A hoja po tej poti ni bila preprosta in vsekakor ni bila brez (tudi zelo visokih) ovir. Prav četrtstoletna zgodba (ne)uresničevanja zakona o popravi krivic to dejstvo morda še najbolj ponazarja, saj so kontinuitetne elite v prvih letih po uveljavitvi zakona naredile vse, da bi njegovo izvajanje čim bolj ohromile, morda celo preprečile – vse za to, da morebitni predolgi seznami žrtev komunističnega nasilja ne bi kazili »idilične« podobe nekdanjega režima, za kar so si (pogosto brezsramno) prizadevali.

A zakon je obstal in prinesel sadove, ključne zasluge za to pa ima, kot je bilo večkrat omenjeno na okrogli mizi v Muzeju novejše zgodovine, prvi predsednik komisije za njegovo izvajanje, pravnik Janez Lukač (1931–2013). Ob 25. obletnici zakona o popravi krivic smo zato iz Družininega arhiva »potegnili« pogovor, ki smo ga z njim objavili že leta 2004. Seveda so v njem številne časovne, krajevne in še kakšne okoliščine, vezane na trenutek nastanka (npr: komisija je do takrat izdala okoli 4.500 odločb, danes je ta številka blizu 36.000), za poobjavo intervjuja pa smo se odločili zato, ker kljub umeščenosti v konkreten časovni okvir dobro prikaže miselnost in ravnanje tistih, ki še danes v isti sapi trdijo, da nima smisla brcati v baje mrtvega konja komunizma, hkrati pa bi tega komatoznega konja radi oživili in znova zajahali.

Kaj je torej za Družino o popravi krivic pred 17 leti povedal pravnik, nekdanji partizan, sodnik, jugoslovanski skupščinski delegat, podpredsednik zbora občin v prvi demokratično izvoljeni slovenski skupščini, če navedemo le nekaj njegovih vlog, predvsem pa trmast poosamosvojitveni zagovornik človekovih pravic Janez Lukač?

 Ali ste si ogledali Možinov dokumentarec Zamolčani – moč preživetja?

Seveda sem.

Ali podobne zgodbe poznate tudi iz svojega dela v komisiji za izvajanje zakona o popravi krivic?

Da, o njih sva se z g. Možino pred časom pogovarjala, zlasti ko je komisija na kraju samem preverjala navedbe o pokopih na Koroškem in Štajerskem. Srečala pa sva se na vsakoletni žalni slovesnosti v Mozlju na Kočevskem, ki jo za medvojne žrtve, predvsem za pobite po kočevskem procesu in za poboji drugih ribniško-kočevskih naglih sodišč prirejajo nekdanji pripadniki jugoslovanske kraljeve vojske v domovini. Vsak od naju je iz svojega zornega kota raziskoval to naše žalostno obdobje. Veliko je teh zgodb, številne pa so povezane tudi z delovanjem »kvazi« sodišč, ki jih je organiziral glavni štab NOV in POJ. Ta sodišča so bila bolj ali manj ustanovljena le zato, da so pokrivala ideološke poboje. Po terenu pa so delale vosovske komisije, ki so o pobojih odločale. Večinoma post festum, ko so poboji že bili izvršeni ali pa vsaj pripravljeni, so jih formalno včasih samo zapisniško prek sodišča peljali na morišča.

Toda zgodbe tako »sodno« pobitih, pa tudi številnih »zunajsodno« pobitih v medvojnem času sploh ne sodijo v pristojnost vaše komisije, saj zakon o popravi krivic govori le o žrtvah po 15. maju 1945.

Res ne sodijo v našo pristojnost, vendar so k nam kljub temu prihajali zahtevki tudi iz te skupine žrtev. Ne nazadnje so jih na komisijo usmerjali upravni organi upravnih enot in ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, češ, to je komisija za ideološke nasprotnike iz druge svetovne vojne.

Kaj ste jim odgovorili?

Iz formalnih razlogov smo morali zahtevke zavrniti, a smo vlagateljem hkrati dali jasno vedeti, da je to vprašanje, ki ga je nujno treba urediti – da naj torej gredo na ustavno sodišče, k varuhu človekovih pravic. Varuh denimo se je v javnosti zelo angažiral za t. i. izbrisane. Če so se tu dogajale krivice, jih je treba urediti, toda treba jih je popraviti tudi v lastnem narodu – pa tega ni storil. Ljudem, ki so se na nas obračali z zahtevki, s katerimi so segali v vojni čas in takratno partizansko nasilje, o čemer ne govorita ne zakon o žrtvah vojnega nasilja ne zakon o popravi krivic, skušamo pomagati, kolikor se pač pomagati sploh da – recimo v primerih, kjer obstajajo sodbe partizanskih sodišč. Kot vem, so pri generalni državni tožilki že sprožene pobude, da državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče RS za sodbe partizanskih sodišč iz konca leta 1943. /Leta 2006 je bilo vprašanje poprave krivic medvojnim civilnim žrtvam revolucionarnega nasilja po odločbi ustavnega sodišča vendarle rešeno in umeščeno v zakon o žrtvah vojnega nasilja; op. B. Š./

Uradno se sicer vaša komisija ukvarja s krivicami, storjenimi po 15. maju 1945. Koliko zahtevkov je do zdaj prišlo na vaš naslov?

Do sedaj je bilo vloženih 8.540 zadev; od tega jih je bilo v komisiji obravnavanih in večinoma rešenih 4.534, le za manjše število zadev so namreč pri upravnem sodišču vložene tožbe. Čaka jih še 4.006.

Ali je torej pravilen vtis, da je prav vaša komisija ozko grlo izvajanja zakona o popravi krivic? Do takšne ugotovitve so nedavno prišli v okviru parlamentarne komisije za peticije, ki je obravnavala vprašanje zaostankov pri popravi krivic. 

Takšen vtis je zelo pravilen. A ga je treba razumeti v pravem kontekstu. Po dveh letih predsedovanja tej komisiji, ki je bila že sicer imenovana z zamudo enega leta, sem tedanjemu predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku napisal pismo, v katerem sem ga prosil, naj mi po pravici pove, kaj se vendar dogaja. Vse je bilo namreč narejeno tako, da komisija ne bi delala, da bi odklanjala zahtevke. Plačilo za delo komisije še do danes ni urejeno. Komisija dela karitativno. Sestava komisije je bila v začetnem obdobju takšna, da veliko njenih članov, ki so bili vanjo imenovani, na primer vodja kabineta notranjega ministra, namestnik generalnega sekretarja vlade, državni sekretar z ministrstva za delo, državna sekretarka ministrstva za pravosodje, svetovalec ministra za finance …, sploh ni bilo pripravljenih spoštovati zakona o popravi krivic. Glasovali so proti, ne glede na to, da je ustavno sodišče že razveljavilo vrsto pomembnih povojnih aktov, kot je bila recimo Uredba o vojaških sodiščih, ali zakon o nedovoljeni trgovini, sabotaži … in čeprav so bili v tretjem členu zakona o popravi krivic našteti primeri, ki se morajo reševati. Prihajali so tudi zahtevki predlagateljev, ki so jih sodišča že pravnomočno rehabilitirala, ti člani pa takih primerov niso želeli reševati in so glasovali proti popravi krivic.

Njihov argument? 

Zanje je bil pravni red po letu 1945 legitimen in legalen kot v vseh drugih državah, ki imajo svojo kazensko zakonodajo. Trdili so, da je pri nas bilo to pač kaznivo, zato teh odločb – sodb ne gre popravljati, to bi bilo tudi zoper njihovo vest. Toda to je nekaj popolnoma nesprejemljivega! Kako lahko ta država sploh deluje!? Ob takih visokih uradnikih, ki ne spoštujejo njenega pravnega reda, je drugo hudo vprašanje delovanja državne uprave. Ne smemo pa pozabiti, da je prejšnji pravni red varoval pridobitve proletarske revolucije. Sprejemanja demokratičnih naukov civiliziranih narodov pa nekateri »še niso vzeli«!

Ali ni bila takšna drža tudi protizakonita?

Ja!

Ali ste res proti tem članom komisije, ki so sicer pozneje odstopili, zato vložili ovadbe?

Ja!

In kaj se je zgodilo?

Nič! Najbrž me nihče ni vzel zares. Mislijo, da je tako stališče normalno za levico. Predsedniku Drnovšku sem zato napisal: »Občutek imam, da je to zavestna igra.« Pozneje so se stvari z odhodom nekaterih visokih državnih uradnikov iz komisije res umirile, a to seveda še zdaleč ni pomenilo konca naših težav. Eden bistvenih razlogov za zaostanke je pomanjkljiva kadrovska zasedenost. Po prvotni sistemizaciji bi morala komisija imeti strokovno službo z vodjo, ki ima položaj državnega podsekretarja, dva pravnika s pravosodnim izpitom, dva diplomirana pravnika in še dva administrativna sodelavca. Ko pa smo začeli delati, smo imeli eno samo pravnico! To je bila voditeljica službe gospa Darinka Kalanova. Še zdaj je vsem težavam navkljub na tem mestu. Pa je zaradi svoje vestnosti tudi gmotno in sicer prizadeta. V to službo v pravosodju je bila sprejeta kot nekdanja sodnica in odvetnica, vešča zadev, ki jih tukaj obravnavamo. V komisijo je prišla z jasno ministrovo obljubo, da bo dobila podsekretarsko mesto – ki pa ji ga še do danes nobeden izmed treh ministrov, ki so se izmenjali, ni zagotovil. Strokovni delavci, ki delajo v naši komisiji, na splošno doživljajo zapostavljanje v nagrajevanju in napredovanju, zato je njihov cilj kar najhitrejši odhod. So zaznamovani. Saj je žalostno, da se v letu 2004, v tej dobi naše demokracije, to dogaja. Marsikomu se najbrž zdi to nemogoče, pa vendar je tako.

Menda naj bi po decembrskem obravnavanju izvajanja zakona o popravi krivic v komisiji za peticije prišlo do parlamentarno-vladnega srečanja, kjer so bile predmet pogovorov prav vaše težave s strokovnimi sodelavci. 

Do tega srečanja je res prišlo. Komisiji za peticije državnega zbora se je namreč zdelo nemogoče, da ministrstvo za pravosodje v svojih vrstah ni sposobno zagotavljati spoštovanja zakonitosti. Zakon o popravi krivic namreč naroča, da mora biti na vsako zahtevo odgovorjeno v enem letu. Minister Bizjak in pristojni državni sekretar Erjavec, ki je tudi namestnik predsednika komisije za popravo krivic, sta predsedniku komisije za peticije mag. Janezu Drobniču obljubila, da bodo prazna sistemizirana mesta popolnjena najpozneje v aprilu, maju tega leta. Za komisijo za peticije sem januarja naredil tudi poročilo, v katerem sem zapisal: če ne bo glede osebja nobenih sprememb, če bo šlo torej odločanje v sedanjem tempu, bodo tisti, ki vlagajo zahtevke danes, dobili odločitev čez štiri leta. Trenutno sta namreč na vrsti šele leti 2001 in 2002. Res pa je, da smo nedavno dobili dve pripravnici. Toda vedeti morate, da pripravnice ne morejo opravljati samostojnega dela. Mentorica gospa Kalanova mora zato opravljati še to dodatno delo. Nekdo mora le bdeti nad celotnim strokovnim delom. Komisija je izredno zahtevna, zato prihaja do zahtevnega proučevanja zapletenih procesov, ki so usodno posegali v človeška življenja. Če bi se nam kakšna stvar izmuznila mimo pravnih pravil, bi bil velik »hrup«. Ne vem sicer, kako se to dogaja, ampak do naših poročil od časa do časa pride neki gospod …

… Tone Kristan in kranjskega Združenja žrtev okupatorja …

…, ki jih nestrokovno, subjektivno ocenjuje in javnosti lažno prikazuje.

Vaša komisija je tudi sicer pogosto predmet političnih pritiskov. Recimo: eldeesov generalni sekretar vlade Mirko Bandelj razrešuje podpredsednika komisije Janeza Črneja, nekateri poslanci mahajo z neverjetnimi odškodninami, ki jih baje daje vaša komisija, nekateri zahtevajo od komisije ravnanje, ki je v nasprotju z zakonom o popravi krivic, zveza borcev se pritožuje, da delate po ideoloških merilih in rehabilitirate tisto, kar se nikoli ne bi smelo rehabilitirati …

Zelo dobro vse veste …

Kdo pa vas sploh podpira?

Oporo imamo predvsem v našem korektnem, strokovnem delu, ki ne sme imeti napak. Tu je naša moč! Je pa tudi veliko ljudi, ki od zunaj z naklonjenostjo spremljajo naše delo. Ker smo se te dni spominjali prve obletnice njegove smrti, naj omenim vsaj eno ime; pogosto me je opogumljal predvsem pokojni dr. Jože Pučnik: »Strogo se drži zakona!« Mimogrede: tudi o njegovem zahtevku je odločala naša komisija, in sicer v tisti prvi fazi s »konstruktivnimi« državnimi uradniki. Saj je težko verjeti, toda glasovali so proti njegovi v podrobnostih na zakonu temelječi vlogi! Pučnik ni šel skozi! Si predstavljate!? Šele poznejše vnovično glasovanje je stvari postavilo na pravo mesto.

Pomagajo nam tudi tisti, ki objektivno poročajo o našem delu. Pa ne časopisi, kot je Delo, ki je prvo sprožilo lažen napad na nas. Veliko je bilo medijskega pisanja, ki je želelo v javnosti omajati ugled komisije, pravičnost in zakonitost njenega odločanja. Ko pa se pri vsakem primeru posebej trudimo dokazati, da so javni napadi neupravičeni, celo lažnivi, takrat pa nenadoma ni več interesa, da bi o teh stvareh poročali. Ne nazadnje pa: vedno znova dokazovati, da delaš zakonito in vestno – saj se utrudiš in tudi ljudi najbrž vedno ne prepričaš. Stvari so šle tako daleč, da moramo posegati celo po sodnih poteh. Že prej ste omenili ovadbe, vložene proti nekdanjim članom komisije zaradi nespoštovanja zakona, oziroma pravilno, kar zaradi hudih kršitev njegovih določb. Zaradi žaljivih obdolžitev komisije in predlagateljev postopkov pred komisijo sem ovadil tudi gospoda Kristana.

Mediji so namenili precej prostora »rušenju« vaše komisije. Koliko pa so ljudi obveščali o tem, kakšne pravice daje zakon o popravi krivic in katere poti vodijo do njih?

Zanimivo pri tem je, da levičarski tisk sploh ni dajal nobenih uporabnih informacij za upravičence. Kdor pa je bral Družino, je bil obveščen, katere pravice lahko uveljavi pri naši komisiji. Na vaših straneh je večkrat objavljal naš član in podpredsednik Združenja žrtev komunističnega nasilja gospod Anton Šemrl. Te objave so bile pomembne še z enega vidika. Naša komisija spremlja tudi druge predpise in odločitve ustavnega sodišča, pomembne za žrtve, ki jih želi zakon rehabilitirati in jim popraviti krivice. Tako je gospod Šemrl javnost takoj opozoril, da se je spremenil zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v delu, ki govori o pravici do družinske pokojnine. Upravičenec do družinske pokojnine namreč lahko tudi po zakonu o popravi krivic uveljavlja določene pravice, ki jih ta zakon povezuje s pravico do družinske pokojnine. Sprememba pokojninsko invalidskega zakona je tako posredno razširila krog upravičencev po zakonu o popravi krivic. Mednje danes sodi tudi večina bratov in sester po vojni ubitih ljudi. Sprva je namreč morala komisija te zahteve zavračati. Že sprejete odločitve v obnovljenem postopku na predlog prizadetih popravljamo. Preverjamo, ali je pokojni preživljal brata ali sestro, ki zdaj uveljavlja zahtevek. Ni nujno, da v celoti, kar je ugotovilo tudi ustavno sodišče. Lahko samo dopolnilno. V povojnih razmerah pa je bilo večinoma tako, da so si v slovenskih družinah tako rekoč vsi polnoletni in dela sposobni člani vzajemno pomagali in je družina živela in se preživljala kot nekakšno družinsko podjetje. Tako smo dobili podlago za pomembno razširitev kroga upravičencev, kar pa je dobilo pravi odmev šele z javno objavo tega novega dejstva tudi v Družini.

Ali imate občutek, da je zakonodajalec že od vsega začetka skušal čim bolj zožiti krog upravičencev?

To ni nobena skrivnost. Poglejte samo takratno parlamentarno razpravo ob sprejemanju zakona o popravi krivic. Posamezni govorci niso prav nič skrivali, da omejujejo pravice po tem zakonu; da bi moralo biti upravičencev čim manj. Tudi začetna sestava komisije je bila takšna, da ja ne bi prišel vanjo kakšen »zlodej«, ki bi šaril po povojnih obsodbah.

Krog upravičencev se je kljub temu nekoliko razširil, od uveljavitve zakona do danes pa se je širilo še nekaj: rok za vlaganje zahtevkov. Prvo zakonsko besedilo je namreč določalo katastrofalni 18-mesečni rok – iztekel bi se že maja 1998! –, po zdaj veljavni ureditvi pa bo zakon »zaprt« 31. decembra letos. Ali bo torej število zahtevkov ostalo na današnji ravni?

Pogosto uporabljam naslednjo primerjavo: če seštejemo žrtve, zapisane na farnih spominskih ploščah, dobimo številko okoli 12.000 pobitih. Če gledamo sedanje število vlog, ob upoštevanju, da je bilo poleg pobitih tudi več tisoč političnih zapornikov, jih torej še kar nekaj tisoč manjka. Šele zadnje čase, ko je začela Slovenska odškodninska družba izplačevati sicer le simbolične odškodnine, ljudje vidijo, da naše odločbe niso samo formalne, temveč prinašajo tudi konkretne posledice – vsaj del odškodnine. Saj koliko pa je sploh vredno eno življenje …? Če je šel nekdo v rehabilitacijo po zakonu o kazenskem postopku, je lahko prišel do večmilijonskih odškodnin, v zakonu o popravi krivic pa se je zakonodajalec omejil na simbolične zneske. /Glede roka za vlaganje zahtevkov po zakonu o popravi krivic: ta rok je bil prav tako po odločitvi ustavnega sodišča odpravljen in vloge je mogoče še vedno vlagati; op. B. Š/.

To bi dalo slutiti, da ljudje vlagajo zahtevke zaradi denarja, pokojninskih let, državnih obveznic …

Nisem še zasledil primera, da bi kdo vložil zahtevek zaradi odškodnine. Celo narobe: ta »mizerna« odškodnina ali »judeževi novci«, kot včasih slišimo, nekatere odbija. Denar še zdaleč ne vleče ljudi kot motiv. Gre za nekaj čisto drugega. Občutim, da je za predlagatelje pomembneje, da svojim pokojnim vrnejo čast in dobro ime, vpis v matične knjige in dostojen grob. Večina mi zatrjuje, kako pomembno je zanje, da bodo lahko svojim potomcem pokazali, da so bili sami ali njihovi sorodniki krivične žrtve revolucije, komunističnega totalitarnega nasilja. Zadnjič se mi je nekdo zahvalil za sklepe, ki jih je sprejela komisija, in pri tem dejal: »Kakšna škoda je, da naša mati ni več živa! Ves čas je pričakovala, da bo njenih šest po vojni ubitih otrok deležnih rehabilitacije: da niso bili zločinci, izdajalci, ampak le tisti, ki niso sprejeli komunistične revolucionarne ideje, temveč le boj proti okupatorju, ki pa ga mimo revolucije niso smeli bojevati!«

Če kdo še omahuje, ali naj vloži zahtevek zase ali kot svojec po vojni ubite osebe – kaj bi mu svetovali? 

Ob petkih imamo uradne ure, ko lahko k nam pridejo tudi zamudniki, ki jim svetujemo, katere dokumente morajo zbrati in podobno. Oni dan sem bil do enega takega gospoda malce nekorekten. Naravnost sem ga vprašal: »Kaj ste pa do zdaj delali?« Pa me je dostojno zafrknil: »Saj je rok še odprt! Ali ne!« Nisem več vrtal, a iz besed je bilo vendarle mogoče razbrati nekakšen dvom. On in njegovi bratje in sestre – vložiti želijo zahtevek za status svojcev treh po vojni ubitih bratov – niso verjeli oblasti, kakršna koli že je. Niso dojeli, da se je oblast spremenila. Ali pa so mislili – morda imajo prav –, da se oblast ni kaj dosti spremenila. Ne vem. Če celo televizija in radio nekritično prenašata poziv poslanca Jaša Zlobca Lukiča, naj vlada ves postopek uveljavljanja zakona o popravi krivic spremeni in korigira že pridobljene pravice, se res vzbudi dvom v pravno državo. Kakšna dvoličnost – različne obravnave za odpisane Slovence po vojni in odpisane priseljence iz drugih republik …!

Ampak naj to ne bo ovira. Rok za vlaganje zahtevkov je res še vedno odprt. Jaša Zlobec Lukič pa z zlimi predlogi ni uspel! O tem pa sta TV in Radio Slovenija pozabila obvestiti svoje gledalce oz. poslušalce, ki sta jih prej vznemirila.