str. 138; Iz Trsta, Jutro, 31. jan. 1945, str. 3): Nova Slovenska oddaja v radiu Jadransko Primorje. Radijske poslušalce opozarjamo, da se bodo za Primorske Slovence od 1. februarja dalje vršile na valu 265 m naslednje razširjene slovenske oddaje: Ponedeljek: 18.15–18.30: slovenščina za Slovence, 18.30–19.00: poročila, glasba; torek: 15.00–15.30: otroška ura v besedi in glasbi, 18.30–19.00: poročila, glasba; sreda: 18.00–18.30: slovstvena ura, 18.30–19.00: poročila, glasba; četrtek: 18.15–18.30: slovenščina za Slovence, 18.30–19.00: poročila, glasba; petek: 18.00–18.30: narodopisne ure v besedi in glasbi, 18.30–19.00: poročila, glasba; sobota: 18.00–18.30: resne in vesele za delopust, 18.30–19.00: poročila, glasba; nedelja: 9.45–10.00: verski govor, 15.30–16.00: slovenska kulturna ura, 19.15–19.30: poročila.

Verske nagovore v slovenščini imel lazarist Jože Gregor

Kot vemo iz drugih virov, je izrazito verske nagovore v slovenščini na tržaškem radiu od februarja 1945 dalje imel takratni kaplan v Rojanu, lazarist Jože Gregor, in sicer ob nedeljah od 9.45 do 10. ure. Za dovoljenje zanje je zaprosil tržaškega škofa (Ivo Jevnikar, Trst, 1944: Marijine družbenice in vojaki proti premestitvi slovenskega lazarista, Zaveza, št. 118, dec. 2020, str. 55).

Komunistični umori ljudi, ki so delali za slovenstvo

Za potrebe radia so ustanovili tudi zbor in manjši orkester. Vir: Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 941, Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ), mapa ZA 500-7. O radiu Trst gl. str. 388–390.) In ravno v tej zvezi najdemo podatek o tveganosti dela tudi na radiu.

Partizansko vodstvo je odločno odklanjalo tudi taktično kolaboracijo z okupatorjem in udarna pest komunistične partije, VOS prej, OZNA kasneje, je to nasprotovanje potrjevala z nasiljem. Tako je v dokumentih Pokrajinske komisije VOS za Primorsko najti tudi poročilo, da naj bi dva varnostnika februarja 1944 na domu Karla Živica, ki je nastopal z ilegalnim imenom »prof. Žiberna«, »likvidirala« njega in Svetozarja Princa z utemeljitvijo, da je Živic skupno z odvetnikom Ernestom Jazbecem organiziral slovenske šole in pevske zbore, ki so nastopali po radiu za domobransko propagando (Martin Brecelj, Anatomija političnega zločina, Trojni umor v Rossettijevi ulici med ugibanji in dejstvi, Mladika, Trst, 2016, str. 100.).

Slovence so uničevali tako nacisti kot komunisti

Primca so februarja 1945 res umorili, Živica pa ne. Takrat je bil v nemškem zaporu, nato so ga poslali v Dachau, kjer je umrl 8. maja, kmalu po osvoboditvi taborišča (Ivo Jevnikar, Aretacija, deportacija in povojno izginotje Ernesta Jazbeca, Zaveza, št. 135, marec 2025, str. 37.). To nas sicer opozarja, da ne gre verjeti vsakemu arhivskemu dokumentu, vendar je zgovorno glede odnosa do pevskih zborov, »ki so nastopali po radiu za domobransko propagando«.

Sicer pa so nevarnosti prežale tudi na nemški strani, saj člani Slovenske legije gotovo niso simpatizirali z njimi, nekateri njeni pripadniki pa so v Trstu sodelovali v obveščevalnem omrežju, ki sta ga za Britance osnovala Vladimir Vauhnik in Ante Anić, v Trstu pa ga je vodil časnikar Jože Golec. Nacisti so ubili ne samo Golca, temveč tudi več njegovih sodelavcev. Duhovnik, sicer pa pomemben predstavnik Slovenske legije in častnik SNVZ-ja, pred vojno sodelavec TIGR-a Anton Duhovnik (1910–1945), ki je imel na začetku največ stikov s Hradetskim (Kommando Adria), in torej vsaj posredno tudi z radijskimi sporedi, je umrl v taborišču Mauthausen. Vir: ij (= Ivo Jevnikar), Duhovnik Anton, Primorski slovenski biografski leksikon, 19. snopič, Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 1993, str. 556.).

Nemci so Izidorja Martinjaka celo odstavili

Izidorja Martinjaka, ki je od začetka vodil slovenske sporede, so junija 1944 za nekaj časa odstavili zaradi obtožbe, »da sabotira, ker ni poročal o sestreljenih angleških letalih nad Nemčijo« (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 941, SNVZ, mapa ZA 500-7. str. 390), v času aretacij Golčevih sodelavcev oktobra 1944 pa se je umaknil iz Trsta.

Konec v: Ivo Jevnikar, Radio Trst, Alojzij Geržinič [3]

1/3