To je zgodba o apostolu Filipu, ki mu je Bog po angelu naročil, naj gre na samotno cesto, ki vodi iz Jeruzalema v Gazo.

Moj mož, veliki pripovedovalec zgodb za otroke, je takoj prevzel pobudo in nadobudnemu šolarju živo predstavil Filipovo zgodbo. Tako sem jaz lahko premišljevala o današnjih »samotnih cestah«, na katere tudi nas pošilja Bog, tako kot je nekoč Filipa. Pomislila sem na mnoge opuščene navade, ki smo jih kot otroci dobro poznali in živeli. Za nas ni bilo vprašanje, ali gremo ob nedeljah k maši ali ne, vsakdanja molitev je bila naša stalnica. Ob tem razmišljam, kako opuščanje teh navad lahko vpliva na dogajanje v družbi. Je tudi to opuščanje eden od vzrokov, ki dopušča naraščanje bivanjske praznine, porast zasvojenosti, odsotnost osnovnih človeških vrednot, kot je na primer sočutje in skrb drug za drugega?

Filip je bil poslan na samotno cesto zaradi evnuha iz Etiopije, ki ni bil ne Jud ne kristjan, nosil pa je v sebi globoko hrepenenje po presežnem. Bog sam je to hrepenenje...