Prva stran Begunskega albuma iz taborišč v Italiji med letoma 1945 in 1948. VIR: Vodnik

Nadaljevanje iz: Janez Arnež, Sudia slovenica [1]

Janez Arnež je leta 1957 v Washingtonu skupaj z Valentinom Leskovškom in Erikom Kovačičem ustanovil zasebno ustanovo Studia slovenica. Z njo so imeli dvojen namen: da z objavami študij v angleškem jeziku ameriški javnosti predstavijo in približajo Slovence ter da zbirajo arhivsko in knjižnično gradivo, ki je nastalo ob delovanju Slovencev v izseljenstvu in zamejstvu, v prvi vrsti povojnih političnih beguncev, vendar tudi drugih. Posebno skrb so namenili gradivu, nastalemu v begunskih taboriščih po drugi svetovni vojni v Avstriji in Italiji.

Leta 1959 so sedež Studie slovenice prenesli v New York. Njeno delovanje je Janez Arnež, ki je ustanovo vodil že od ustanovitve dalje, po demokratičnih spremembah leta 1991 prenesel v Slovenijo in jo registriral v Ljubljani, podružnica, ki jo je vodil Valentin Leskovšek, pa je ostala v Silver Springu v ZDA. Hkrati je Arnež v Slovenijo prepeljal zbrano izseljensko gradivo, ki je bilo od leta 1993 v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu, zdaj je shranjeno v župnišču v Kranju.

Janez Arnež med gradivom ob prihodu v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. VIR: knjiga Drobci minljivosti

V knjižnici Studie slovenice je zbranih več kot 40.000 knjig

V knjižnici Studie slovenice je zbranih več kot 40.000 knjig in nekaj sto naslovov izseljenskega časopisja. Knjižno zbirko in predvsem periodiko je vztrajno dopolnjeval skozi zadnjih petdeset let. Precej je unikatov, ki jih nima niti NUK. V arhivu je zbranih preko 110 tekočih metrov arhivskega gradiva. Hrani tudi bogato zbirko Goršetovih umetnin ter nekaj muzejskih predmetov, ki večinoma izvirajo iz povojnih begunskih taborišč v Avstriji in Italiji. V letih 1958–2004 je v zbirki Studia slovenica izšlo 32 knjižnih del. Leta 1995 je Arnež začel z izdajanjem publikacije Pogledi, v kateri objavlja razna besedila iz bogatega arhiva Studie slovenice. Inštitut je pripravil tudi več razstav izseljenskega tiska in fotografij. Del gradiva, ki ga hrani, je bil sposojen za razstave v različnih slovenskih muzejih.

Janez Arnež med gradivom, uskladiščenim v telovadnici, ob prihodu v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu leta 1993. VIR: knjiga Drobci minljivosti

Arhivi Mihe Kreka, Cirila Žebota, Franca Gabrovška, Alojzija Kuharja ...

Obširno arhivsko gradivo (110 tekočih metrov), ki ga hrani Studia slovenica, je nastajalo ob delovanju slovenskih izseljencev od leta 1912 naprej. Med najpomembnejše sodi gradivo, ki je nastalo ob delovanju begunskih taborišč v Vetrinju, Peggezu pri Lienzu, Spittalu, Št. Vidu na Glini, Kellerbergu, Liechtensteinu pri Judenburgu ter Trofaiachu v Avstriji in se nanaša na vsa področja življenja v taboriščih, od delovanja taboriščne uprave, do šolstva, kulturnega in verskega življenja v njih. Zbirka vsebuje tudi okoli 4.000 fotografij.

Drugi pomemben sklop gradiva je nastal pri delovanju slovenskih izseljenskih društev v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Avstraliji ter slovenskih župnij in verskih organizacij v letih 1902–2000. Med gradivom, katerega ustvarjalci so posamezniki, najdemo gradivo tistih, ki so bili dejavni bodisi v političnem (Miha Krek, Ciril Žebot, Franc Gabrovšek, Alojzij Kuhar, Ludvik Puš, Franc Pernišek, Bogumil Vošnjak) bodisi v kulturnem življenju (Karel Mauser, Rajko Ložar, France Gorše) ali pa so bili gonilna sila številnih slovenskih izseljenskih društev. Posebno mesto med njimi imajo izseljenski duhovniki, ki so pogosto povezovali slovenske skupnosti v tujini. Pomembni so tudi dnevniki in spomini izseljencev, ki pričajo o življenju in težavah begunskega življenja.

Gradivo SLS od začetka druge svetovne vojne do leta 1990

Posebej treba izpostaviti zbirko gradiva politikov Slovenske ljudske stranke (Miha Krek, Alojzij Kuhar, France Gabrovšek, Franc Snoj in »pridruženi« Jože Melaher), ki je nastajalo od začetka druge svetovne vojne do leta 1990. Obsega 12,7 tekočih metrov in je spravljena v 127 škatlah. Arhiv je imel nadvse burno medvojno, predvsem pa povojno zgodovino, saj je delil usodo njenih lastnikov. Najprej ga je po vojni v Veliki Britaniji hranil, selil in tudi »selekcioniral« (določeno gradivo uničeval) Alojzij Kuhar, še večje težave pa so se mu dogajale po letu 1950, po preselitvi v Združene države Amerike, kar je Janez Arnež v publikaciji Vodnik po arhivskem gradivu Studia slovenica (148 strani) dokaj podrobno opisal. Že samo ob opisu težav tega arhiva lahko vidimo, kako neprecenljivo je Arneževo delo.

Blagoslovitev prostorov Studia Slovenica v Zavodu sv. Stanislava, 3. junij 2003. Skrajno desno sestra z nadškofom Šuštarjem na vozičku. VIR: knjiga Drobci minljivosti

Edini primer razglasitve zasebnega arhivskega gradiva

Ker je bilo arhivsko gradivo ob prihodu v Ljubljano v neurejenem stanju in zato za raziskovanje neuporabno, je Janez Arnež leta 1999 preko zgodovinarja Franceta M. Dolinarja navezal stik z Arhivom Slovenije in njegovim takratnim direktorjem Vladimirjem Žumrom, ki je takoj pokazal pripravljenost na sodelovanje. Marca istega leta je delavka Arhiva Slovenije Andreja Klasinc Škofljanec začela v prostorih Studie slovenice z evidentiranjem gradiva. Izkazalo se je, da gre za izjemno kakovostno gradivo, ki v javnih arhivih nima primerjave in ima zato trajen pomen za znanost in kulturo. Zato je Arhiv Slovenije pripravil predlog, po katerem je ministrstvo za kulturo leta 2002 arhivsko gradivo Studie slovenice razglasilo za zasebno arhivsko gradivo, s čimer je Studia slovenica oziroma Janez Arnež formalni lastnik gradiva, vendar ima status arhivskega gradiva, kar pomeni, da se mora z njim ravnati tako kot z vsakim arhivskim gradivom: treba ga je skrbno hraniti po pravilih arhivske stroke in nobeno odtujevanje ni možno. To je bil doslej v Sloveniji edini primer razglasitve zasebnega arhivskega gradiva. Da je to vplivalo na pridobivanje arhivskega gradiva govori podatek, da je takrat arhiv obsegal 52 tekočih metrov gradiva, po odločbi pa je postal arhiv bogatejši za 40 tekočih metrov (do leta 2005, dokončno vsebuje 110 tekočih metrov dokumentov).

Vodnik po arhivskem gradivu Sudia slovenica

Vodnik po arhivskem gradivu Studia slovenica je prvi pregled bogatega zasebnega arhivskega gradiva, ki ga hrani Studia slovenica. Ponuja osnovne podatke o 124 fondih in zbirkah, ki so bile pridobljene do konca leta 2004. Popisano je gradivo 104 oseb. O vsaki osebi so v vodniku navedeni osnovni podatki, podatek o tekočih metrih in škatlah ter o vsebini gradiva.

Le želimo si lahko, da bi izdaja vodnika vzpodbudila vse tiste Slovence po svetu, ki hranijo svoje arhive, da se ne bi odločili za uničenje, ampak bi jih zaupali arhivski ustanovi, kjer bi se hranili za potrebe bodočih raziskav o naši zgodovini. Veliko dragocenega gradiva je še vedno raztresenega širom po svetu.

Leta 2002 je pripeljal v Slovenijo arhiv dr. Cirila Žebota

Janez Arnež je v uvodnem besedilu s številnimi primeri nazorno prikazal, kaj se z zasebnimi arhivi zgodi, ko njihov lastnik umrle. Pogosto jih njihovi sorodniki uničujejo ali celo v celoti uničijo, saj ne vedo za njihov pomen oziroma so jim takšni papirji samo v breme. Nekaj opisanih primerov je takšnih, da pomenijo zaradi uničenja arhivov nekaterih pomembnih ljudi naše emigracije veliko, celo nacionalno škodo.

Janez Arnež je aprila 2002 pripeljal v Slovenijo arhiv nekdanjega univerzitetnega profesorja dr. Cirila Žebota (1914–1989). Žebotova družina je sprejela nasvet znancev in prijateljev, da bi bilo primerno in zadovoljivo arhivsko gradivo shraniti v inštitutu Studia slovenica v Ljubljani. Žebotov arhiv obsega 46 škatel oziroma 4,6 tekočega metra, Arnež pa je na osnovi tega gradiva napisal knjigo o Žebotu (izdal jo je leta 2006, ima 517 strani).

Vrnitev pregnanih

Vodnik po arhivskem gradivu Studia slovenica bo poslej v veliko pomoč predvsem zgodovinarjem oziroma raziskovalcem naše preteklosti, predvsem medvojne in povojne. V njem je predstavljeno arhivsko gradivo tiste strani, ki so jo komunisti med drugo svetovno vojno oziroma komunistično revolucijo izločili iz naše politične scene. V njih se skrivajo njihove zgodbe, njihovi pogledi na nastale razmere, pa tudi njihovo upanje na boljše čase.

Avtorica vodnika, ki ima 148 strani, je Andreja Klasinc Škofljanec iz Arhiva Slovenije, ki je tudi njegov založnik. Na koncu vodnika je tudi imensko kazalo, ki bo uporabniku v veliko pomoč. Uvodoma je vodniku dodan spominski zapis vodje ustanove Studia slovenica dr. Janeza Arneža, v katerem je opisal njen historiat, najbolj zanimivi pa so opisi, kako je gradivo zbiral v Ameriki, Kanadi in Argentini, kako ga je spravljal v škatle, kako prepeljal v zabojnikih v Slovenijo in kako je leta 1993 postal prvi stanovalec v veliki in zapuščeni zgradbi Škofovih zavodov v Šentvidu.

Dr. Janez Arnež z zelo kakovostnimi dnevniškimi zapisi na življenje v povojnih begunskih taboriščih v Avstriji Franceta Perniška Moj begunski dnevnik 1945–1949, 29. junija 2007. FOTO: Ivo Žajdela

Vračanje dragocenega gradiva v Slovenijo

Prisluhnimo delu Arneževe pripovedi: »Dr. Ludvik Puš me je naprosil, da sem prevzel obveznost izvršitelja njegove oporoke. Umrl je prvega septembra 1989, njegova žena pa par mesecev pozneje, leta 1990. Tako sem dobil v oskrbo veliko enonadstropno hišo s kletjo. Z začasno posestjo Puševe hiše sem dobil brezplačen prostor za uskladiščenje gradiva med prevozom v Ljubljano. Iz raznih krajev smo vozili, moja sinova in prijatelji, nabrano gradivo v Puševo hišo in ga potem naložili v zabojnik. Ladja ga je pripeljala v Livorno, od tam pa tovornjak Avtoprevoza Tolmin v Slovenijo. Prav tedaj, ko bi moral tovornjak preko italijansko-jugoslovanske meje, so šli tanki JLA iz Ajdovščine proti meji. Tako mi je sporočil šef policije v Novi Gorici in me opozoril na nevarnost. Svetoval mi je, naj telefoniram v Italijo in ustavim tovornjak v Italiji. To sem uspel narediti na mednarodnem mejnem prehodu v Vrtojbi. Ko je slovenska Teritorialna obramba razbila sovražne tanke, sem šel čez mejo in z veseljem našel na italijanski strani na trgu pred mejnim prehodom v Rožni dolini tovornjak z zabojnikom, ki je imel nedotaknjeno plombo in ključavnico, ki sem ju pritrdil v New Yorku. Pri carinski upravi sem dosegel, da so pristali na ogled vsebine pripeljanega zabojnika in loco, ko bo vsebina uskladiščena. Gospod Peter Stres, ravnatelj osnovne šole Dobrovo, mi je dal v brezplačen večletni najem poslopje opuščene osnovne šole v Šmartnem v Goriških brdih. V to stavbo smo spravili vsebino prvega zabojnika.

Dr. Janez Arnež na predstavitvi knjige o povojnih političnih beguncih iz Slovenije v Muzeju novejše zgodovine, 22. aprila 2010. FOTO: Ivo Žajdela

Prvi stanovalec v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu

Ko sem pripravljal drugi zabojnik za prevoz iz New Yorka, sem Puševo hišo že prodal. Moral sem najeti prostor v javnih skladiščih, kamor sem vozil gradivo iz raznih krajev. Ko je zabojnik prispel v Slovenijo, smo ga prepeljali v mojo hišo v Višnjeviku v Brdih. Tam sem shranil pripeljano gradivo in ga nato celo leto vozil v Zavod sv. Stanislava v Ljubljano. S pokojnim Karlom Ceglarjem sva skupno organizirala prevoz zabojnika iz Kanade. Gradivo smo zbrali v prostorih župnišča slovenske župnije sv. Gregorija Velikega v Hamiltonu. Zabojnik iz Buenos Airesa smo polnili pred Slovensko hišo na Ramón L. Falcón, kjer sem zbral vse, kar sem uspel dobiti pri Slovencih v Argentini. Kanadski in argentinski zabojnik sem pripeljal kar v Zavod sv. Stanislava in smo oba tam izpraznili. Po drči smo spravili pripeljano gradivo v bivšo gimnazijsko telovadnico v kletnih prostorih stavbe. V telovadnici sem takoj namestil zložljivo posteljo in spal med neštetimi škatlami. Bil sem prvi prebivalec stavbe po odhodu JLA in popolnoma sam sem prebival v tej veliki zavodski stavbi.«

Ivo Žajdela, Vodnik po Studii slovenici, Demokracija, 2. 3. 2006Marijan Smolik, Studia Slovenica, Družina, 5. 2. 2006

Nadaljevanje v: Janez Arnež, Ivan Podržaj, Domžale, taborišče Šentvid [3]

1/9