Jacgues Philippe bralce vabi, da tudi, ko se srečujejo z različnimi ovirami, neomajno zaupajo v Božjo ljubezen. Foto: Vid Ponikvar, Sportida

Jacques Philippe pripoveduje, da je pri osemnajstih začutil Božji klic, da se mu popolnoma prepusti. »Nekoliko sem se upiral, ker to nikakor ni bilo v mojem načrtu, a sem začutil, da je dobro reči 'da', in sem rekel 'da': 'Vodi me'.« Sledil mu je kot redovnik v francoski Skupnosti blagrov, kjer deluje zlasti kot voditelj duhovnih vaj in predavatelj, je pa tudi priljubljen duhovni pisec – nekatera od njegovih 22 del so prevedena tudi v slovenščino. V nemirnih časih razbira pota notranjega miru ter svoje bralce vabi, naj tudi takrat, ko se srečujejo z različnimi ovirami in lastno nepopolnostjo, neomajno zaupajo v Božjo ljubezen.

V svojih zapisih pogosto poudarjate pomen notranjega miru in pravite, da je to pravzaprav pogoj za krščansko življenje. Zakaj?
Mir je sad krščanskega življenja, življenja v Duhu. Ko si kljub težavam prizadevamo, da svoje srce čim bolj ohranjamo v miru in predanosti Bogu, je to tudi način, kako ostanemo bolj odprti za Božjo milost. Včasih zlahka pustimo, da nas vznemirjajo različne stvari, to pa nas lahko zapira vase in nam prepreči, da bi se odprli za delo Svetega Duha. Povabilo, da ohranimo, kolikor je mogoče, notranji mir, najdemo pri številnih svetnikih, med drugim pri sv. Frančišku Asiškem. Seveda ni vse v naših močeh, nekatere stvari so pa vendarle odvisne od nas. Človekovo prizadevanje za ohranitev miru, tako da zaupa Bogu, moli, se opira nanj, pa čeprav v težkih trenutkih, je pomembno, saj pomaga k večji odprtosti milosti, večji poslušnosti Svetemu Duhu, pomaga pa nam tudi sprejemati prave odločitve.

Kaj nam najpogosteje odvzame notranji mir?
Razlogi so lahko zelo različni. Zelo pogosto so to življenjske skrbi. Odzvati se je treba z mirom, zaupanjem, se spomniti Jezusovih besed, naj se ne vznemirjamo: »Ne bojte se!«, »Vsi vaši lasje so prešteti.« Naše življenje je v Božjih rokah. Pogosto nam jemlje mir naša krhkost, omejenost. Nismo vedno tako močni, kot bi si želeli. Zaradi napak, v katere padamo, se pogosto vznemirjamo. Seveda poskušamo delati dobro, a pogosto se vznemirjamo zaradi lastne bede, padcev. To ni prav, ker kaže na naše pomanjkanje zaupanja v Božje usmiljenje, njegovo ljubezen. Na nek način smo preveč osredotočeni nase, v lastnem perfekcionizmu ne prenesemo niti najmanjše pomanjkljivosti, napake. V tem je tudi neke vrste napuh, ta pa je eden največjih sovražnikov notranjega miru. Ponižnost pa je zmožnost, da prepoznamo svojo šibkost in jo sprejmemo, kar zelo pomaga k miru. Sv. Terezija Deteta Jezusa pravi: »Ljubiti svojo majhnost in uboštvo.« To ni nekaj naravnega, vsi bi si namreč želeli biti popolni, najmočnejši, najbolj pametni, najbolj krepostni in nam je težko pristajati na to, da smo majhni, da včasih pademo. Navsezadnje smo samo ljudje in ni treba od sebe zahtevati absolutne popolnosti – tudi Bog je ne zahteva.


»Vrednost molitve je najprej v zvestobi /.../, dan za dnem, mesec za mesecem ...« Foto: Vid Ponikvar, Sportida

Nekje ste zapisali, da moliti pet minut pred spanjem ni dovolj …
Rekel bi: odvisno. Če sem že molil čez dan, je včasih to lahko dobro. Če je molitve samo pet minut zvečer, morda ni dovolj. Potrebujemo stik z Bogom čez dan, to, da pogosto mislimo nanj, se mu zahvaljujemo, ga kličemo, z njim gojimo domačnost. Obenem pa včasih potrebujemo trenutke odmora, ko izstopimo iz svojega dnevnega ritma, ki je včasih preveč zapolnjen z dejavnostmi, in se ustavimo pred Gospodom. Težko je dajati pravila, ker Bog ne zahteva istega od vseh … Nekateri so sposobni tudi takrat, ko so zelo zaposleni, ohranjati stik z njim, saj jim drugače ni mogoče, in Bog daje milost tudi tako. Nasploh pa je dobro napraviti vsak dan premor za čas, ki ga preživimo z Bogom. V nekem trenutku življenja sem začutil, da Bog od mene želi vsaj četrt ure na dan. Takrat nisem zmogel veliko več. In potem tej četrt ure ostajati zvest. Nekateri molijo vsak dan petnajst, dvajset minut, enkrat na teden pa posvetijo uro molitvi pred Najsvetejšim. To je že dobra osnova. Včasih potrebujemo nekoliko daljšo molitev, ko lahko vse izpustimo, vse izročimo v Božje roke. Bog nas lahko prosi za več, včasih pa morda zmoremo manj. Spoznati moramo, kaj je prav za nas.

Kakšna je dobra molitev?
Dobra molitev ni nujno tista, v kateri veliko čutimo, prejemamo posebna razsvetljenja ali imamo zelo globoke misli. Ko nam je to podarjeno, smo tega lahko veseli, a to molitvi ne daje vrednosti. Njena vrednost je najprej v zvestobi, kajti ljubezen se izraža z zvestobo za ta zmenek z Bogom, dan za dnem, mesec za mesecem … Drugo, kar je pomembno, pa je naravnanost srca in ne morda čustva ali metoda, ki jo uporabljamo – te so zelo različne in vsak mora najti svoj molitveni slog. Vrednost molitve je v veri. V središču je dejanje vere in zaupanja v Boga, to, da se nanj opiram, nanj računam, vse pričakujem od njega. Molitev je tudi želja, da bi ga ljubil, da bi napredoval z njim, mu popolnoma pripadal, se mu zares podaril. Še bolj pa k molitvi sodi to, da verujemo v njegovo ljubezen in jo sprejmemo, pa tudi resnična želja po tem, da ljubimo in se podarjamo. Potem je molitev dobra, čeprav je uboga, četudi smo raztreseni in čustveno ne doživljamo nič posebnega.


Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Družine (31/2020), v njem boste našli še odgovore na vprašanja:

- Ali Bog mar ne pričakuje od nas popolnosti?
- Kako naj ne obupamo, ko padamo v vedno iste grehe?
- Ali Božje usmiljenje lahko zlorabimo?
- Kako vztrajati v velikih preizkušnjah?
- Kako naj odpustimo, kadar nas je nekdo močno prizadel?
- Ali ste kdaj zaskrbljeni, ko gledate sedanji svet?