Dr. Janez Arnež v antikvariatu v ZDA leta 1996. VIR: knjiga Drobci minljivosti

»Ko sem se z znanci in prijatelji pogovarjal o arhivih in o nezanimanju ali celo nasprotovanju zbiranja arhivskega gradiva, ki vlada tu v Sloveniji kakor tudi med Slovenci v tujini, so me nekateri vpraševali, zakaj ne pišem spominov oziroma kdaj jih bom začel pisati,« je v knjigi Drobci minljivosti, ki je leta 2012 v zbirki Čas in ljudje izšla pri založbi Družina zapisal njen avtor dr. Janez Arnež. »Pa sem si mislil, da ni bilo potrebno izrabljati časa za take osebne zadeve, saj mi dela ni manjkalo. Imel sem delo z zapiski drugih, s pričevanji redkih, ki so zapisali svoje doživljaje v vojni in v povojni dobi. Bilo je tudi nekaj primerov, ko so otroci v času po svoji upokojitvi iskali skrivnosti izginotja svojih očetov. To je resnično krvavo in boleče iskanje korenin. Nekaj teh pričevanj sem dobil, jih ohranil in dal v arhiv.«

Od leta 1995 je izdajal publikacijo Pogledi

Po izidu 38. knjige v zbirki Studia slovenica in stoti številki lista Pogledi, ki ga je dr. Arnež izdajal od leta 1995, se je le odločil, da pusti za seboj vsaj nekaj beležk o svoji preteklosti. »Če bom o sebi kaj zabeležil, se bom skušal izogniti vsakdanjostim in morda se bo sredi številnih napisanih luščin le našlo kako užitno zrno,« je zapisal. »Kdorkoli jih bo bral, naj vsaj za tisti trenutek opusti predsodke, ki jih ima morda proti vernim katoličanom, proti tistim, ki so se iz svojega prepričanja umaknili v tujino pred komunističnim režimom in proti ljudem, ki želijo sami misliti in delati vse tisto, za kar prevzamejo svojo odgovornost.«

V kabinetu dr. Mihe Kreka v Londonu leta 1942: H. Samec, I. Vuga, Rijavec, C. Kosmač, Miha Krek, F. Gabrovšek, I. Kern, M. Mermolja, Z. Lenščak, Aojzij Kuhar. VIR: Vodnik po arhivskem gradivu

Profesor v Ameriki

Janez Arnež se je rodil 2. avgusta 1923 v Ljubljani, kjer je živel do odhoda v Trst novembra 1943. Tam se je pridružil domobrancem oziroma Slovenskemu narodnemu varnostnostnemu zboru, kakor so se imenovali na Primorskem. Osnovno šolo, gimnazijo in prvo leto univerze je opravil v Ljubljani. Iz Trsta ga je po vojni pot peljala v svet, saj se v domovino zaradi »zmage« komunistov ni mogel vrniti. Poleg skrbi za življenje je bila prisotna tudi »uka želja«. Druga za drugo so se vrstile univerze v Bologni, Louvainu, New Havnu in Quebecu, kjer je poglabljal znanje in si širil obzorje. V Belgiji (Leuven) je živel od leta 1946 do 1951.

Dr. Janez Arnež kot predavatelj v 60. letih v Ameriki. VIR: knjiga Drobci minljivosti

Inštruktor na Saint Joseph's College v Brooklynu

Novembra 1951 se je z ladjo iz Bremna odpeljal v ZDA, v New York. Začel je v Clevelandu, od jeseni 1952 je študiral ekonomijo na univerzi Yale v New Havnu (Connecticut), po magisteriju je odšel v Québec, kjer se je vpisal na doktorski tečaj na univerzi Laval. Ko je prišel iz Kanade v New York, je imel najprej različne službe. Za nekaj tednov je šel v Washington, kjer je živel pri dr. Mihi Kreku. Tam je izvedel za možnost zaposlitve v Kongresni knjižnici, kjer je delal do jeseni 1959, ko je dobil službo inštruktorja na Saint Joseph's College v Brooklynu. Dokončal je doktorat o kmečkem gospodarstvu v Jugoslaviji in opravil zagovor na Lavalu.

Leta 1961 se je na Vrhniki poročil in vzel ženo s seboj v Ameriko. Leta 1971 se je žena z otroki vrnila v Slovenijo, na Vrhniko. Kupil je razpadajočo hišo v Višnjeviku v Goriških brdih, ki so jo potem obnavljali.

Janez Arnež in Konrad Mejač (Glas Amerike) v Washingtonu leta 2000. VIR: knjiga Drobci minljivosti

Vseh pet njegovih otrok deluje v Sloveniji

Še kot mlad dijak je v predvojni Ljubljani z nelagodjem gledal na slovensko samozadovoljstvo in brezskrbnost za kulturni ter gospodarski razvoj sveta. Zato si je želel odpreti vrata v svet. Revolucija ga je dobesedno prisilila, da je prišel v stik z dotlej neznanim delom svetovne civilizacije in kulture. Preživljal se je s svojim delom, sprva v tovarnah, nato v finančnih ustanovah, dokler ni postal predavatelj ekonomije. Ustvaril si je družino. Vseh pet njegovih otrok zdaj deluje v Sloveniji. Živel je v raznih krajih (Trst, Bologna, Louvain, Cleveland, Bridgeport, New Haven, ville de Quebec), največ časa je prebil v New Yorku. V tem mestu je pristal in iz tega mesta se je vrnil v Slovenijo. Svojo družinsko hišo pa si je postavil okoli sto kilometrov severno od New Yorka, v državi Connecticut.

Škof Gregorij Rožman in Ludvik Puš v Salzburgu leta 1947. VIR: Vodnik po arhivskem gradivu

Leta 1958 je ustanovil založbo Studia slovenica

Poleg službenega dela je imel vedno v mislih, kaj bi v tujini mogel storiti za razpoznavnost Slovenije in njenih problemov v svetovni javnosti. Zato je s prijatelji leta 1958 ustanovil založbo Studia slovenica in začel izdajati knjige. Založniško delo je nadaljeval tudi po vrnitvi v Slovenijo leta 1993. Največja želja, ki jo je prinesel s seboj že iz Slovenije, se je zdela nedosegljiva: ustanovitev in razvoj slovenskega katoliškega inštituta. Zaradi tedaj majhnega števila slovenskih univerzitetnih slušateljev je bilo skorajda utopično misliti na drugo univerzo. Razumljivo je, da v tujini ni mogel misliti na ustanovitev inštituta. Treba pa je bilo izkoristiti možnosti in prispevati v vsaj omejeni obliki k načrtu, ki naj bi bil uresničen v osvobojeni domovini.

V tujini je imel vsaj delno možnost zbirati slovenski tisk, ki je izšel zunaj meja slovenske države. Vsa slovenska, v tujini nastala dela so del slovenske kulture kljub vsebinski in številčni skromnosti. Poleg tega je bilo treba zbirati arhivsko gradivo tako s političnega kakor tudi kulturnega področja. Zbiranje, prevažanje in urejevanje vsega tega iz tujine prepeljanega gradiva je zahtevalo veliko fizičnega dela in stroškov. K temu je treba prišteti še stroške ureditve prostorov za skladiščenje knjig in arhivskega gradiva v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu.

Selitev arhiva dr. Cirila Žebota iz Washingtona v Slovenijo leta 2000, Janez Arnež in Iča Žebot. VIR: knjiga Drobci minljivosti

Vodil me je idealizem in nič drugega

Njegova skromna misel je bila: Ko bo Katoliški inštitut dobil tudi svojo humanistično fakulteto, bosta knjižnica in arhiv Studia slovenica dragocen vir tistim, ki jih bo zanimala vojna in povojna slovenska zgodovina. »Skrivata« namreč precej gradiva za raziskovalne naloge, diplome in doktorske naloge.

V knjigi Drobci minljivosti se je na koncu vprašal, ali je bilo smiselno, da je začel zbirati slovensko emigrantsko literaturo? »Osebno sem bil od začetka prepričan, da je to delo bilo potrebno, pomembno za slovensko narodno in katoliško skupnost. Priznam pa, da nisem dosegel, kar sem sicer upal, pomoči pri sorojakih v taki meri, da bi stvar skupno bolje izpeljali. Vodil me je idealizem in nič drugega. In prav ta je v današnjem svetu breme in ne odlika. En razlog, ki mi daje oporo, je skromno prepričanje, da Bog moji akciji ni nasprotoval, ampak me je celo podpiral pri tem delu. Stvar bi lahko že zdavnaj propadla, ali zaradi pomanjkanja prostora, zaradi pomanjkanja denarnih sredstev ali zaradi mojega obolenja. Še vedno upam, da bo katoliška univerza zaživela in prevzela ves inventar ustanove Studia slovenica.«

Praznjenje zabojnika v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, s katerim je Janez Arnež rešil in prepeljal arhivsko gradivo iz Amerike. VIR: knjiga Drobci minljivosti

Leta 1991 je inštitut Studia slovenica preselil v Slovenijo

Leta 2008 je dr. Arnežu oziroma njegovemu inštitutu Studia slovenica Arhivsko društvo Slovenije podelilo Aškerčevo nagrado. V obrazložitvi je zapisalo, da je dr. Arnež v okviru svojega raziskovalnega inštituta dolga leta potrpežljivo zbiral arhivsko gradivo, kljub temu da takratne politične okoliščine niso kazale na to, da ga bo mogoče prepeljati v Slovenijo; pa tudi med izseljenci je pogosto naletel na nerazumevanje. Leta 1991 je v Slovenijo vendarle pripeljal prvi del bogate zbirke, sestavljene iz arhivskega gradiva, časopisov in knjig, ki se dopolnjujejo. Istega leta je preselil v Ljubljano tudi sedež ustanove. Gradivo se je od leta 1993 nahajalo v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu, pred leti pa ga je Katoliška fakulteta, v okviru katere deluje Katoliški inštitut, morala preseliti v prostore župnišča v Kranju, kjer je uskladiščeno.

V letu 2002 je bilo dokumentarno gradivo Studia slovenica z odločbo ministrstva za kulturo razglašeno za zasebno arhivsko gradivo. S tem mu je bil uradno priznan status, ki si ga raznolika in bogata dediščina, shranjena pri inštitutu, tudi zasluži.

Besedilo v wordu: Aškerčeva nagrada Arhivskega društva Slovenije 2008Besedilo v wordu: Ivo Žajdela, Predan plemenitemu poslanstvu, Družina, št. 44, 2008

Dr. Janez Arnež in del skladišča z arhivskim gradivom v Zavodu sv. Stanislava. VIR: knjiga Drobci minljivosti

Več kot 110 tekočih metrov dokumentov

Med omenjenim gradivom po pomenu izstopa dokumentacija, ki je nastala ob delovanju begunskih taborišč, v katera so se zatekli slovenski begunci po drugi svetovni vojni. Drugi pomemben sklop gradiva je nastal pri delovanju slovenskih izseljenskih društev ter slovenskih župnij ter verskih organizacij v Evropi in Ameriki v letih 1912–2002. Izredno zanimiv je tudi arhiv vodilnih politikov Slovenske ljudske stranke v emigraciji, ki ga je dr. Arnež uspel pridobiti v letu 2002 in vsebuje gradivo iz časa od začetka druge svetovne vojne do poznih 80. let 20. stoletja. Med gradivom, katerega ustvarjalci so fizične osebe, najdemo korespondenco, dnevnike, fotografije in gradivo s področja njihovega društvenega, političnega in poklicnega udejstvovanja. Izpostaviti velja gradivo politikov, znanstvenikov, umetnikov, izseljenskih duhovnikov.

Skupno obsega arhivsko gradivo Studia slovenica več kot 110 tekočih metrov dokumentov, urejenih v 160 fondov in zbirk. Janez Arnež je od leta 1995 v publikaciji Pogledi objavljal izbrane dokumente, ki jih hrani njegov arhiv.

 Ob arhivskem gradivu v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu leta 1993, z leve Nidorfer, Melita Forstnerič in Janez Arnež. VIR: knjiga Drobci minljivosti

Bil je sošolec Alojzija Grozdeta

»Oba moja življenjska ideala, samostojna slovenska država in slovenska katoliška univerza, sta se uresničila še za časa mojega življenja,« je zapisal na koncu svoje knjige spominov in dodal, da je bila ustanovitev samostojne demokratične države pogoj za izvršitev kulturne in znanstvene iniciative slovenskih katoličanov. »Oboje pa je nastalo na ruševinah totalitarnega komunističnega režima, ki se je sesul v vzhodnem delu Evrope.«

Zelo je ponosen tudi na to, da je bil sošolec bl. Alojzija Grozdeta. »Vesel sem, da sem z božjo naklonjenostjo dočakal dan, ko je na slovenskem evharističnem kongresu v Celju, 13. junija 2010, papežev delegat kardinal Tarcisio Bertone razglasil za blaženega Lojzeta Grozdeta kot prvega slovenskega mučenca. Oba sva bila rojena leta 1923, on dva meseca pred menoj. Ker je opravil šest razredov osnovne šole, je prišel na ljubljansko klasično gimnazijo eno leto za menoj. Oba sva se pridružila Tomčevim mladcem, dijaški Katoliški akciji. Bil je literarno ustvarjalno usmerjen, mene pa je pritegovala filozofija in socialno-gospodarski sistem. Oba sva bila ideološko navezana na razprave Mahniča in Ušeničnika. Ko je bil on še kot osmošolec umorjen, sem jaz poslušal predavanja na pravni fakulteti in filozofijo na teološki fakulteti.«

Dr. Janez Arnež z ženo v arhivu Studia Slovenica v Zavodu sv. Stanislava, julija 2009. VIR: knjiga Drobci minljivosti

Veliko izvemo tudi o slovenski politični emigraciji

Knjiga dr. Janeza Arneža Drobci minljivosti ni le opis njegove življenjske poti in njegovega izjemnega življenjskega projekta inštituta Studia slovenica, ampak v njej veliko izvemo tudi o slovenski, predvsem politični emigraciji v Združenih državah Amerike po drugi svetovni vojni.

»Ko sem se z znanci in prijatelji pogovarjal o arhivih in o nezanimanju ali celo nasprotovanju zbiranja arhivskega gradiva, ki vlada tu v Sloveniji, kakor tudi med Slovenci v tujini, so me nekateri vpraševali, zakaj ne pišem spominov oziroma kdaj jih bom začel pisati,« je zapisal v knjigi Drobci minljivosti. »Pa sem si mislil, da ni bilo potrebno izrabljati časa za take osebne zadeve, saj mi dela ni manjkalo. Imel sem delo z zapiski drugih, s pričevanji redkih, ki so zapisali svoje doživljaje v vojni in v povojni dobi. Bilo je tudi nekaj primerov, ko so otroci v času po svoji upokojitvi iskali skrivnosti izginotja svojih očetov. To je resnično krvavo in boleče iskanje korenin. Nekaj teh pričevanj sem dobil, jih ohranil in dal v arhiv.«

Ivo Žajdela, Arneževi drobci minljivosti, Družina, 12. 2. 2012Matija Ogrin, Zgodovina je continuum, Janez Arnež, Družina, 10. 3. 2002

GB, Dr. Janez Arnež – Aškerčev nagrajenec, Svobodna Slovenija, 30. 10. 2008Besedilo v wordu: Janez Arnež, pogovor z Ladom Ambrožičem na TV Slovenija, 3. 5. 2009

Besedilo v wordu: Janez Arnež, Dr. Joža Basaj, Zaveza, št. 30, sept. 1998Janez A. Arnež, Moja belgijska leta 1946–1951, Zvon, št. 4, 2003, 1. 9. 2003

Janez A. Arnež, Lojze Grozde in mladčevstvo, mladci, Communio, 1. 12. 2010Ivan Puc, Del arhiva Studia slovenica v digitalni obliki, Reporter, 2. 11. 2021

Lucija Kavčič, Zbiratelj kulturne dediščine slovenskega izseljenstva, Demokracija, 13. 1. 2022Nadaljevanje v: Janez Arnež, Sudia slovenica [2]

Dr. Janez Arnež 23. oktobra 2008. FOTO: Ivo Žajdela

1/14