Foto: Tatjana Splichal

Krški škof Jože Marketz je za Družino spregovoril o škofovski službi, pomanjkanju duhovnikov in celibatu, o mestu laikov, žensk in revnih v Cerkvi.

V začetku decembra je papež Frančišek za krškega škofa imenoval koroškega Slovenca Jožeta Marketza, posvečen je bil na svečnico v celovški stolnici. Kdo je novi krški škof in o pomenu, da je Slovenec imenovan na to mesto ravno v letu 100. obletnice koroškega plebiscita, smo pisali v prejšnjih številkah Družine. Tokrat smo se s koroškim Slovencem, za katerega je nemški tednik Die Tagespost ob imenovanju zapisal, da Rim v Celovec ne pošilja kakšnega teološkega filozofa, temveč pastoralnega rokodelca, ki je blizu ljudem in se zna približati tudi revnim, pogovarjali o viziji Cerkve, ki jo bo vodil prihodnjih 10 let.

Sledili ste zgledu papeža Frančiška, niste se preselili v škofijsko palačo. Je tudi to nekakšno znamenje?

Moja odločitev, da bom še naprej živel v majhnem farovžu ob cerkvi sredi Celovca, kjer sem bival doslej, je nekatere res zmotila. Moja odločitev pa je povsem praktična. Ne morem živeti sam v palači z 20 sobami! Moji predhodniki so v tem dvorcu živeli z redovno skupnostjo ali sestrami oziroma gospodinjami. Jaz pa nimam gospodinje in tudi ne vem, zakaj bi jo potreboval. Nočem živeti odmaknjen od vsakdanjika meščanov. Zdaj pa že zjutraj, ko stopim pred hišo po časopis, srečujem ljudi na poti v službo in se včasih kar za pol ure zaklepetam (nasmeh). Tako je bilo doslej in zdaj, ko sem škof, se ni nič spremenilo. Od ljudstva sem odbran in za ljudi ter med njimi želim biti tudi kot škof. »Z vami sem kristjan,« sem povedal Korošcem, in s sv. Avguštinom dodal: »Za vas sem škof,« te službe pa se moram še naučiti.

Vaš predhodnik je moral oditi zaradi moralnih in finančnih napak. Sta v stikih?

Seveda! S škofom Schwartzem sva se srečala, tudi slišiva se po telefonu. Nikogar ne sodim in se v te reči več, kot se bom moral po službeni dolžnosti, ne bom vmešaval, odločitve sodišča bomo morali vsi sprejeti. Zame je v tej zgodbi najvažnejše, da sam ne naredim podobnih napak in da se vsi iz tega česa naučimo. Zato sem tudi svojim sodelavcem že prvi dan naročil, da se pred menoj ne smejo »klanjati« ali se me bati, prosil sem jih, naj mi ugovarjajo, me opozarjajo, če vidijo, da ne ravnam prav, da se narobe odločam. Samo skupaj bomo našli pravo pot do ljudi.

Veliko ljudi je izstopilo iz Cerkve, imate načrt, kako jih zadržati oz. privabiti nazaj?

To je zame morda najpomembnejša naloga. Kar šest tisoč ljudi je lani izstopilo iz Cerkve, v prejšnjih letih povprečno tri tisoč. Razlogi za izstop so povečini finančni, preprosto rečejo, da ne bodo več plačevali davkov, in zapustijo Cerkev. Verjamem pa, da s tem ne nehajo verovati v Boga. Veliko premišljujem o tem; kot pravim, je to zame eden največjih izzivov. Po svoje provokacija. Poimensko poznamo ljudi, ki so odšli. Kako jim spet odpreti vrata, da bodo v Cerkvi našli prostor? Še najboljši odgovor mi je pred dnevi dal gospod, ki je prosil za vnovični sprejem v cerkveno skupnost. Rekel mi je: »S pisanjem pisem, sestanki in pridiganjem ne boš dosegel rezultatov. Ljudje iščejo zgled, širok prostor zaupanja.«

Ali je Jezus želel, da smo kristjani, kar nas je, nekakšna alternativna skupina ali da predstavljamo Božjo navzočnost v svetu? Prvo narediti je lahko: sestavimo nekaj pravil in zapovedi, se zapremo in se obračamo le k pobožnim. Mi­slim, da je ta način nevaren. Drugo je bolj tvegano: da odpremo vrata in pripravimo dovolj prostora za vsakogar, ki išče skupnost, vero in Boga. Ne glede na to, kako je živel doslej in ali bo vsako nedeljo hodil k maši. Da mu naredimo prostor, tudi če ga sam ne najde. Moje škofovsko geslo je Bog je ljubezen. Po ljubezni bodo spoznali, da Bog je. Ljubezen povezuje ljudi, vsi pa hrepenimo po ljubezni. V ljubezni je Bog. Če bodo odkrili med nami ljubezen, bodo radi ostali v tej posodi in se iz njene vsebine hranili, iz tega živeli. Tudi če oblika posode ni idealna in ni brez napak, bodo, če bodo imeli svoj prostor svobode, radi prihajali in ostali. Tu vidim svojo nalogo: da gradimo na odnosih, na isti višini oči, ne od zgoraj navzdol.

Kaj je krški škof Jože Marketz povedal o pomanjkanju duhovnikov, celibatu in mestu laikov, žensk in revnih v Cerkvi, si preberite v novi številki Družine.