Čeprav se na našem koncu slovenstva pri tem večkrat zmotimo, tudi za revijo Mladika velja, kar na primer velja pri navajanju starosti ljudi, ko zapišemo, da je nekdo star, recimo, 68 let, a je že dan po 68. rojstnem dnevu v 69. letu starosti. V jubilejnem letniku smo. Prav je, da se ozremo malo nazaj, a da tudi razmislimo glede prihodnosti. Tokratni Fokus je namenjen začetkom Mladike.

Spomini Vinka Beličiča na začetke Mladike

Pesnik in pisatelj prof. Vinko Beličič (1913–1999) si je v dnevnik beležil osebne, družinske, a tudi kulturne in druge pomembne dogodke. Večkrat je ob njih tudi razmišljal. Izbrane odlomke iz dnevnikov je objavil v dveh knjižicah. V drugi, Prelistavanje polstoletja, ki je izšla posmrtno (zal. Mladika, Trst, 2000), je na straneh 20–22 objavil tudi zapise o rojevanju Mladike, ki jih tu ponatiskujem. Za današnjega bralca sem nekatere priimke dopolnil z imeni v ležečem tisku.

Pogovori leta 1957 o potrebnosti Mladike

25. januarja 1957: Jože Peterlin je za danes ob 14.30 sklical v novih prostorih Slovenske prosvete (ulica Trento 2/II) širši sestanek, da bi se pogovorili o novi katoliški reviji. (Današnji Katoliški glas že naznanja, da bo začela izhajati in se bo imenovala Mladika. – V resnici je izšel dan prej, avt. op.) Prišli smo Jože Peterlin, Mirko Javornik, svetoivanski kaplan Peter Šorli, škedenjski kaplan Dušan Jakomin, dolinski župnik Franc Štuhec, Martin Jevnikar, Mihael Jeras (tj. Janez Prepeluh), Aldo Stefančič, Drago Štoka, Saša Martelanc, abiturient Franc Mljač in jaz.

Skleniti pa ni bilo moč nič dokončnega. Položaj je takle: celovški mesečnik Vera in dom je imel na Goriškem in Tržaškem okoli 1000 odjemalcev. Poverjeniki so bili skoraj samo duhovniki, upravnik pa je bil Stefančič. Celovčani so že izdali 1. številko novega devetega letnika, ki je izšla s samimi koroškimi prispevki, brez kakega posebnega naznanila o razhodu s Primorci, le urednik Vinko Zwitter je odstopil, nadomestil pa ga je prof. Pavle Zablatnik, z nekoliko zvišano naročnino (750 lir namesto 600) in še vedno z naslovom tržaškega poduredništva.

Jože je dejal, da Celovčani od 16 strani vsake številke ponujajo Primorcem 5 strani, a da je to premalo za nas. Torej ustanovimo – kakor tudi Goričani žele – lastno revijo. K temu nas sili tudi dejstvo, da bojo zmeraj teže prihajale k nam v tujini natisnjene publikacije. Jakomin pa ni bil navdušen, češ da Duhovska zveza želi ostati pri dosedanji Veri in domu. Šorli je poudaril, da revija ne sme biti previsoka, ker so bralci preprosti. Tudi on je za skupnost s Korošci – zakaj kdo bo plačeval deficit? Jože bo moral duhovnikom vse še enkrat razložiti in jih prepričati o potrebnosti Mladike.

Srečanje sodelavcev Vere in doma ter pozneje Mladike poleti 1956 na vrtu gostilne Miramar v Barkovljah. Od leve sedijo Bruna Pertot, Saša Martelanc, Vijolica Fonda, Diomira Fabjan, Jože Peterlin, Aldo Stefančič, Vinko Beličič, Stanko Kosmina, Drago Štoka, Dušan Jakomin in Gina Pertot. Vir: Mladika

Jože Peterlin je duša vsega

30. januarja 1957: Proti večeru smo se v ulici Trento 2/II vnovič sestali mladikarji. Na dolgo in široko smo v enem samem cigaretnem dimu govorili o formatu revije, o tiskarniških stroških in o gradivu ter njega razporeditvi. Jože je duša vsega. Zdaj je treba za prvo številko najti le še »močno, izvirno, primorsko« novelo, dolgo 3 strani. Načrt za gradivo zajema vsa področja. Krasno, samo če bo tudi zadosti prispevkov.

Zveza s Koroško, ker je bila s Slovenijo onemogočena

Tako Beličič v spominih. Prva leta po vojni so tržaški, goriški in koroški katoliško usmerjeni kulturni in javni delavci veliko sodelovali, saj so bili stiki z osrednjo Slovenijo zaradi politike komunističnega režima v matici zelo otežkočeni. Koledarji Goriške Mohorjeve družbe in Družbe sv. Mohorja v Celovcu so bili na primer od leta 1949 do 1960 skupni in tiskani v Celovcu.

Skupna je bila nekaj let tudi revija Vera in dom, ki jo je celovška Mohorjeva izdajala v letih 1949–2007. V prvem letniku je imela naslov Družina in dom, v letih 1950–1966 Vera in dom, nato spet Družina in dom.

Prof. Vinko Zwitter (1904–1977), ki ga leta 1967 najdemo tudi med predavatelji na 2. študijskih dnevih Društva slovenskih izobražencev Draga, je bil pred drugo svetovno vojno in po njej ena izmed osrednjih slovenskih osebnosti na kulturnem, političnem in verskem področju na Koroškem. Med drugim je bil leta 1949 ustanovitelj in do leta 1956 urednik omenjene celovške revije. O danes pozabljenem sodelovanju tržaških, goriških in koroških piscev Veri in domu lahko preberemo nekaj spominskih in zgodovinskih zapisov.

Dr. Vinko Zwitter na platnici zbornika, ki so mu ga posvetili v Celovcu leta 2020.

O sodelovanju Korošcev in Tržačanov

V zborniku Vinko Zwitter – vizionar in sejalec (Mohorjeva, Celovec, 2020) je Nužej Tolmajer med drugim zapisal (str. 134): »Dr. Vinko Zwitter in prof. Jože Peterlin sta imela zamisel, da bi naši dijaki s Plešivca /cerkvena gimnazija, ki so jo do ustanovitve slovenske gimnazije v Celovcu leta 1957 obiskovali mnogi slovenski dijaki, avt. op./ in dijaki iz Primorske skupno objavljali v kulturno-verskem mesečniku Vera in dom. To naj bi bila skupna literarna revija, ki naj bi pripomogla k temu, da bi se tako bliže spoznali na področju literature. Vinko Zwitter je bil nekaj let odgovorni urednik, a ko to ni bil več, se je to sodelovanje nehalo.«

Prva številka osmega letnika mesečnika Vera in dom (1956).

Koroška revija Vera in dom je segala tudi na Tržaško in Goriško

Podrobnejši je bil duhovnik in kulturni delavec Dušan Jakomin (1925–2015) v svojih spominih Od petrolejke do iPada. Pričevanje primorskega duhovnika (Ognjišče, Koper, 2014, str. 150–151): Prof. Jože Peterlin je v sodelovanju z dr. Vinkom Zwittrom, zastopnikom koroških Slovencev v Avstriji, izrazil posebno željo, naj bi se v že obstoječi koroški reviji Vera in dom, tekel je že peti letnik, združili Slovenci iz Avstrije, Goriške, Tržaške in Slovenske Benečije. Tako je koroška revija Vera in dom, mesečnik za družino in prosveto, leta 1954 po njegovi zaslugi postala v svojem šestem letniku skupna revija katoliško usmerjenih Slovencev na Koroškem, Tržaškem in Goriškem. Na Tržaškem in Goriškem je revija imela nekaj več kot devetsto bralcev, predvsem po zaslugi duhovnikov. Za širitev revije na Tržaškem je skrbel Aldo Stefančič.

Prva številka osmega letnika mesečnika Vera in dom (1956), kazalom, ki dokazuje tesno sodelovanje tržaških in goriških avtorjev.

Zavestno v blagor vse naše velike družine

Na prvi strani prve skupne revije je dr. Stanko Janežič, nekakšen ideolog, pesnik, odličen duhovnik, izreden sodelavec v prosveti od leta 1945, ko je prišel na Tržaško, do leta 1969, ko se je preselil v Maribor, napisal uvodnik z naslovom Bratje smo in poudaril (Vera in dom, 1954, stran 1): »Revija Vera in dom bo lahko opravila veliko vlogo v zbliževanju med Korošci, Tržačani, Goričani in Slovenci v Benečiji ...« Na isti strani je dr. Vinko Zwitter zaključil svoj uvodnik s stavkom: »Hodili bomo /po tej poti/ požrtvovalno, vestno in zavestno v blagor vse naše velike družine.« Če prelistamo posamezne strani, srečujemo imena naših mladih pisateljev. Nekateri so nadaljevali pisateljsko dejavnost, med temi so: Bruna Pertot, Saša Martelanc, Drago Štoka, Diomira Fabjan, Vijolica Fonda, Miranda Zafred, Lojze Tul, Dušan Jakomin, poleg starejših: Ljubke Šorlijeve, Zore Saksida, Stanka Janežiča, Rafka Vodeba, Vinka Beličiča in koroške pesnice Milke Hartmanove. Nekateri tržaški sodelavci so se že oglašali v šolski reviji Literarne vaje, ki je nastala na pobudo prof. Rudolfa Fajsa v šolske letu 1949/1950.

Razmere in potrebe na Koroškem so bile različne od naših

Z nemajhnimi težavami se je sodelovanje pri reviji Vera in dom nadaljevalo do leta 1956. Prenehalo je leta 1957 kar nenapovedano. Od uredništva je tedaj odstopil dr. Vinko Zwitter, revija je nadaljevala svojo pot samo s koroškimi prispevki. Sicer so nam Korošci ponujali pet strani, kar pa se je Peterlinu zdelo premalo, zato se je porajala misel o novi, krajevni reviji. Nekateri so menili, naj bi se nadaljevalo sodelovanje s Korošci. Problem pa je bila tudi finančna stran. Jasno je bilo, da zamišljeno širše sodelovanje ni bilo več mogoče, kajti razmere in potrebe na Koroškem so bile različne od naših. Razdalje so bile vidne, zato je bilo bolje, da smo se osamosvojili. Tako Dušan Jakomin.

Odločilen sestanek na domu duhovnika Petra Šorlija pri Sv. Ivanu v Trstu

V svojih spominih je Dušan Jakomin opisal sestanek 25. januarja 1957, o katerem smo že brali pri Vinku Beličiču. Glede rojevanja revije je poudaril vlogo duhovnikov in njihove takrat dokaj živahne organizacije Duhovska zveza. Po nasvetu mons. Lojzeta Škerla si je sproti beležil vse novosti glede pobude v poseben zvezek, ki mu je prišel prav pri pisanju spominov.

Tako je omenil kot odločilnega še sestanek 27. januarja 1957 na domu duhovnika Petra Šorlija pri Sv. Ivanu v Trstu. Sklical ga je predsednik Duhovske zveze Franc Štuhec. Prisotni so bili tržaški duhovniki Stanko Janežič, Stanko Zorko, Franc Štuhec, Marijan Živic, Ludvik Šavelj in Dušan Jakomin, laika Jože Peterlin in prof. Maks Šah, z Goriškega duhovnik Mirko Filej in laika Maks Komac ter Viktor Prašnik, medtem ko so se vabljeni Korošci opravičili.

Mons. Lojze Škerl in Dušan Jakomin leta 1992. Vir: Mladika

Mladika je februarja 1957 prišla na svet in živi še danes

Jakomin je pisal, tudi ostro, o nezaupanju med duhovniki in laiki, kar se je pokazalo pri živahni razpravi o lastništvu in vodstvu revije, a tudi o nesoglasjih in sporih v naslednjih letih. Za odgovornega urednika (ki v Italiji odgovarja za publikacijo pred oblastmi je mora imeti italijansko državljanstvo, tega pa prof. Peterlin ni imel) so »začasno« izbrali Jakomina, a ta začasnost je trajala do njegovega polemičnega razhoda s Peterlinom konec leta 1961, na drugo stran platnice pa so zapisali: »Uredila Jože Peterlin in Dušan Jakomin.«

Takratna razhajanja niso bila odvisna le od različnih pogledov duhovnikov in laikov ter uredniške politike, temveč tudi od razlik v idejnih pogledih, čeprav so bili vsi katoličani in protikomunisti. Prof. Peterlin (a tudi Šah in Beličič) je bil »stražar«, torej iz šole dr. Lamberta Ehrlicha in zagovornik samostojne slovenske države. Domači duhovniki se takrat zanjo niso navduševali.

Vsekakor je Mladika februarja 1957 prišla na svet in živi še danes. Prvo platnico je oblikoval Janez Prepeluh (1923–1969), ki se je sicer kot pisatelj in dramatik podpisoval s psevdonimom Mihael Jeras. Povezal je rozeto tržaške stolnice sv. Justa z obzidjem goriškega gradu.

Ime Mladika se je pojavilo večkrat

Na prvi strani prve številke so objavili zadnjo podobo ovitka predvojne »goriške« Mladike iz leta 1922. Revijo je v letih 1920–1922 izdajalo Katoliško tiskovno društvo, a se je morala leta 1923 zateči v matično Slovenijo. Prevzela jo je Mohorjeva družba, takrat še na Prevaljah, od leta 1927 v Celju, in jo izdajala do okupacije leta 1941. V Sloveniji jo je v letih 1924–1934 urejal duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar, za njim pa duhovnik in pesnik, poznejši ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik (1934–1941). No, urednik Mladike Jožef Pogačnik je bil tudi ravnatelj Marijanišča v Ljubljani, Jože Peterlin pa je bil v tem zavodu nekaj časa prefekt ...

Zanimivo je, da je celjska Mohorjeva družba v letih 1970–1980 izdajala družinski mesečnik Nova Mladika, v uredništvu katerega je bil tudi Stanko Janežič. Ob obstoju tržaške Mladike to ni bila simpatična poteza, kot ni bila simpatična uporaba spet istega imena za ustanovitev Založniškega podjetja Mladika d. o. o. leta 1990 v Ljubljani.

Platnica prve številke prvega letnika Mladike iz leta 1957, ki jo je oblikoval Janez Prepeluh.

Leta 1957 je izšlo 10 številk, vsaka je imela 16 strani

Uvodnik v prvo številko Mladike, ki je tu reproduciran, je napisal poznejši prvi škofov vikar za Slovence v tržaški škofiji dr. Lojze Škerl. Avtorje člankov, literarnih prispevkov, poročil in ocen v prvi številki lahko preberemo v kazalu na drugi strani platnic. Izmed avtorjev sta danes živa le še dva. Poleg Prepeluha se je psevdonima posluževal tudi duhovnik in pesnik Albert Miklavec - Slavko. V naslednjih številkah se je krog sotrudnikov še razširil.

Leta 1957 je izšlo 10 številk. Vsaka je imela 16 strani in 4 strani platnic, štetje strani pa je (brez upoštevanja platnic) teklo iz številke v številko do konca leta. Objavljene so bile tudi redke črno-bele fotografije, kak linorez ali druga reprodukcija umetniških del. Zadnjo platnico so polnili oglasi podpornikov.

Prva številka prvega letnika Mladike iz leta 1957.

Jože Peterlin je bil duša revije in pisec mnogih člankov

Že v prvem letniku so se pojavile nekatere rubrike, ki vztrajajo do danes, na primer Pod črto, Za dobro voljo. Značilna je bila rubrika Literarni pogovori, v kateri je Jože Peterlin komentiral literarne in druge prispevke, ki so jih pošiljali bralke in bralci. Hvalil jih je in grajal ter spodbujal.

Peterlin je bil sploh duša revije in pisec mnogih člankov. Kot je razkrila Magdalena Pahor v svojem referatu Ljubeče garanje pri njegovi Mladiki (Peterlinov zbornik, Mladika, Trst, 2012), je do smrti uredil 20 letnikov revije in v njih objavil 377 podpisanih člankov, a še veliko brez podpisa. Podpisoval pa se je tudi s temi psevdonimi: Peter Maljuc, Just Vrabec, Nataša Kalan in Ivan Udovič.

Uvodnik prve številke Mladike z reprodukcijo platnice zadnje številke predvojne, goriške Mladike.

Pregled odmevov na nastop nove revije v Trstu

V prvi številki drugega letnika, januarja 1958, lahko na notranjih platnicah Mladike beremo pregled odmevov na nastop nove revije v Trstu. Časopisov, ki so jih objavili, danes ni več. »Za nami je prvi letnik Mladike. Prejeli smo precej pisem, slišali dosti mnenj, v čem revija ne ugaja in kaj je bralcem všeč. Ob začetku novega letnika objavljamo nekaj teh glasov.

Napoved izida prve Mladike v Katoliškem glasu 24. januarja 1957.

Tržaško časopisje

Katoliški glas je najavil skoraj vsako novo številko Mladike. Navadno je recenzent navajal bolj vsebino, včasih pa se je tudi kritično dotaknil posameznih člankov. List je objektivno spremljal poslanstvo revije, opozoril nekajkrat na tehnične pomanjkljivosti, poudaril misli v prispevkih, ki so se zdeli tega vredni, in opozoril na težek slog, nejasnost in podobno, če se je tako zdelo potrebno. A v listu smo čutili vedno dobrohotnega spremljevalca, ki želi, da bi literarna revija med nami dobro opravila svoje poslanstvo.

Stvarne kritike in pripombe je objavljalo tudi Gospodarstvo. Nekoč je pripomnil kritik, da piše literarne prispevke preveč ženskih rok in da čitatelj pogreša moških pisateljev med literati. Ob zaključku letnika pa pravi med drugim: »Ta mesečnik je po opremi zelo lep in hoče nuditi vsem vse. Prinaša načelne članke, pripovedništvo in pesmi, priložnostne in poučne sestavke o Slovencih, kritiko novih knjig, razstav, predstav Slov. narodnega gledališča v Trstu, radijskih oddaj in filmov, piše o verskih, družinskih, vzgojnih in moralnih vprašanjih, o skavtih in sploh o katoliškem prosvetnem življenju na Tržaškem in Goriškem. Na platnicah odgovarja dopisnikom in literarnim začetnikom. Vse kaže, da si je Mladika utrla pot v zadosti široke kroge ...« Potem še dalje pravi: »Če je šla v 1. letu izhajanja bolj v širino, ji v 2. letniku svetujemo v globino, v izdelanost. Tako bodo odpadle nekatere ostrine, prispevki bodo trajnejše veljave, manj bo tiskovnih napak, v čast pa bosta Mladiki tudi jezik in slog, ki sta bila doslej za revijo premalo prečiščena.«

Demokracija je ob 4. številki objavila članek o reviji, kasneje ni več poročala o njej. Tedaj pa pravi med drugim, da »moramo ugotoviti, da je revija z vsako številko kvalitetnejša ... Naša druga ugotovitev bi bila, da je Mladika bolj družinska kot izrazito literarna revija. S tega stališča se nam zdi zelo primerna in niz zanimivih sestavkov ...«

Tudi Literarne vaje so prinesle informativni članek o Mladiki in v glavnem seznanile dijake, kaj prinaša prva številka.

Novi list je napovedal Mladiko in jo potem sprejel med drugim s temile besedami: »... Po opremi je dokaj lična, a vsebina, ki je namenjena katoliškim bralcem, je nekam v naglici in brez pravega reda nametana skupaj, tako da ni jasno razvidno, kaj revija hoče in ali je namenjena – kot družinska revija – preprostim bralcem ali dijaštvu.«

Corriere di Trieste je 8. 11. 1957 pod naslovom Seme, ki se ne sme izgubiti poročal o Mladiki v zvezi s člankom prof. Peterlina o velikem italijanskem slavistu Luigiju Salviniju. Posamezne misli iz članka prinaša italijanski časopis v prevodu in ponovno omenja našo revijo.

Ocena Mladike v Novem listu 7. marca 1957.

Jugoslovansko časopisje

Od jugoslovanskih časopisov sem zasledil edino ljubljanske Razglede, da so omenili Mladiko, in sicer v nekem pismu iz Trsta, ki ga je napisal dr. Andrej Budal. Med drugim je zapisal: »Malo za Tokovi je izšla še druga nova revija Mladika ... Značilno za obe reviji je na pr. to, da se Tokovi navdušujejo za Andersonovo dramo Čaj in simpatija in za težnje Slovenskega narodnega gledališča. Mladika pa odločno odklanja dramo in obsoja vse gledališko delo: obenem namiguje nekomu, kako bi se dalo to delo popolnoma zavreti.«

Radio

Radio Trst A je v svojih kulturnih poročilih stalno spremljal našo revijo in skoraj o vseh številkah prenašal kritiko. O reviji so poročali: France Jeza, dr. J. Tavčar in dr. A. Rebula. Nimam pri rokah vseh teh kritik, da bi navedel njihove trditve. Dr. Rebula je ob 9. številki med drugim zapisal, da »... uredništvu še ni uspel prijem, ki naj bi dal reviji specifično tržaški značaj«.

Ob 6. številki pa je govoril dr. Tavčar med drugim, da »... nam pesniki s svojimi prispevki ne povedo nič novega«. Zanj je pesem Šorlijeve »prej podobna pesniški vaji kot občuteni liriki. Bršljanski pa ... prerad prisluškuje anahronističnim klasičnim odmevom, da bi njegova poezija uspešno mogla navezati neposredne stike s sodobno pesniško občutljivostjo bralcev«. Dr. Tavčarju se je zdelo tudi »Slavkovo kraško vzdušje malo preveč stereotipno, medtem ko je Pertotova, dasi iskrena, preveč zaprta vase«.

Drago Štoka: Jože Peterlin, človek z močno karizmo

Bilo je 5. marca 1976, ko je v mojo pisarno v Ulici XXX. oktobra 13 v dopoldanskih urah nepričakovano prišel Marij Maver, prijatelj iz mladostnih let, sicer funkcionar programskega odseka na Radiu Trst A, pa tudi urednik Mladike in predsednik Slovenske prosvete. Že takoj ob bežnem pogledu nanj sem videl, da nekaj ni v redu. Bil je ves bled v obraz, s težavo je sedel na stol in mi z drhtečim glasom sporočil, da je nekaj pred polnočjo nenadno umrl profesor Jože Peterlin, zadet od kapi na Ulici Petronio, ko se je vračal od ogleda neke predstave slovenskega gledališča. Nisem mogel verjeti, da je vest resnična, saj je bil Peterlin vedno poln zdravja in energije. A solze na Maverjevem obrazu so mi dale razumeti, da ne gre za moreče sanje, ampak za kruto resnico. »4. Martii 1976 hora 23 defunctus est Tergesti et hic sepultus Peterlin Josephus, 64 ann. 4 m. 2 d. Non provisus ab subitaneam mortem sed sedulo adibat s. Sacramenta. Srčna kap.« Tako je v matično knjigo umrlih zapisal openski župnik Viljem Žerjal.

Jože Peterlin je uredil 20 letnikov revije Mladika in v njih objavil 377 podpisanih člankov, a še veliko brez podpisa. Klasična fotografija prof. Jožeta Peterlina v šolskem razredu. Vir: Mladika

Nekateri mladi smo se sestajali tudi na Peterlinovem domu

Spomnim se, da sva bila oba z Maverjem zelo prizadeta ob tem tragičnem dejstvu. On tudi kot njegov zet, jaz pa sem Peterlina poznal od šolskih let dalje, saj je bil nekaj časa tudi moj profesor na klasičnem liceju v Ulici Lazzaretto Vecchio v Trstu. Pozneje je večkrat prišel skupaj s Stankom Janežičem in Vinkom Beličičem na našo trgatev na Kontovel. Po maturi pa me je Peterlin kmalu povabil k Radijskemu odru, pri katerem sem z velikim zadoščenjem sodeloval kar nekaj lepih let. V tistem času smo se nekateri mladi sestajali tudi na njegovem domu v Ulici Sara Davis v rojanski četrti tržaškega mesta. Tam smo se dobivali tudi zaradi tega, ker smo sodelovali s celovško revijo Vera in dom. Mladi smo bili s povezavo s celovško revijo zadovoljni. To ni trajalo dolgo, ker je Jože Peterlin že imel v mislih, da bi izdajali novo revijo na Tržaškem, kateri je dal ime Mladika in je še danes živa in bogata revija ne samo Slovencev v Italiji, ampak tudi rojakov, razpršenih po raznih krajih sveta. Mladi smo sklenili, da bomo vestno pošiljali svoje prispevke uredništvu Mladike, katere odgovorni urednik sem bil nekaj časa tudi jaz.

Srečevali smo se vsako soboto s kulturnim programom in raznimi predavatelji

Naše seje, to je seje in sestanki nove revije, so potekali najprej na Ulici Trento, kjer je bil sedež tudi Slovenskega kulturnega kluba in seveda Slovenske prosvete. Predsednik Slovenske prosvete je bil takrat Josip Podobnik, novoustanovljenemu Slovenskemu kulturnemu klubu, ki je bil zasnovan že na počitniškem letovanju v Ukvah leta 1956, pa sem bil prvi predsednik, za menoj pa Saši Martelanc. Tajnica kluba pa je bila izredno delavna Marjuča Offizia. Spomnim se, da smo nekega večera praznovali vpis stotega člana kluba, kar pomeni, da je bilo za takratne razmere, ko skoro še telefonov ni bilo, to res nekaj izjemnega. V naših prostorih smo se srečevali vsako soboto s kulturnim programom in raznimi predavatelji, ki so se rade volje odzivali na naša vabila. V spominu mi je ostal predvsem mons. Jakob Ukmar, ki nam je predaval o astronomiji.

Ohranjati Peterlinovo dediščino vedno živo, ustvarjalno in bogato

Jože Peterlin je bil zares karizmatična osebnost. Vse, kar si je zamislil in soustvarjal, je tudi ohranjal pri življenju, od Slovenskega kulturnega kluba in Slovenske prosvete do Društva slovenskih izobražencev ter Drage. Med drugimi sta mu bila v veliko oporo prof. Martin Jevnikar in z organizacijske strani prof. Maks Šah.

Prve dni marca letos je torej preteklo pol stoletja, kar prof. Jožeta Peterlina ni več med nami, a Marij Maver in njegovi sodelavci so znali ohraniti pri življenju vse to, kar si je Peterlin zamislil in ustvaril. Med njimi moram omeniti seveda Sergija Pahorja, danes pa Iva Jevnikarja, Martina Breclja in Tomaža Simčiča, katerim uspeva zelo dobro ohranjati Peterlinovo dediščino vedno živo, ustvarjalno in bogato, tako kot bi si želel tudi naš nepozabni Jože Peterlin.

Za poglobitev o Mladiki

Spletna stran Mladike: www.mladika.com

Vse številke Mladike in Rasti od leta 1957 do 2018 se dobijo v digitalni obliki na spletišču www.dlib.si

Magdalena Pahor, Bibliografsko kazalo Mladike, letniki I-L. 1957–2006 (tudi v elektronski verziji na CD-ROM-u), Mladika, Trst, 2008

Prispevek je poobjava iz revije Mladika, št. 3, 2026.