Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Celje, Vojnik, pomori, poboji, grobišča [12]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2004./ Pričevalci dogodkov vzhodnega dela vojniške župnije, proti Dramljam, se spominjajo tudi početja partizanov iz Razgora, kjer je bilo na domačiji Ivana Šmajdeka »obsojenih«, v okolici pa ubitih in zakopanih 74 ljudi. Imena tistih, ki bi kaj vedeli o teh dogodkih, se ponavljajo. Pregled grobov na tem območju ubitih je pod pretvezo, da nabira gobe, še v 80. letih redno opravljal kriminalist s celjske postaje milice Alojz Černe. Medvojna in povojna evidenca teh komunističnih zločinov je ostala verjetno globoko zakopana v njihovih arhivih, notranjega ministrstva in Sove.

Grobišče severno od Vojnika je na obeh straneh ceste, na levi strani ceste ga kaže puščica. FOTO: Ivo Žajdela

Pričevanje gospe Grainove iz Višnje vasi

Pomembno za manjkajoči utrip vojniškega sveta je pričevanje gospe Grainove iz Višnje vasi, žene g. Graina, potomca vojniških gradbenikov: »Mojega moža so zaprli partizani, takoj ko so prišli iz gozdov. Zapornike so strpali v drvarnice na dvorišču policijske postaje ob potoku Hudinja sredi Vojnika. Do njega nisem mogla niti mi niso hoteli povedati, kako je z njim, zato sem še z nekaterimi priskrbela dolgo lestev. To smo prislonili z dvoriščne strani na streho Vrečerjeve hiše, ki še danes stoji nasproti nekdanje policije in pošte. Z vrha strehe se je dalo opazovati dogajanje ob policijskih (miličniških) drvarnicah. Skrbelo me je zlasti ponoči, saj smo vsi vedeli, da jih ponoči vozijo na streljanje. Nočno opazovanje z vrha strehe smo si izmenjavali. Tako sem vedela, da je moj mož še vedno živ in da ga moram rešiti, kar se mi je tudi posrečilo.«

Takoj za Vojnikom proti Dobrni, blizu dvorca Tabor, je desno ob cesti Celje–Maribor grobišče Hrvatov in civilistov, ki so jih partizani pripeljali tja mrtve in jih zakopali. FOTO: Ivo Žajdela

Veliko grobišče je med Vojnikom in dvorcem Tabor

»Veliko grobišče, poleg grobov, ki so razsejani okrog Vojnika, je na južni strani odcepa ceste za Dobrno velika gramozna jama, ki je seveda zdaj zasuta. Zdaj je tam zraven transformatorska postaja, proti jugu pas travnika, nato pa hmeljišče. Sem so jih vozili iz Celja in Vojnika že ubite. Vedno ponoči, tako da si zjutraj videl samo plast sveže zemlje. Tukaj jih je veliko zakopanih, saj je bila gramoznica tako velika, da so se furmani z vozovi kar skrili, ko so iz jame vozili gramoz. Še ta jama jim je bila premajhna, tako da so na zgornji strani ceste nasproti gramoznice skopali še eno veliko jamo, kamor so poleg drugih zakopali še enajst ustašev, ki so bili ubiti v spopadu s partizani prav na tem križišču. Ob Tesnici, tam stoji zdaj lesena zadružna baraka, so zakopali še štiri ali pet ubitih Hrvatov.

Eno grobišče je tudi na Konjskem pod Turnškom na Kraškem vrhu. Tam so govorili, da je pokopan tudi oče opata Kolška, vendar ne vem točno. Slikarko Doro na Stallnerjevem so tudi pospravili, čeprav so govorili, da je naredila samomor. Tudi invalida v vozičku, trgovca Špesa, so se znebili na svoj način. Vojnik so partizani kar krepko zdelali in razredčili, saj so ga potem laže naselili po zaplenjenih hišah in zemljiščih.«

Takoj za Vojnikom proti Dobrni, blizu dvorca Tabor, je desno ob cesti Celje–Maribor grobišče Hrvatov. FOTO: Ivo Žajdela

Ob pokopališču v Vojniku so ubili nekaj sto hrvaških beguncev

Friderik Kolšek, opat in prelat, nam je v svoji sprejemnici pripovedoval: »Ob južni strani vojniškega pokopališča so ubili nekaj sto hrvaških beguncev. Na njihovih grobiščih je zdaj pokopališki parkirni prostor. Največ bi o tem vedel povedati Štefko Kovačič. Na zahodni strani pokopališča, tam kjer zdaj stoji nova mrliška vežica, so bili ubiti in zakopani Čater in Zupančič iz Šmarjete, Zottl, trgovec iz Vojnika, brat trafikanta in še nekaj drugih /novo mrliško vežico so na grobišču ubitih postavili tudi v Laškem, op. J. Č./. O teh grobiščih bi vedel kaj povedati nekdanji grobar Podrgajs.«

Vojnik, grobišče pod parkiriščem na južni strani pokopališča. FOTO: Ivo Žajdela

Grobišče pri Šmarjeti pri Celju

Pod vojniško župnijo spada tudi Šmarjeta pri Celju. Tu sta dve grobišči. Za grobišče in dogodek v Tumovi ulici je povedal g. Pintar, ki je zdaj že skoraj slep, stanuje pa v bližini grobišča. »Neke noči sem slišal krike in klice na pomoč v nemščini 'Hilfe, hilfe', nato pa rafalske strele. Zjutraj je od hiše do hiše hodil partizan in krojač Pešak, oblečen v novo angleško vojaško jopico in obut v nove usnjene škornje, in zahteval, da pokopljemo ubite, ki so ležali nekaj deset metrov od naše hiše na robu gozda. Mrtvi so bili slečeni, štirje so bili nemški vojni ujetniki, ki so imeli okrog vratu obešene razpoznavne aluminijaste tablice, dva pa sta bila neznanega rodu. Razpoznavne tablice, ki so se nato znašle pri krojaču Kmeclu iz Zgornje Hudinje, je odnesel Šeligo, ki živi na Češkem, hodil pa je na obisk k Rafku Bornšku in Kmeclu.« Ob grobišču, preko katerega je narejena gozdna cesta, rastejo zdaj že visoka drevesa.

Vojnik, grobišče pod parkiriščem (levo) na južni strani pokopališča. FOTO: Ivo Žajdela

Polje proti Šmarjeti je bilo spet prazno, brez človeških silhuet

Drugo grobišče vojnih ujetnikov je ob Hudinji, na severnem robu Hmezadovega hmeljišča ob južnem robu poljske ceste, 200 metrov od ovinka Mariborske ceste, proti Trnovljam. Gospa Runovčeva iz Trnovelj je povedala: »Pri nas so se oglasili nemški vojni ujetniki, ki so bili izpuščeni iz taborišča Bežigrad. Bili so žejni in lačni. Ko so se malo okrepčali, so začeli kazati slike svojcev, ki jih čakajo doma. Bile so fotografije otrok, žen in staršev. Razlagali so, kako so veseli, da so preživeli vojno in da se zdaj lahko vračajo domov. Kmalu so se poslovili, češ da jih čaka še dolga pot do doma. Pokazali smo jim bližnjico čez polja do Šmarjete, skozi katero pelje glavna cesta proti Mariboru. Gledali smo za njimi, ali gredo v pravo smer. Takrat je za njimi na konju z brzostrelko čez ramo pridirjala znana partizanka Mimi Ostruh, domačinka, ki se je veliko zadrževala v taborišču Teharje. Skupini, ki je bila pri nas, se je na polju pridružila še druga skupina ujetnikov. Kmalu so se zaslišali rafali, ujetniki so se skušali razbežati, vendar jim ni uspelo. Polje proti Šmarjeti je bilo spet prazno, brez človeških silhuet. Naslednji dan smo izvedeli, da je bilo ubitih devet ujetnikov nemškega in deset ruskega rodu.« Gospa Runovčeva je izkusila, kaj je komunizem; njen mož namreč ni hotel podpisati odvzema zemlje za zadrugo, zato so ga razglasili za kulaka in ga za dve leti poslali na »družbeno koristno delo« v Strnišče, danes Kidričevo. Tudi tam so hoteli komunisti s spremembo krajevnih imen brisati sledove svojih krvoločnih taborišč.

Vojnik, grobišče pod parkiriščem na južni strani pokopališča. FOTO: Ivo Žajdela

Ko je Mima Ostruh izvedela za Runovčevo, ji je odšla grozit

Rad bi opisal tudi, kaj se je dogajalo pri delu naše celjske komisije. Dvojniki zapisnikov, ki so bili napisani na stroj po mojem nareku županovi strojepiski (celjski župan je bil Anton Rojec, neprijazen do našega dela, čeprav je bil izvoljen prek Demosa), so bili odtujeni že naslednji dan. Tako jih nisem utegnil niti prebrati niti slovnično in vsebinsko popraviti. Zapisniki so se pojavili v nadaljevanjih časopisa Nova doba, kjer je bil odgovorni urednik sedanji novinar Dela Brane Piano. Na moj osebni protest v uredniški pisarni mi je Piano odgovoril, da so si oni zapisnike pridobili, saj na njih nič ne piše, čigavi so in kdo jih je napisal. Edino kar sem dosegel, je bilo to, da so imena in priimke oseb v nadaljevanju zapisali s kraticami. Kljub temu je Mima Ostruh izvedela za gospo Runovčevo in ji odšla osebno grozit, češ da bo že videla. Zame in meni podobne pa je ugotovila, da so jih premalo pobili, saj bi zdaj lahko imeli mir. Mima je vedno spala z brzostrelko in pištolo, ker je demokratične spremembe ocenjevala po svoji revoluciji. Posledica objave naših zapisnikov v Novi dobi je bila, da komisija dolgo časa ni dobila novih sporočil, kar je v bistvu bil cilj urednika, kolikor ga poznam.

Mitja Mikuž je vodil komisijo za poboje v Slovenj Gradcu

Ob pisanju tega dogajanja v vojniški župniji sem se spomnil na nekdanjega Vojničana in svojega mladostnega znanca in prijatelja dr. Mitjo (Dimitrija) Mikuža, odličnega zdravnika in šefa ginekologije v Slovenj Gradcu. Njegov oče je bil, ko smo živeli na Frankolovem, naš družinski zdravnik in očetov prijatelj. Nobeden od njiju ni maral komunistov. Mitja in jaz pa sva se po volitvah leta 1990 znašla kot delegata oziroma poslanca Demosa v takratni skupščini. On je bil v zboru združenega dela, kjer je bil Demos v manjšini, jaz pa v zboru občin, kjer smo imeli čvrsto večino. Večkrat sva se dobila na hodnikih in v obednici. Posebno še, ker sva ugotovila, da oba v svojih občinah izvršujeva isto poslanstvo. On je bil predsednik občinske komisije za ugotavljanje medvojnih in povojnih pobojev v Slovenj Gradcu, jaz pa podobne Demosove komisije v Celju. Občutljivo delo, sva ugotovila. On je bil kot študent v partizanski brigadi in je imel izkušnje, da se je bolj bal strela v hrbet kot pa frontalnega strela s strani Nemcev. Opozoril me je, naj bom pri zbiranju podatkov previden, saj ima Ivan Maček - Matija v Vojniku dobre prijatelje, ki so bili v bistvu žrtve njegovih povelj pri povojnih pobojih.

Mitjeva žena, tudi zdravnica v Slovenj Gradcu, je kakor on umrla za rakom, vendar pred njim. Sam jo je položil v grob. Njegova smrt, pred potekom poslanskega mandata, je prišla v tišini in neopaženo. Predsednik zbora združenega dela Jože Zupančič in predsednik skupščine France Bučar tega nista obešala na veliki zvon, čeprav je parlament izgubil svojega poslanca.

Vojnik iz zraka. Pokopališče z grobiščem pod parkiriščem je levo. Zgoraj, nad obema cerkvama, je travnik, na njem pa veliko grobišče Hrvatov. Manjše grobišče tam je tudi na desni strani ceste, ki pelje proti Mariboru.

Kako so se komunisti »preoblačili«

Pri razmišljanju (do katerega imam po toliko letih javnega delovanja skoraj pravico) o ljudeh, ki so bili žrtve komunistov in njihove revolucije, na koncu pa so se zaradi preživetja in osebnih oportunističnih nagnjenj po dolgih letih komunistom pridružili in celo k njim pristopili, bi opozoril na sledeča dejstva. KPS se je ob demokratizaciji preimenovala, vendar predvsem zaradi slepilnega učinka na ljudi, kajti sočasno se je bojevala za pravno nasledstvo KPS, ki je prinašalo prisvojene nepremičnine ter materialne dobrine, ki so jih bile deležne vse njihove razvejene, oblastne in monopolne ustanove. Zamolčano pa je bilo, da pravno nasledstvo prinaša tudi dediščino storjenih zločinov nad življenji ljudi, njihovimi človeškimi pravicami in njihovimi zgodbami. Vse to so sedanji člani združene liste in nekdanje KPS prevzeli nase. Tudi zločine partizanov in partijskih totalitarnih oblasti nad njihovimi sorodniki. Najprej so se tega začeli zavedati vodilni v borčevski organizaciji, ki so njeno članstvo, to se je delilo po privilegijih (Udba, Narodna zaščita, Knoj, prvoborci, navadni partizani, majski partizani), že pred leti združili v enotno članstvo NOB, temu zdaj dodajajo še podmladek iz udarniških časov in naraščaj svojih družin. Krivda se s tem kolektivno širi med ljudmi, materialne dobrine pa ostajajo odbrani eliti. V množici se je laže skriti.

Janez Črnej, Parkirišče na grobišču, Vojnik, Demokracija, 11. 3. 2004Nadaljevanje v: Janez Črnej, Frankolovo, Dragica Šibanc, pomori, poboji, grobišča [14]

1/9