Knjiga Dr. Albin Šmajd. Slovenska ljudska stranka − povezave in nasprotja 1918−1946 (1.448 strani) je rezultat dela šestih sodelavcev Sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov Arhiva RS. Predstavili so jo urednika in soavtorja dr. Mateja Jeraj in dr. Matevž Košir ter recenzenta dr. Zdenko Čepič in dr. Renato Podbersič ml.

Prva knjiga je bila Dnevnik in dosje 1941−1946

Medtem ko je bila prva knjiga Dnevnik in dosje 1941−1946 posvečena osebnosti dr. Albina Šmajda in njegovi zgodbi, je druga knjiga skupek gradiva o delovanju Slovenske ljudske stranke od leta 1918 do 1946. Zajetna korespondenca njenih članov, zapisnikov sej strankinih organov, različnih poročil in številnih drugih zapisov nam odstira idejne zasnove in delovanje največje politične skupine na Slovenskem. Gradivo v največji meri izvira iz krutega in zapletenega obdobja okupacije, boja proti okupatorjem, revolucije, protirevolucije in kolaboracije, obdobja razhajanja in srečevanja protikomunističnih strank in skupin, ki so se jeseni 1944 končno dogovorile o ustanovitvi skupnega političnega vodstva – Narodnega odbora za Slovenijo. Objavljeno gradivo sega tudi v čas po končani vojni, ko so slovenski protikomunisti v emigraciji nadaljevali s političnim delovanjem.

Dokumenti omogočajo vpogled v delovanje katoliškega tabora

Kot je pojasnil dr. Matevž Košir gre za več kot tisoč objavljenih dokumentov iz fonda SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, ki je dopolnjen z dokumenti zasebne zbirke arhiva Studia slovenica (ASS). Dokumenti omogočajo vpogled v delovanje katoliškega tabora v obdobju težkih odločitev na predvečer vojne, v dobi okupacije in v letu po končani vojni. So del obsežne Šmajdove zapuščine, ki se je znašla v posesti Oddelka za zaščito naroda oziroma Ozne in njene naslednice Uprave državne varnosti (UDV).

»Objava pričujočih arhivskih dokumentov ni, kot bi morda kdo mislil le prepis dokumentov, ampak je rezultat kompleksnega in zahtevnega, tako rekoč študijskega dela, v marsičem zapletenih in večkrat preurejanih in prepisovanih dokumentov, ki so marsikdaj tudi nepregledni in slabo berljivi. Prvotna ureditev gradiva (če kot takšno pojmujemo tisto, ki jo je naredil Šmajd osebno), ni ohranjena, zato smo upoštevali razvrstitev dokumentov, ki jo je naredila UDV. Za uredniške popravke, ki bi omogočili objavo dokumentov po vsebinskih sklopih, se nismo odločili, saj velikega števila dokumentov ne bi mogli razvrstiti glede na vsebino. Zato smo sledili paginaciji dokumentov, ki pa ni bila izvedena sistematično. Vsak posamezni objavljeni dokument smo opremili z naslovom, datumom nastanka in zaporedno številko.«

Specifičnost teh dokumentov, ki so nastali v vojnih razmerah so psevdonimi, ilegalna imena in druge šifre. Vse to so razrešili v oglatih oklepajih, in sicer ob prvi omembi v posameznem dokumentu ter neposredno za zapisanim psevdonimom, priimkom ali skrajšanim imenom in priimkom. Če jim avtorja dokumenta (pri pismih tudi njegovega naslovnika) ali datuma nastanka ni uspelo ugotoviti, so na to ustrezno opozorili z oznako »naslovnik neznan«, »nedatirano« ipd.

Knjigo so predstavili 19. februarja 2025 v Arhivu Slovenije dr. Renato Podbersič ml., dr. Matevž Košir, dr. Mateja Jeraj in dr. Zdenko Čepič. FOTO: Ivo Žajdela

Dokumenti so opremljeni z številnimi opombami urednikov

Poseben izziv, poleg tistih s katerimi so se spoprijeli že pri pripravi prve knjige je bilo veliko število prepisov dokumentov. Poleg originalnih dokumentov so tu še dokumenti, ki jih je lastnoročno ali na stroj prepisal dr. Albin Šmajd. Še več prepisov pa so izdelali uslužbenci UDV. UDV je svoje prepise praviloma opremila z oznako »prepis« in s številko. Nekatere dokumente je mogoče najti v prepisih na različnih koncih celo v različnih verzijah, kar je zahtevalo podrobno primerjavo zapisanega.

Praktično vsi objavljeni dokumenti v knjigi so izvirniki in ne gre za prepise, razen z nekaj izjemami, ko ni bilo ohranjenih originalov. Na to so opozorili v opombah. V opombah so tudi opozorili na lokacije morebitnih prepisov. S tem so želeli ustvariti »čistopis« objavljenega gradiva, a hkrati bralce opozoriti na vse prepise dokumentov, ki jih niso objavili, tako da so – sledeč številčnemu zaporedju dokumentov – na ustreznem mestu navedli podatke o neobjavljenih dokumentih. Na prepisih (le redko v izvirnikih) je UDV podčrtovala imena in psevdonime nastopajočih oseb, jih razreševala ter včasih dopisala še kakšna druga opažanja, na kar so tudi opozorili v opombah.

Dokumente so dopolnili s številnimi biografijami nastopajočih

V uvodu je dr. Mateja Jeraj pripravila zgodovinski oris in posebno pozornost posvetili delovanju Slovenske ljudske stranke. Razumevanje vloge nastopajočih oseb v objavljenih dokumentih so, tako kot v prvi knjigi, skušali dopolniti z biografijami, a tokrat so vključili le tiste, ki še niso bile objavljene v knjigi Dr. Albin Šmajd, dnevnik in dosje 1941–1946. V primeru, da je bila biografija že objavljena v prvi knjigi, so navedli le ime in priimek z zaznamkom, kje v prvi knjigi jih je mogoče prebrati.

Knjigo so poleg Koširja in Jerajeve ustvarjali še Tadeja Tominšek Čehulić, Polona Trobec Mlakar, Mojca Tušar in Tanja Žohar.

Urednika in soavtorja knjige dr. Matevž Košir in dr. Mateja Jeraj. FOTO: Ivo Žajdela

O delovanju jeseni 1944 zasnovanega Narodnega odbora za Slovenijo

Mateja Jeraj je povedala, da v knjigi objavljajo gradivo o političnem delovanju katoliškega tabora na čelu s Slovensko ljudsko stranko (SLS) in o njenih povezavah z drugimi političnimi dejavniki različnih idejnopolitičnih usmeritev. Predstavljajo dokumente SLS iz obdobja 1918–1946 in gradivo o delovanju jeseni 1944 zasnovanega Narodnega odbora za Slovenijo, začasnega slovenskega političnega vodstva, sestavljenega iz vrst tradicionalnih strank, poleg tega pa tudi nekaj drobcev gradiva akademskega kluba Straža, Katoliške akcije, Slovenske zaveze ter nekaj nedatiranih dokumentov Napredne delovne skupnosti.

Pisma, ki so si jih izmenjavali člani SLS

Poglavitni in daleč najobsežnejši del knjige obsega gradivo SLS. Zajema sicer razmeroma dolgo razdobje, vendar ni za vsa leta enako ohranjeno. Za leta pred drugo svetovno vojno na slovenskih tleh ni prav dosti gradiva. Razlogi niso znani, morda je vzrok tudi v tem, da Albin Šmajd v tem času še ni bil med poglavitnimi strankarskimi voditelji. Obseg gradiva narašča šele od leta 1942. Gradivo iz tega leta obsega ne le korespondenco Albina Šmajda, marveč tudi pisma, ki so si jih izmenjavali drugi člani SLS in pripadniki drugih protikomunističnih skupin. Šmajdovo dopisovanje z Milošem Staretom nas vodi skozi njun pogled na razvoj domačih in mednarodnih političnih dogodkov, Staretova korespondenca z Jakobom Šolarjem govori o odnosih med SLS in t. i. sredinci ter o poskusih oblikovanja širše katoliške skupnosti, stiki z Jankom Kraljem kažejo na težnjo po uveljavljanju političnih ciljev SLS tudi na Primorskem, kjer pa t. i. »formalna« SLS ni imela dosti podpornikov, čemur je znatno botroval drugačen zgodovinski razvoj območja za rapalsko mejo, ki je že dalj časa doživljalo fašistično nasilje. Preslikava delovanja katoliškega tabora v Ljubljani na Primorsko zato ni bila uspešna.

Korespondenca med Albinom Šmajdom in Karlom Novakom

Obsežnejši del gradiva iz leta 1942 predstavlja korespondenca med Albinom Šmajdom in Karlom Novakom, Mihailovićevim zastopnikom v Sloveniji, ki sta v tem času sodelovala pri poskusu organiziranja oborožene protikomunistične akcije v okviru Jugoslovanske vojske v domovini. Pisma, ki sta si jih izmenjala v letu 1942, med drugim pričajo tudi o Šmajdovi vlogi pri oblikovanju vaških straž oziroma Prostovoljne protikomunistične milice (MVAC), in o njegovih prizadevanjih za ustanovitev nekakšnih slovenskih protikomunističnih policijskih organov. Odražajo Šmajdovo nasprotovanje komunizmu. V pismu z dne 17. oktobra 1942 je zapisal: »So težave, ki jih moramo prebroditi in vztrajati na začetem delu. Le z vztrajnostjo in v zaupanju na božjo pomoč ter z neizprosno borbo bomo uničili na slovenskih tleh najhujšega in najnevarnejšega nasprotnika ne samo našega, marveč vsake človeške družbe sploh.«

Albin Šmajd VIR: Arhiv Slovenije

Šmajdovi zapiski o delovanju ilegalne Slovenske legije

Šmajd je izrazil tudi svoje nezadovoljstvo z omahljivci (pri čemer je mislil nekatere liberalce, iz katoliških vrst pa dr. Antona Gosarja): »Težko razumejo tak boj nekateri, ki so do včeraj še sami bili pomešani s čustvi in delom v OF. Ustvarjajo razne sestanke in skušajo rešiti, da se jih spozna, da so protikomunisti. Sami pa ne store ničesar, kar bi dajalo vidnega znaka, da so se resnično izpreobrnili. Čutijo, da se ladja potaplja, a jo skušajo zadnji trenutek kot podgane zapustiti.«

Iz pisma Novaku z dne 20. septembra 1942 je lažje razumljivo že v prvi knjigi obravnavano Šmajdovo sodelovanje v t. i. božičnih racijah iz konca decembra 1942: »Ljubljana še vedno spi spanje pravičnega, pravilno lenega in sitega. V vsemu skupaj proti partizanom na terenu vidi samo politično borbo med komunisti in klerikalci, zlasti še ko 'napredno' časopisje molči in ne piše ničesar ali pa malo v omejenem obsegu proti divjaštvu partizanov na Dolenjskem.«

In še: »Jeze proti Beli gardi je veliko, zabavljanja še več. Dobro bi bilo, da bi se /v/ Ljubljani tudi dejansko pokazala moč belih in se jo ustrahovalo. Brez tega Ljubljana ne bo ozdravela«. Med dokumenti iz tega leta bi omenili še raznovrstne Šmajdove zapiske, ki med drugim govorijo o delovanju ilegalne oborožene formacije SLS – Slovenske legije – in o njenem odnosu do italijanskega okupatorja.

»Oddaljenost« in naivnost tistih v tujini

Z letom 1943 postane zbirka Šmajdovih dokumentov obsežnejša, njegova težnja po organiziranju močne in enotne SLS, podprte z lastno oboroženo legijo, pa vedno jasnejša. V »slučajnostni« kolaboraciji, kot jo je sam poimenoval v pismu Milošu Staretu z dne 19. oktobra 1944, je videl instrument političnega boja za dosego zastavljenih strankinih ciljev.

Gradivo iz leta 1943 zaznamujejo tudi pisma in poročila slovenskih katoliških politikov, ki so bivali v tujini, zlasti v Londonu in Rimu. Ti so imeli boljši vpogled v razmišljanja zahodnih zaveznikov, zato so zavračali sodelovanje z okupatorjem, ki sem ji je zdelo taktično povsem neprimerno. Kot primer je Jerajeva navedla del pisma Mihe Kreka iz poletja 1943: »Prosimo ustavite v naših listih popisovanje bojev naših legijonarjev s partizani in popisovanje sodelovanja z okupatorji. Vedno znova in znova skušajte doseči mir med Slovenci. Res je, da kompromis ni mogoč s komunisti, tudi ne s celotnim partizanstvom, ali morda je le mogoč s kakšno grupo, s kakšnim človekom, s kakšnim oddelkom. Samo na dva pogoja se omejite: a) ustavitev pobojev med Slovenci in b) skupno delo za osvoboditev vsega slovenskega ozemlja.«.

Dr. Renato Podbersič ml., dr. Matevž Košir, dr. Mateja Jeraj in dr. Zdenko Čepič. FOTO: Ivo Žajdela

SLS in stražarji o načrtovanju nove slovenske države

Morda je prav zaradi tega v tem času prišlo do sicer neuspelega poskusa pomiritve med obema sovražnima taboroma, v katerem je kot posrednik poleg Lojzeta Udeta, ki je zastopal OF, sodeloval tudi Albin Šmajd. Ude se je nanj obrnil kot na prijatelja iz predvojnih let. Objavili so tista Udetova pisma, ki niso bila objavljena že v prvi knjigi. Med dokumenti iz leta 1943 najdemo tudi številne zapise, poročila in sejne zapisnike vodstvenih organov SLS, ki kažejo, s katerimi vojaškimi in političnimi vprašanji se je ukvarjal medvojni katoliški tabor. Poleg vsega omenjenega to gradivo pokaže tudi kolikšno pozornost je vodstvo SLS namenilo načrtovanju nove slovenske države, govori pa tudi o tem, kako drugačne poglede so imeli na položaj povojne Slovenije pripadniki Akademskega kluba Straža. Medtem ko je »uradna« SLS predvidevala, da bo Slovenija del federativne jugoslovanske države, so se Stražarji zavzemali za možnost umestitve Slovenije kot del neke konfederativno urejene srednjeevropske državne tvorbe v prostoru med Baltskim, Jadranskim in Egejskim morjem. Posebej povedna so tudi pisma Jožeta Sodje, ki poročajo o vojaškem položaju v Ljubljanski pokrajini po kapitulaciji Italije ter posledično o ustanavljanju protikomunističnega odbora in Slovenskega domobranstva.

Šmajdovi stiki s sodelavci, ki so delovali na Primorskem

Po kapitulaciji Italije, zlasti v letu 1944, so se okrepili Šmajdovi stiki s sodelavci, ki so delovali na Primorskem. Iz tega leta med drugim izvira obsežna korespondenca z Izidorjem Martinjakom, Ivanom Martelancem in Antonom Duhovnikom, gradivo o delovanju primorskega domobranstva oziroma Slovenskega narodnega varnostnega zbora in o odnosu SLS do njegovega pobudnika polkovnika Antona Kokalja, gradivo o povezavah s četniškima vojvodoma Dobroslavom Jevđevićem in Momčilom Đujićem ter z ustanoviteljem Jugoslovanskega nacionalnega gibanja Zbor in organizatorjem Srbskega prostovoljskega korpusa Dimitrijem Ljotićem. O dogajanju v drugih slovenskih pokrajinah lahko nekaj izvemo iz gradiva o sestavljanju pokrajinskih odborov SLS. Šmajdove povezave z domobranci osvetljuje njegova korespondenca z Albertom Ilovarjem, ki je legalno deloval v Slovenskem domobranstvu, ilegalno pa v Slovenski legiji.

Uredba o ustanovitvi slovenske narodne vojske 21. januarja 1945

Gradivo iz leta 1945 prikazuje potek intenzivnih priprav na konec vojne, ki so se odražale v poskusih konsolidacije tako v okviru Narodnega odbora kot znotraj katoliškega tabora. O prizadevanjih za poenotenje stališč najpomembnejših voditeljev SLS priča med drugim korespondenca z Markom Kranjcem, o iskanju skupnega jezika s stražarji in skupino Jakoba Mohoriča Šmajdovi zapiski iz konca januarja, o razčiščevanju odnosov s strujo Leona Rupnika pa pismo njegovega osebnega tajnika Stanka Kocipra Rudolfu Smersuju z dne 13. januarja 1945. Gradivo Narodnega odbora vsebuje zapisnike njegovih sej in celo množico sprejetih pravnih predpisov, med katerimi je Jerajeva posebej opozorila na Uredbo o ustanovitvi slovenske narodne vojske z dne 21. januarja 1945.

Sourednica knjige in avtorica izčrpne spremne besede dr. Mateja Jeraj. FOTO: Ivo Žajdela

Kako bi se otresli okrilja okupatorja

»/L/ahko bi rekli, da je šlo za taktično odločitev katoliškega tabora, ki se je želel pripraviti na prelomni trenutek, ko naj bi se vse legalne in nelegalne protikomunistične enote, združene v enotni slovenski vojski, otresle okrilja okupatorja in odkrito stopile na stran zahodnih zaveznikov. Ohranjeni dokumenti pričajo o tem, kako je v zadnjem mesecu vojne potekalo iskanje zavezništev, ki bi katoliškemu protipartizanskemu taboru odstranilo kolaboracionistični pečat (predvsem v sodelovanju s četništvom) ter mu vdihnilo protihitlerjevski koaliciji bolj sprejemljiv značaj, in o paničnih pozivih zahodnim političnim in vojaškim voditeljem, naj zasedejo slovensko ozemlje. Omeniti je treba še korespondenco z Erwinom Rösenerjem o tem, kako bo Narodni odbor prevzel oblast, Proglas Narodnega odbora za Slovenijo o ustanovitvi narodne države Slovenije z dne 1. maja 1945 in Razglas o ustanovitvi slovenske vlade 4. maja 1945.«

Knjigo so predstavili 19. februarja 2025 v Arhivu Slovenije. FOTO: Ivo Žajdela

Ko so skušali s pomočjo zahodnih zaveznikov doseči spremembo oblasti

Objavljeno gradivo sega tudi v čas po končani vojni, ko so slovenski protikomunisti v emigraciji nadaljevali s političnim delovanjem in skušali s pomočjo zahodnih zaveznikov doseči spremembo oblasti v novo nastali jugoslovanski državi.

Na tem mestu predstavljeni dokumenti odražajo, bolj kot potek samega dogajanja, način razmišljanja in čustvovanja Šmajda in njegovih sopotnikov, s čimer znatno dopolnjujejo gradivo, ohranjeno na drugih mestih. Pokažejo, da nasprotja niso obstajala le med katoliškim in liberalnim taborom, temveč tudi med skupinami znotraj katoliškega bloka, med »oficielno« SLS in skupino Stražarjev in t. i. sredincev, kamor bi lahko prišteli predvsem dr. Andreja Gosarja, Jakoba Šolarja ter dr. Jakoba Mohoriča in njihove somišljenike, ki so imeli tudi glede odnosa do okupatorja različne poglede.

APE, O dr. Albinu Šmajdu in Slovenski ljudski stranki, Mateja Jeraj, Matevž Košir, Novi glas, 10. 4. 2025

1/8