Knjigo Naši temelji in okvirji so predstavili Ana Lavrič, Helena Janežič, Stane Granda, Vanja Kočevar, Boštjan Debevec in David Ahačič. Foto: Ivo Žajdela

Urednik Družine Boštjan Debevec je osvetlil, kako je prišlo do rubrike v Družini o slovenski zgodovini. Bilo je pred devetimi leti, ko je prišla do njega dr. Ana Lavrič s pobudo. Sestavili so ekipo zgodovinarjev in v začetku leta 2019 je rubrika zaživela. Namen je bil, da bi približali slovensko zgodovino bralcem.

Čim bolj poljudno, vendar hkrati znanstveno

Ana Lavrič je povedala, da je ideja o predstavljanju slovenske zgodovine v Družini za čim širši krog bralcev dolga. K sodelovanju je povabila strokovnjake z različnih področij, tako da jih je v uredniškem odboru enajst. Želja je bila, da bi avtorji pisali o naši zgodovini čim bolj poljudno, vendar hkrati znanstveno, bralce pa bi seznanjali tudi z najnovejšimi izsledki.

V knjigi Naši temelji in okvirji, ki je prva, sledile ji bodo naslednje, je izbor do zdaj objavljenih tem. Pri tem se uredniki niso držali kronološkega principa, ampak so ustvarili priročnik. Prva knjiga ima devet tematskih sklopov, ki jih sestavlja 51 prispevkov, napisalo jih je 13 avtorjev, ki so vsi veliki strokovnjaki na svojem področju.

Uvod V čem in zakaj smo Slovenci drugačni? je napisal dr. Aleš Maver, ki je avtor tudi prvega sklopa Naš prostor v predzgodovini in Antiki.

David Ahačič, Matija Ogrin, Ana Lavrič, Helena Janežič, Stane Granda, Vanja Kočevar in Boštjan Debevec. Foto: Ivo Žajdela

Slovenska identiteta pred narodno prebujo

Dr. Vanja Kočevar je predstavil svoje področje. Poglavje Slovenska identiteta pred narodno prebujo (v zgodnjem novem veku) je napisal skupaj z dr. Luko Vidmarjem. Sam je napisal prispevka Slovenski etnonim in »slovenska nacija« (o imenu ljudstva in romarski »naciji«) ter Slovenci v objemu »Germanije« (od slovenske dežele do slovenskih dežel). Nanizal je nekaj podatkov. Prva omemba horonima Slovenija je iz leta 1810 (zapisal ga je Janez Nepomuk Primic v pismu Valentinu Vodniku). Etnonim Slovenci je obstajal pred Primožem Trubarjem. Iz leta 1486 je vir o Marini Slovenki iz vasi Dekani pri Kopru (marina slouencha). Iz leta 1569 je v Rimu živela Uršula Slovenka iz Kastelca (Orsola de Cosstellezu slouenca). Iz leta 1585 je v urbarju gospostva Brežice priimek Slovenec (v obliki Sloueniz). Kočevar je dodal, da je Trubar le zapisal poimenovanje, kot je bilo v uporabi. V protestantiki (v drugi polovici 16. stoletja) se 22 krat pojavi poimenovanje slovenska dežela (dežele). Po 16. stoletju je prišlo do dežel in posledično do karniolizacije, nastala je dihotomija Kranjci in Slovenci.

Dr. Stane Granda. Foto: Ivo Žajdela

Knjiga je napisana z veliko ljubeznijo do slovenstva

Dr. Stane Granda je avtor poglavja Dozorevanje slovenskega naroda. Najprej je s prispodobo dejal, da je ta knjiga tako potrebna kot voda v Iranu, kjer bodo ljudje začeli umirati zaradi pomanjkanja vode. Namreč, mlajše generacije o osamosvojitvi Slovenije ne vedo nič. Ta knjiga ponuja rešitev, morala bi biti v vsaki slovenski družini.

Spomnil je na dr. Lamberta Ehrlicha, ki je prvi zahteval samostojno slovensko državo, na njegovo višarsko slovenstvo pred drugo svetovno vojno.

On je v arhivih odkril podpise za združeno Slovenijo, kar šteje za svoj največji znanstveni uspeh. Omenil je pomembne može iz začetka slovenske prebuje: Zoisa, Vodnika, Japlja, ki je bil prevajalec prvega katoliškega prevoda svetega pisma, Janeza Nepomuka Primica, nadvojvodo Janeza, koroška Matijo Majar Ziljskega in Urbana Jarnika, ter Antona Martina Slomška, ki je vplival na veliko ljudi in Jožefa Muršca v Slovenskih goricah.

Spomnil je, da so nas Francozi hoteli pohrvatiti, v Ljubljani pa jim stoji velik spomenik (Iliriji). Zelo pomembna je bila uvedba splošnega šolstva pod Marijo Terezijo. Tudi plemstvo dobiva v tej knjigi pravo vlogo v naši zgodovini, o tej temi piše dr. Miha Preinfalk.

Granda je poudaril, da je ta knjiga vseslovenska, saj obravnava Slovence tostran in onstran meje, pri tem je omenil pomen Kozlerjevega zemljevida. Skratka, knjiga je napisana z veliko ljubeznijo do slovenstva.

Helena Janežič in dr. Stane Granda. Foto: Ivo Žajdela

Helena Janežič o slovenski osamosvojitveni misli

Helena Janežič je napisala poglavje o slovenski osamosvojitveni misli. Najprej je dejala, da o stvareh, o katerih piše v petih prispevkih, skozi šolanje ni nič slišala. Poudarila je, da se je slovenska osamosvojitvena misel začela pojavljati veliko pred 57. številko Nove revije (1987) V slovensko javnost je prinesla vedenje o gradivu, ki je (bilo) v zamejstvu in po svetu, kjer so izhajali časopisi in glasila z imeni Svobodna Slovenija, Slovenska misel, Sij slovenske svobode, Slovenska država ... O tej temi je pred petimi leti v NUK postavila razstavo Sanje imajo to čudno lastnost, da se včasih uresničijo, ogledamo si jo lahko na spletu.

Omenila je Zedinjeno Slovenijo Matije Majar Ziljskega, Majniško deklaracijo leta 1917 (slovenski narod kot subjekt državnosti), letak Slovenska deklaracija iz leta 1932, pisanje pesnika Boža Voduška v predvojni reviji Križ na gori (1927), velikana slovenske zgodovine dr. Lamberta Ehrlicha in njegovo višarsko Slovenijo (1933) in deklaracijo Slovenski problem iz leta 1941, bil je tudi vizionar združene Evrope.

Misel o samostojni Sloveniji je bila ena najbolj prepovedanih

Helena Janežič je poudarila, da je bila po drugi svetovni vojni (pod komunističnim režimom) misel o samostojni Sloveniji ena najbolj prepovedanih. Misel je odšla in živela med begunci na tujem, izražali so jo dr. Ciril Žebot, France Dolinar v Italiji, France Jeza v Trstu, ves čas je živela na Dragi, v Münchnu ...

Ana Lavrič je na koncu predstavitve omenila, da bo druga knjiga čez kakšno leto bistveno dopolnila prvo, saj bodo v njim predstavljeni dejavniki, ki so nas Slovence oblikovali (Cerkev, kultura …). V naslednjih knjigah bo tudi naša vojaška zgodovina ...

1/13