Lani jeseni je eden najvidnejših slovenskih pravnikov, nekdanji ustavni in vrhovni sodnik Jan Zobec obhajal 70-letnico. Ta življenjski jubilej je bil priložnost, da so se Zobčevi pravniški kolegice in kolegi s simpozijskim dogodkom v prostorih Nove univerze v Ljubljani na prvi pomladni dan ozrli na večplastno vlogo, ki jo je ugledni pravnik uresničil v več kot 40 letih sodniškega dela.

Jan Zobec je ena ključnih osebnosti, ki v slonokoščeni zaprtosti slovenskega sodnega sistema, zacementiranega v status quo, kakršen je ves čas t. i. tranzicije po volji privilegiranih pravosodnih elit, vztrajno odpira okna, ki omogočajo vsaj nekaj nujne prevetritve.

In zapišimo kar takoj: je ena ključnih osebnosti, ki v slonokoščeni zaprtosti slovenskega sodnega sistema, zacementiranega v status quo, kakršen je ves čas t. i. tranzicije po volji privilegiranih pravosodnih elit, vztrajno odpira okna, ki omogočajo vsaj nekaj nujne prevetritve. Seveda to ravnanje še zdaleč ni bilo brez osebnih tveganj, a to ceno je (tudi ob podpori žene, prav tako vrhovne sodnice Barbare) zavestno vzel nase in postal zgled številnim mlajšim kolegicam in kolegom. Pa ne le njim, temveč vsem državljanom, ki jim je mar za demokratične vrednote, za katere se dosledno zavzema v svojih javnih nastopih (denimo tudi z rednim sodelovanjem v oddaji Spoznanje več – predsodek manj na Radio Ognjišče).

Skupinski posnetek s slavljencem. FOTO: Bogomir Štefanič

Kardinalni problem slovenskega sodstva je sodstvo sàmo.

Kritik »mehkega trebuha sodstva«

Stopimo pa najprej ducat let v preteklost. Decembra 2012 je Jan Zobec v Delu objavil prispevek, naslovljen Mehki trebuh slovenskega sodstva. V njem je med drugim zapisal: »Moja teza je, da problem slovenskega sodstva ni (toliko) v vplivu (ali v poskusih vplivanja) nanj in v podrejanju drugim vejam oblasti, glavna težava ni v prodiranju politike v sodstvo. Slovenski pravni red ima dokaj s(p)odobne ter z drugimi demokratičnimi in pravno urejenimi državami primerljive mehanizme zagotavljanja neodvisnosti pred zunanjimi vplivi – na formalni strukturni ravni ni večjih težav (so samo posamezni zdrsi te ali one politike, na katere se sodstvo bolj ali manj [ne]ustrezno [ne]odzove – odvisno, za koga in za kakšen primer gre). Kardinalni problem slovenskega sodstva je sodstvo sàmo. Najprej politika v njem samem – kjer se je kot dediščina totalitarnega obdobja ohranila v zakrknjenih starorežimskih miselnih vzorcih ter v kolektivistični in korporativistični miselnosti. Tam se (kot ena od oblik vzporedne, prikrite ali, če hočete, globoke države) ohranja in sama sebe miselno, vrednotno in nazorsko napaja in oplaja prek institucionalne zaprtosti in samozadostnosti. V normalni državi z demokratično tradicijo in pravno kulturo bi imelo to pozitivne učinke – ohranjalo bi se tisto, kar je, kar že obstaja, se pravi notranje, miselno neodvisno sodstvo. Žal pa se tudi pri nas ohranja tisto, kar je – to pa je vse prej kot intelektualno avtonomno in neodvisno sodstvo. 'Prosti strelci', ki mislijo samostojno in kritično (kar bi moralo biti lastno vsaki sodniški pameti), so potisnjeni na rob, osamljeni ter zaznamovani kot konfliktni, zdraharski in čudaški.«

Dr. Jernej Letnar Černič. FOTO: Bogomir Štefanič

Neizbrisen pečat

Navedek smo izbrali zato, ker tako rekoč v polnosti ostaja v veljavi še danes, pa tudi zato, ker v sklepnem delu dobro predstavi položaj, v katerem se je po tej objavi znašel pisec. A do danes vendarle z eno pomembno razliko: ob Janu Zobcu pri njegovem zavzemanju za intelektualno avtonomnost in neodvisnost, ki bi od znotraj prevetrili sodstvo, je vedno širši krog – recimo jim tako – mladopravnikov, ki z dobro izobrazbo in mednarodno vpetostjo hodijo po poti, ki jo je utiral. To je pokazal tudi njemu posvečen posvet na Novi univerzi.

Zobec je ne le s sodniškim, temveč tudi s svojim publicističnim delom pustil neizbrisen pečat na sodobni slovenski pravni misli.

Že prireditelj posveta dr. Jernej Letnar Černič je ob predstavitvi Zobčeve pravniške poti opozoril na širok javni pomen slavljenčevega delovanja: ne le s sodniškim, temveč tudi s svojim publicističnim delom je namreč pustil neizbrisen pečat na sodobni slovenski pravni misli; s svojo pokončno sodniško in osebno držo ter javnim izpostavljanjem za tisto, kar je prav, je »izjemno prispeval h krepitvi neodvisnosti in integritete sodnikov kot prvega od predpogojev za pošteno sojenje ter za nesamovoljno ravnanje oblastvenih organov«. Dosledno se je zavzemal za pravico, da se sodnik lahko tudi javno oglaša, strokovno opozarja na napake, ki se dogajajo znotraj sodne veje oblasti in širše v javnosti glede problemov, ki vplivajo na stanje demokratične pravne države.

Jadranka Juhant. FOTO: Bogomir Štefanič

Svoboda in pogum

V zelo osebnem nastopu je to zgledno držo potrdila prvostopenjska sodnica Jadranka Juhant. Med drugim je opozorila na to, česa je Jan Zobec naučil svoje mlajše kolege: »Da mora biti sodnik vseh časov svoboden, neodvisen, tudi dober človek. Le takšen sodnik je vreden svoje funkcije. Lojalni moramo biti le vladavini prava in prizadevanjem za enakost obravnavanja vseh. Ne smemo razlikovati po političnem prepričanju, verskem ali spolnem, še manj po pripadnosti ali nepripadnosti oligarhijam, našim ali vašim. In le svoboden človek je človek z odprtostjo duha, ki prezira tišino ob krivicah v pravosodju, sodstvu in družbi nasploh in le tak je lahko dober sodnik.« Jan Zobec je po njenih besedah prav tak: »Pokončen in sočuten človek, sodnik, ki ni brezčuten birokrat, ki zlaga svoje papirčke in piše opomine; je človek, ki sovraži tišino, ko začuti krivico, ki se dogaja mlajšim kolegicam in kolegom oz. v družbi nasploh.«

Ana Testen. FOTO: Bogomir Štefanič

Za takšno držo pa je med drugimi pomembna osebnostna lastnost, na katero je opozorila sodnica Ana Testen, namreč pogum sodnika kot nujna predpostavka za vladavino prava in sodnikovo neodvisnost. Ta pogum je bil – in še vedno je – pri Janu Zobcu po njenih besedah samoumeven, ne prilepljen kot nekakšen prestiž, s katerim se sicer marsikdo rad hvali.

Edini strah, ki bi ga sodnik smel občutiti, je strah pred krivico, ki bi jo lahko povzročil s svojo odločitvijo.

In ta pogum Jan Zobec izkazuje v vseh okoliščinah, tudi takrat, ko mu pravosodne sistemske oligarhije, z njimi povezani mediji in še kdo podobne baže v skladu z navedkom iz legendarne serije Zvezdne steze ustrahovalno sporočajo: Resistance is futile – Upor je nesmiseln. Še kako smiseln je. Kajti edini strah, ki bi ga sodnik smel občutiti, je strah pred krivico, ki bi jo lahko povzročil s svojo odločitvijo. In Jan Zobec je s svojimi odločitvami, argumentacijami, razlagami, razpravami, s svojo osebno držo in odzivi na krivice, s svojim udejanjanjem pravnih vrednot dosledno ravnal ravno tako.

Dr. Matej Avbelj. FOTO: Bogomir Štefanič

Bistvo ni toga, temveč …

Na že omenjeni Zobčev članek izpred dvanajstih let je spomnil tudi njegov sodelavec in prijatelj dr. Matej Avbelj. Uredništvo Dela je prispevek opremilo s podnaslovom Problem je pomanjkanje svobodne, odprte in pogumne pravniške misli. Nanj se je teden dni pozneje odzval takratni predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, in sicer s prispevkom, ki je nosil naslov Sodniško togo je treba znati nositi. Tako je bilo nazorno ubesedeno diametralno nasprotno gledanje na to, ali je v slovenskem pravosodnem sistemu (sploh) kaj narobe, in kako to, če je to (sploh) potrebno, popraviti.

Jan Zobec je s svojimi ravnanji in besedami v sodniški in javnointelektualni vlogi, za katero pogosto ni bil nagrajen, temveč, nasprotno, grobo napadan, pokazal, kaj je bilo pod njegovo sodniško togo.

Dr. Avbelj je spomnil na to, zakaj imajo nekateri poklici posebno oblačilo: vojaki uniformo, zdravniki belo haljo, sodniki togo … S tem med drugim pride prvina prepričljivosti o posebnem poslanstvu nekega poklica. A hkrati je takoj treba dodati: v tem pač ni jedro zaupanja. Bistvo pri sodniku nikoli ni toga, temveč tisto, kar je pod togo, kar je v posamezniku, ki to togo nosi. In Jan Zobec je s svojimi ravnanji in besedami v sodniški in javnointelektualni vlogi, za katero pogosto ni bil nagrajen, temveč, nasprotno, grobo napadan, pokazal, kaj je bilo pod njegovo sodniško togo. Imel je prav, kajti ko bi ne imel prav, bi njegove izbrušene besede ne bile povzročile takšnega nemira v sistemu, v katerem je deloval. To je po Avbljevih besedah terjalo veliko osebnega poguma in tudi osebnega žrtvovanja, a je hkrati tlakovalo pot za bolj odprto, manj korporativistično in kolektivistično slovensko pravosodje.

Prireditelj posveta dr. Jernej Letnar Černič izroča darilo slavljencu Janu Zobcu. FOTO: Bogomir Štefanič

Na čigavi strani?

Ostanimo za sklep še malce v preteklosti. Letno dni po že večkrat omenjenem prispevku v Delu smo v prilogi Slovenski čas (bilo je tik pred dnevom ustavnosti leta 2013) objavili pogovor z Zobcem, ki je bil takrat ustavni sodnik.

Malce izzivalno – pač v skladu s staro slabo slovensko tradicijo predalčkanja, ko ob vsakomer, ki nastopa v javnem prostoru, bajamo, na čigavi strani je – smo ga pobarali: na čigavi strani je torej Jan Zobec? Njegov takratni odgovor, si upamo trditi, strnjeno ubesedi njegovo celotno poklicno pot in osebno držo: »Na strani ustavnosti, se pravi človekovega dostojanstva, njegove svobode in pluralizma – in daleč proč od vsakršnih monopolov, zakletih sovražnikov svobode!«

Ne dvomimo, da bo tako tudi vnaprej pri njegovem publicističnem, izobraževalnem, predavateljskem ... delu.

Prispevek je bil najprej objavljen v 13. številki Družine.