V nedeljo, 6. maja 1945, je bila v Trstu natisnjena predzadnja številka Partizanskega dnevnika. Kot njegov naslednik je namreč 13. maja začel izhajati Primorski dnevnik, vendar z novim oštevilčenjem (Leto I., Štev. 1). V številki z dne 6. maja je časopis v okvirčku na dveh stolpcih na prvi strani objavil to obvestilo: Radio Trst spet oddaja / Trst, 5. maja. Danes zvečer ob 8. uri je tržaški radio zopet pričel z redno oddajo na valovni dolžini 263.2.

Partizanski dnevnik je 6. maja 1945 poročal, da so se dan prej obnovile radijske oddaje v Trstu.

Prvi redni slovenski radijski sporedi so v Trstu stekli leta 1944

Če je radio »spet« oddajal, se v Trstu radijski sporedi pred 80 leti očitno niso šele rodili. Tudi slovenski ne. O tržaških radijskih sporedih bi lahko celo rekli, da imajo več rojstnih dnevov, v tako različnih okoliščinah so »odraščali« ...

Če se tržaška radijska postaja ponaša, da je nastala leta 1931, pa čeprav je takrat, eno leto po Bazovici, vladal najhujši fašizem (Guido Botteri in Roberto Collini, Radio Trieste 1931–2006, Un microfono che registra 75 anni di storia, Rai Radiotelevisione Italiana, Rim, 2007), je večkrat le zelo sramežljivo navedeno, da so prvi redni slovenski radijski sporedi v Trstu stekli leta 1944, pač v času nacistične zasedbe, in da so jih oblikovali slovenski protikomunistični krogi. A tudi to spada v našo zgodovino.

Knjiga, ki jo je ob 75-letnici radijskih sporedov v Trstu izdala družba RAI (2007), tudi s slovenskimi prispevki.

Komunistična zasedba tržaškega radia takoj po vojni

Kot lahko beremo v najpodrobnejši zgodovini našega radia, ki jo je pripravila Lida Debeljak Turk (Lida Turk, Glas v ... etru, Deželni sedež RAI za Furlanijo – Julijsko krajino, Trst, 1991), je o delovni kontinuiteti tržaškega radia pripovedoval že član slovenskega partizanskega glavnega štaba in maja 1945 prvi direktor radijske postaje v Trstu major Ante Novak (1911–1991), (str. 11–13): »Ko je bil Trst v skupnih bojih odporniških sil v samem Trstu in smelih napadih IV. armade in IX. korpusa aprila in v prvih dneh maja končno osvobojen in so se tudi vodilni organi NOB premaknili proti Primorski in Trstu, je bilo jasno, da moramo čim prej obnoviti tudi delovanje Radia Trst – seveda z novim poslanstvom in novo vsebino /.../

Ko sem bil že na poti proti Trstu, so ustavili moj avto in sem dobil direktivo, da v Trstu takoj prevzamem tamkajšnji radio, ki naj bi odslej deloval pod imenom 'Radio Svobodni Trst – Radio Trieste Libera'. /.../

Drugi dan so se začeli zbirati naši sodelavci, pretežno iz propagandnega oddelka Glavnega štaba s tovarišico Vero Savič (Herto Haas) na čelu /to je bila predvojna učiteljica, od leta 1940 druga Titova žena, avt. op./, ki smo ji takoj naložili govorni program, in Bojanom Adamičem, ki je prevzel glasbeni program, pa še drugi so prišli.

Toda brez pomoči starega osebja, posebej še tehničnega, bi težko opravil svojo nalogo. Upravitelj radijske stavbe nama /z njim je bil Mirko Koršič, ki ga je Novak imenoval za svojega pomočnika, avt. op./ ni hotel povedati, kdo je bil na čelu radia pred našim prihodom. Morali smo ga prisiliti, da nas je odpeljal k njemu, baje upokojenemu admiralu /to je bil admiral Francesco De Orestis, avt. op./. Z njim smo se hitro sporazumeli. Naročili smo mu, da naj naslednji dan ob sedmih zjutraj pridejo pred zgradbo vsi, ki želijo nadaljevati delo na radiu, toda po možnosti z vsaj po enim članom svojih družin, ker bomo vsem, ki bodo prišli, dali tudi potrebna živila.

Skoraj vsi so se odzvali. Takoj smo videli, da je velika večina privržena našim idejam, ali da je vsaj tolerantna, nekaj še vedno prikritih profašističnih elementov pa se je verjetno odzvalo le iz strahu in zaradi hrane. Nobenih resnejših težav nismo imeli z dotedanjim osebjem.«

Knjiga o zgodovini Radia Trst A, ki jo je na podlagi mnogih virov in pričevanj napisala Lida Turk (1991).

Guido Candussi je bil pod zavezniki vršilec dolžnosti direktorja radia

Izjemno podroben opis vsega v zvezi s tržaško radijsko postajo, a tudi širšega okolja, je z imeni, življenjepisi, datumi, tehničnimi podatki, sporedi oddaj itd. v treh obširnih knjigah predstavil inž. Guido Candussi (1916–2021), ki je za radio delal že pred vojno v Bologni, med njo in po njej pa v Trstu, kjer je bil pod zavezniki vršilec dolžnosti direktorja, v letih 1954–76 pa direktor radijskega sedeža. Vir: Guido Candussi, Storia della radiodiffusione, zlasti II. knjiga (Il suo sviluppo in Italia dal suo inizio alla fine della guerra con particolare riguardo alla Venezia Giulia ed alla Dalmazia, samozaložba, Trst, 2003; dalje: Candussi II.) in III. knjiga (Radio Trieste e le altre stazioni italiane dalla e per la Venezia Giulia dopo il 12 giugno 1945, II. izdaja, samozaložba, Trst, 2008; dalje: Candussi III.).

Dejansko se v njegovih knjigah imena mnogih uslužbencev in zunanjih, tudi kar znanih sodelavcev pojavljajo tako v predvojnem kot v medvojnem in povojnem času.

Drugi izmed treh zvezkov obširne zgodovine radia izpod peresa Guida Candussia.

Ustanovitev tržaškega radia leta 1927

Italijanska vlada je s kraljevo uredbo z zakonsko močjo št. 2207 iz leta 1927, ki je bila potrjena z zakonom št. 1350 leta 1928, za 25 let podelila koncesijo za oddajanje radijskih sporedov družbi EIAR (Ente Italiano per le Audizioni Radiofoniche). Družbo so leta 1944 preimenovali v Radio Audizioni Italia (RAI), po uvedbi televizije pa leta 1954 ob isti kratici v RAI − Radiotelevisione Italiana, kar za javno radiotelevizijo, ki sicer nima več monopola pri oddajanju, velja še danes.

Družba je že leta 1927 začela načrtovati svojo osmo radijsko postajo, in to na Tržaškem. Z delom v ta namen je začela septembra 1930. Postavila je oddajnik na Trsteniku (Monte Radio), za urade in studie pa se je dogovorila s telefonsko družbo TELVE (Società Telefonica delle Venezie), ki je ravno gradila svoj sedež v Trstu na Trgu Oberdan 5, tako da je vzela v najem četrto in del petega nadstropja. Tam je radio ostal do leta 1964. Danes so v stavbi pomožni prostori deželnega sveta Furlanije – Julijske krajine.

Nekdanja podoba prvega sedeža tržaških radijskih sporedov na Trgu Oberdan.

Leta 1931 so uradno odprli tržaški sedež EIAR in pričeli z oddajanjem

Po poskusnih oddajah, ki so se začele julija 1931, so na deveto obletnico fašističnega pohoda na Rim 28. oktobra 1931 uradno odprli tržaški sedež EIAR in pričeli z oddajanjem. Slovesnosti, ki jo je spremljala obilna fašistična in nacionalistična retorika, so se udeležili prestolonaslednik Humbert Savojski z ženo in številni predstavniki osrednjih ter krajevnih oblasti, vključno s požigalcem Narodnega doma Francescom Giunto, ki je bil takrat podtajnik v predsedstvu Mussolinijeve vlade. Popoldne so si nekateri predstavniki ogledali še anteni na Trsteniku, ki ju je takrat blagoslovil tržaški škof Alojzij Fogar. (Za te podatke gl. Candussi II., str. 745, 756–757 in 776.)

Današnja podoba prvega sedeža tržaških radijskih sporedov na Trgu Oberdan.

Tržaški radio pod nemško zasedbo

Tržaški radio se je za informativne oddaje povezoval z osrednjim državnim sedežem EIAR, oddajal pa je veliko lastne kulturne, zabavne in športne produkcije.

Po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 je za nekaj dni utihnil, nato so se ga za krajši čas polastili fašisti, ki so obnovili svojo mesec prej razpuščeno stranko, nakar je nastopila nemška zasedbena oblast, najprej vojaška, nekaj časa po ustanovitvi Operacijske cone Jadransko Primorje (OZAK), do katere je prišlo 10. septembra 1943, pa civilna. Ta je vključila tržaški radio kot Sender Triest v Rundfunk-Sendergruppe Adriatisches Küstenland, kar so takrat prevajali kot Oddajniška skupina Jadransko Primorje. Zanj se je uveljavila italijanska kratica RLA (Radio Litorale Adriatico). Oddajal je do 29. aprila 1945. V »oddajniško skupino« je spadal tudi Radio Ljubljana, ki je imel na skupnem sporedu tudi poročila in oddaje v nemščini.

Današnja podoba prvega sedeža tržaških radijskih sporedov na Trgu Oberdan.

Vodja radia pod Nemci Anton Jaksche je podpiral večjezičnost

Od septembra 1943 do februarja 1944 je postajo vodil poročnik David Sapper (1908–1995), ki je omejil vpliv fašistične propagande in razvijal pravo radijsko postajo, saj je ustanovil prvo časnikarsko uredništvo ter skrbel za bogat umetniški program. Od februarja 1944 je postajo vodil civilist Anton Jaksche (1912–1978), ki je prej delal na dunajskem radiu. Candussi piše, da je Sapper poudarjal italijanskost tržaškega radia, Jaksche pa je v skladu z nacističnimi načrti o povojni pripadnosti OZAK-a rahljal vezi z Italijo, spodbujal habsburško nostalgijo, poudarjal posebnosti Furlanov, podpiral večjezičnost, krepil postajo kot samostojno produkcijsko središče.

Sporedi so bili deloma italijanski deloma nemški, pri čemer so ostale informativne in propagandne oddaje v pristojnosti vojske, točneje radijskega oddelka edinice Kommando Adria iz polka za vojaško propagando SS-Standarte Kurt Eggers (Candussi II., str. 909–919).

V tej stavbi v Ul. Carducci v Trstu je imel sedež Kommando Adria.

Upravo Kommando Adria je vodil poročnik Franz Hradetzky

V Trstu je imela edinica Kommando Adria sedež v Ul. Carducci 6, kjer so danes uradi deželne uprave. Med drugim je izdajala dnevnik Deutsche Adria-Zeitung, tednik Adria Illustrierte, izvajala raznovrstno propagando, spodbujala furlansko zavest, sodelovala pri mobilizacijah, vodila nekaj resničnih ali provokatorskih pogajanj s partizani ter prirejala tečaje za propagandiste, tudi za domobrance (v Devinu). Vodil jo je poročnik Franz Hradetzky (1906–1962). Ta se je po vojni julija 1947 znašel na procesu proti vrhovnemu komisarju OZAK-a Friedrichu Rainerju in še 13 nacističnim predstavnikom pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Samo Hradetzky in še en obtoženec nista bila obsojena na smrt. Hradetskemu so prisodili 16 let ječe s prisilnim delom, vendar je že leta 1952 prišel na svobodo.

Za Kommando Adria in Hradetzkega glej zlasti: Klemen Kocjančič, Red mrtvaške glave pod Alpami, Enote in ustanove Waffen-SS na Slovenskem med drugo svetovno vojno, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2021, str. 148–150, 331; Tone Ferenc (ur. Mitja Ferenc), Izbrana dela, Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, 1, Razkosanje in aneksionizem, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, Ljubljana, 2006, str. 420; Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem (1943–1945), Založba Borec, Ljubljana, 1982 (dalje: Mlakar), str. 46, 119–120, 138, 198; Pier Arrigo Carnier, Lo sterminio mancato, La dominazione nazista nel Veneto orientale 1943–1945, Mursia, Milan, 1982, na več mestih. Avtor se v knjigi veliko sklicuje na informacije tako Hradetskega kot tudi drugih nacistov, ki so v mnogočem zavajajoče.

Franz Hradetzky (vir: Pier Arrigo Carnier, Lo sterminio mancato).

Pod Nemci slovenske oddaje na tržaškem radiu

Ob različnih urah je tržaški radio skupni program oddajal na dveh različnih frekvencah, italijanskim in nemškim pa so se kmalu pridružile slovenske in hrvaške, pozneje še furlanske, ruske in srbske oddaje.

Nekdanji odgovorni za programski oddelek Radia Trst A inž. Boris Sancin se je o uvedbi slovenskih oddaj štiri desetletja kasneje takole izrazil (Lida Turk, str. 9): »Na dlani je bilo, da nacisti teh oddaj niso uvedli na ljubo Slovencem, temveč so to storili v svojem interesu v okviru svoje tedanje politike v Küstenlandu. Ta jih je tudi pripravila, da so začeli uvajati slovensko šolstvo in imenovati Slovence na civilne upravne položaje. In tako je nastalo vprašanje: ali izkoristiti vsako priložnost, tudi tisto, ki jo nudi okupator, samo da se pripomore k osveščanju našega naroda v ogroženi Primorski – ter zmanjšanju fašističnega raznarodovalnega pritiska –, ali pustiti, da ostane vse v dotedanjih neslovenskih rokah. V vzdušju državljanske vojne, v kateri se je zvijal naš narod, so se mnenja o tem razhajala in so deljena še danes.«

Primorski domobranci za utrjevanje slovenstva po fašističnem zatiranju

Za oddaje so se zavzeli primorski domobranci, uradno: pripadniki Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ), ki mu kot začetek lahko štejemo 12. november 1943. Vodili so jih polkovnik Anton Kokalj kot inšpektor oz. poveljnik in drugi častniki iz osrednje Slovenije, kjer so samo dva meseca prej doživeli poraza protikomunističnih skupin v Grčaricah in na Turjaku z množičnimi poboji, ki so jima sledili. Na Primorskem so se hoteli boriti proti komunizmu, istočasno pa – v pričakovanju povojnega premika meje – za utrjevanje slovenstva po več kot dvajsetletnem fašističnem zatiranju na kar tretjini slovenskega ozemlja.

Po novem letu 1944 »kolaboracionistične« oddaje v slovenščini

O začetku oddaj je zgodovinar Boris Mlakar zapisal (str. 138): »Po novem letu 1944 pa so slovenski kolaboracionisti na čelu s Kokaljem izprosili tudi oddaje v slovenščini. Prva oddaja je bila 3. januarja 1944, začel jo je prav Kokalj s programskim govorom. Rečemo lahko, da so domobranci neposredno vplivali na te slovenske oddaje radia Trst, njihovi častniki in propagandisti so bili v njih stalni in glavni govorniki, kot npr. major Cesar, prof. Geržinič, oddaje pa je vodil znani klerikalec inž. Martinjak. Material za literarne in glasbene oddaje so dobivali seveda tudi iz Ljubljane.«

Nadaljevanje v: Ivo Jevnikar, Radio Trst, primorski domobranci, Albin Šmajd, Dore Martinjak [2]

1/10