Dr. Sara Ahlin Doljak, profesorica prava: Klic, da kot družba naredimo več in bolje

Dr. Sara Ahlin Doljak je profesorica prava. FOTO: Tatjana Splichal/arhiv Družine

Današnji izid razumem kot odločitev, da želimo kot skupnost ohraniti prostor, v katerem se o koncu življenja najprej pogovarjamo o življenju samem. Kot pravnica pogosto razmišljam o mejah pravic in dolžnosti, izkušnje zadnjih mesecev pa so me znova spomnile, da se vprašanja življenja in smrti vedno dotaknejo ranljivosti, bolečine in globoke potrebe po človeški bližini.

Zavrnitev zakona vidim kot sporočilo, da moramo najprej okrepiti tisto, kar človeku daje razlog, da želi živeti dostojanstveno do zadnjega trenutka. Morda je prav zdaj čas, da se resneje pogovorimo o minljivosti, o tem, kaj si iskreno želimo in kaj lahko vsak izmed nas, posamezno in kot skupnost, naredi, da nihče ne ostane sam, ko je najtežje. Pravice do smrti nimamo. Imamo pravico do življenja, in to pravico je treba uresničevati do zadnjega diha: z dostojanstvom, podporo, bližino. Ne z zakoni in ne s strahom, temveč s pogumom, ljubeznijo, toplino in sočutjem.

Današnja odločitev je priložnost, da najprej okrepimo paliativno oskrbo, mreže podpore in človeško bližino, da prošnja po koncu življenja nikoli ne bo izraz obupa, temveč klic, da kot družba naredimo več in bolje.

Dr. Roman Globokar, moralni teolog: Smrt in umiranje nista več tabu temi

Dr. Roman Globokar je moralni teolog. FOTO: Tatjana Splichal

Glede na izkušnje z udeležb na okroglih mizah sem pričakoval, da bo večina na referendumu proti zakonu. Zadnji mesec pred referendumom je bil na nek način milostni čas – priložnost za številne pogovore in povezovanje ljudi, ki jim je nedotakljivost človeškega življenja temeljna vrednota. Imel sem občutek, da so se številni ljudje prebudili in ozavestili, kako korenito spremembo na področju družbenih vrednot predstavlja ta zakon. Veliko je bilo okroglih miz in pogovorov na terenu. Številni so bili tudi tehtni prispevki na socialnih omrežjih. Najbolj prepričljive so bile konkretne zgodbe ljudi. Ključen dosežek tega dogajanja je, da smrt in umiranje nista več tabu temi, ampak da smo se o zadnjem obdobju življenja spet začeli javno pogovarjati.

Izid referenduma je pokazal, da si večina prebivalstva še vedno želi ohraniti spoštovanje dostojanstva človeka do izteka življenja. Ne želimo prestopiti meje, ki bi številne bolne in umirajoče postavila pod nepredstavljiv pritisk: vztrajati v procesu bolezni ali predčasno končati življenje. Sedaj je naša naloga, da si še bolj prizadevamo za celostno spremljanje umirajočih, za krepitev mreže paliativne oskrbe po vsej Sloveniji, za oblikovanje krščanske kulture solidarnosti in sočutja z umirajočimi in njihovimi svojci. Potrudimo se, da se nihče ne bo počutil odveč in v breme, ampak bomo tudi čas umiranja sprejemali kot podarjeni in dragoceni čas za umirajočega in za njegove najbližje.

Milena Miklavčič, publicistka, ena od pobudnic referenduma: Zahvalila bi se tudi Cerkvi in njenim predstavnikom

Milena Miklavčič je pisateljica in publicistka. FOTO: Tatjana Splichal

Odkrito povem, da sem ta trenutek, ko tole pišem, presrečna. Moram pa reči, da je izid referenduma v meni prebudil zelo različna občutja. Najprej globoko olajšanje: kvorum za glas PROTI je bil dosežen, kar pomeni, da smo kot skupnost vendarle pokazali, da nam je mar za sočloveka, da spoštujemo življenje in da ne pristajamo na logiko, po kateri je smrt lahko brutalna »rešitev«. Hvaležna sem vsem, ki so razmišljali trezno, z odgovornostjo in so glasovali v korist varovanja življenj najranljivejših med nami. Vesela sem tudi, da bo zmaga prinesla upanje državljanom tudi na splošno; da bodo spoznali, da se vse da, če se dvignemo s kavča in gremo na volišča in naredimo nekaj zase - za svoje dobro.

A ob pogledu na številko, ki stoji ob glasovih ZA, me je vseeno zmrazilo. Več kot 301.000 ljudi vidi to občutljivo vprašanje drugače. Kaže, da jih je veliko več, kot sem si kadar koli predstavljala. Nekako sem upala in verjela, da so bili zlasti zdravniki in drugi strokovnjaki v kampanji dovolj jasni, argumentirani in prepričljivi. So bili dovolj slišani, jim premalo zaupamo?

Toplo in zelo od srca bi se zahvalila tudi Cerkvi in njenim predstavnikom, ki so se – prvič po dolgem času – odkrito, jasno in odgovorno vključili v javno razpravo. V trenutkih, ko je bilo treba zaščititi temeljno vrednoto človeškega dostojanstva, so stali ob strani vsem, ki smo verjeli, da je življenje vredno braniti. Za podporo vseh dobrih ljudi, tudi za molitve, sem iskreno hvaležna.

Dr. Janez Dolinar, predsednik Združenja katoliških zdravnikov: Vprašanje paliativne medicine ostaja neurejeno

Dr. Janez Dolinar, zdravnik. FOTO: Tatjana Splichal

V Združenju slovenskih katoliških zdravnikov pozdravljamo odločitev ljudstva, ki je poslušalo argumente celotne stroke in večjega dela civilne družbe, ter zavrnilo škodljiv zakon. Opozarjamo, da ostaja vprašanje paliativne medicine še naprej sistemsko neurejeno in pozivamo politiko, da to stanje čimprej popravi s sprejetjem ustrezne zakonodaje ter zagotovitvijo sredstev za razvoj tega pomembnega dela medicine. Prav tako pozivamo politiko k sodelovanju z zdravniškimi organizacijami, saj lahko le na ta način omogočimo bolnikom kar najboljšo obravnavo in kakovostno zdravstvo. Zdravniki se bomo še naprej trudili za čim boljšo oskrbo naših bolnikov, razvoj ter dostopnost paliativne oskrbe.

Meta Sedminek, podpredsednica društva Dominicus: Upam, da bo to prebujenje imelo dolgoročne posledice

Meta Sedminek je študentka prava in podpredsednica društva Dominicus - društva za kulturo življenja. FOTO: osebni arhiv

Ob spremljanju referendumske kampanje sem pričakovala zavrnitev zakona, saj sta mu odločno nasprotovali tako pravna kot medicinska stroka. Pravniki so opozarjali na protiustavnost, pomanjkanje varovalk in tuje prakse, kjer je zaradi razširjene razlage diskriminacije evtanazija dovoljena tudi mladoletnim. Zdravniki so poudarjali svoje poslanstvo ter se sklicevali na Hipokratovo prisego in zdravniško etiko.

Tesni rezultati kažejo na globoko polarizacijo družbe, kljub temu pa sem pričakovala večjo razliko, saj gre za moralno, ne politično vprašanje. Kot državljanko me veseli angažiranost Cerkve, drugih verskih skupnosti in civilne družbe, ki so se združile v prizadevanju za zaščito življenja. Upam, da bo to prebujenje imelo dolgoročne posledice.

Referendum je razkril tudi ključne sistemske težave kot so pomanjkanje kadra v zdravstvu in socialnem varstvu, podhranjen sistem dolgotrajne oskrbe ter nujo po razvoju paliative. Želim si, da bi se ljudje še naprej dejavno vključevali v družbeno življenje, saj bodo krščanske vrednote vedno izpostavljene izzivom. Na nas je, da se zanje zavzemamo pokončno kot je dejal sv. Janez Pavel II.: »Korajža velja!«