Sveta Hildegarda iz Bingna (1098–1179) je bila mistikinja, pisateljica, pesnica, skladateljica, misijonarka, hodila je na pridigarske poti. Že od otroštva je imela mistična videnja. Napisala je obsežna teološka in filozofska dela, razprave o naravoslovju in zdravilstvu ter ustvarila izvirno cerkveno glasbo. Prizadevala si je tudi za moralno prenovo Cerkve, ohranjena je njena obsežna korespondenca. Ustanovila je samostana v Rupertsbergu in Eibingenu. Leta 2012 je bila razglašena za cerkveno učiteljico in svetnico.

Ženska teologija

Ob njenem izjemno plodnem življenju se poraja vprašanje, kako je uspel ženski, sicer plemkinji, v patriarhalni družbi 12. stoletja takšen domet. Alen Širca je poudaril, da se s Hildegardo začne novo poglavje v zgodovini, ko je ženska bolj opolnomočena, sprožila je val, za njo se v 13. stoletju pojavi vrsta žensk, ki govorijo, pišejo o svojih izkušnjah. »Njena teologija ima poteze, v bistvu simbole, kjer je ženski pogled na Boga zelo izražen. In morda imamo celo prvič v zgodovini neko pristno žensko teologijo.« Predvsem pa je važna njena vloga prerokinje, vidkinje.

FOTO: Tatjana Splichal

Prerokinja za naš čas

Zdi se, da ravno njena videnja danes vzbujajo veliko zanimanja. Sonja Weiss je opozorila na zanimivost, da videnj ni imela v zamaknjenju, ampak jih je doživljala pri polni budnosti. Velikokrat je to doživljala v obliki močne svetlobe, ki jo je imenovala »živa svetloba«. Njene vizije so natančno razložene, dokumentirane in celo narisane (iluminacije). Sprva se je zelo obotavljala, da bi jih razkrila, na zahtevo predstojnikov pa je to storila. Alen Širca je omenil, da je potrdilo o avtentičnosti dobila od samega Bernarda iz Clairvauxa. Tedanji papež Evgen III. pa je bil Bernardov učenec, tako da je že zelo zgodaj dobila najvišji, papeški blagoslov, da je to, kar počne, avtentično.

»Ko človek odpre svoje srce Bogu in ga s tem naredi svetlečega, bo vse, kar je suho, ozelenelo.« (sv. Hildegarda)

Hildegarda je bila šele v 20. stoletju odkrita tudi kot glasbenica, znanstvenica, zdravilka, pravi Širca, pred tem so bila namreč v ospredju predvsem njena teološka dela, ki so koncipirana kot videnja, to so: Scivias – Spoznaj poti, Knjiga življenjskih zaslug, Knjiga božanskih del. V njih obdela vse velike teološke teme: učlovečenje Kristusa, začetek sveta, teologijo človeškega telesa, njegovo naravo in tudi konec sveta, eshatologijo, potek zgodovine odrešenja.

Atropocentrizem in ekologija z roko v roki

Da gre za izjemno žensko z neverjetnim vplivom, ki je danes aktualna v marsičem, meni Sonja Weiss. Nagovarja jo njen pristop do človeka, antropocentrizem. Ob tem, da je bila ponižna redovnica in da je bil to zelo kritičen čas, tudi za Cerkev, je vendarle neznansko zaupala v človeka, ker je verjela, da je krona stvarstva. »Danes ves čas govorimo o človekovih pravicah, o človekovem dostojanstvu, ona je človekovo dostojanstvo postavljala na prvo mesto, ampak hkrati se je zavedala, da z velikimi pravicami prihaja velika dolžnost do stvarstva, do Boga, do njiju mora ohranjati primeren odnos. In tukaj je videla, da je človek prestopil mejo. To je danes strašno aktualno,« se je Weiss dotaknila ekološke in etične problematike sodobnega človeka.

FOTO: Tatjana Splichal

Glasba – čisti izraz Božjega navdiha

Obsežen del Hildegardinega ustvarjanja je njen glasbeni opus, zbran v delu Simfonije nebeških razodetij, ki že v naslovu poudarja povezavo med glasbo in njenimi vizijami, zanjo je bila namreč glasba eden najbolj čistih izrazov božanskega navdiha. Bila je tudi izjemna pesnica. Alen Širca si je dolgo časa želel prevesti njene pesmi, ki so nedavno izšle v zbirki Simfonija pri založbi KUD Logos. Med pogovorom je prebral eno od pesmi (O Ignis spiritus) in podelil z nami, kako se je ob prevajanju srečeval s Hildegardino poezijo: »Pesmi sem poznal, ker so mi, ljubitelju srednjeveške glasbe, zelo znane poustvaritve različnih ansamblov. Prevajanje je bilo precej težko in naporno, veliko komentarjev je bilo treba prebrati. Treba je bilo pristopiti zelo tekstokritično, znanstveno. Te pesmi so verjetno prepevale redovnice kot neko zasebno liturgijo v Hildegardinem samostanu … Ne vemo, ali so bile spremljave z inštrumenti, ohranjene so nevme (znaki za tone).«

Alen Širca je prevedel Hildegardine pesmi, ki so izšle v zbirki Simfonija pri založbi KUD Logos.

»Neguj življenje, kjerkoli ga srečaš.«

Najširši množici je danes Hildegarda gotovo najbolj poznana kot zdravilka, saj so številni njeni recepti še danes zelo uporabni. Kot je pojasnila Sonja Weiss, je bilo zdravilstvo takrat del samostanskega življenja. Samostani so bili neke vrste zastonj bolnišnice, ubožnice, kjer so nune skrbele za bolne in reveže in kjer so imele tudi zelo bogat vrt z zelišči, infirmarij. Hildegardin pogled na telo je dobrohoten, ne pozna dualističnega pojmovanja telesa in duše, saj tvorita nedeljivo enoto, sta v harmoniji, zato je zavračala krute oblike srednjeveške pokore (npr. bičanje sebe). Bolezen povezuje s človekovim odnosom do Boga: človek s tem, ko odpade od Boga, odpade tudi od stvarstva, katerega del je. Posledica je bolezen, kar izkuša današnji človek v svoji odtujenosti od narave, sebe in Boga. Zato za povrnitev zdravja Hildegarda poleg zdravilnih rastlih, zdrave hrane tako priporoča urjenje v krepostnem življenju in zatekanje k velikemu Zdravniku. Če sklenemo, je bila Hildegarda v vsem, za kar si je prizadevala in ustvarjala, varuhinja vsega živega, kar je zajeto v njenem življenjskem vodilu: »Neguj življenje, kjerkoli ga srečaš.«

Pira je najboljše žito, topla, mastna in krepčilna. … tistemu, ki jo uživa, daje zdravo meso in dobro kri ter prinaša veselje in radost v človeško dušo. (recept sv. Hildegarde)