Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Celje, Vojnik, pomori, poboji, grobišča [13]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2003./ Frankolovo, Nemci so ga imenovali Sternstein, leži 14 kilometrov severno od Celja, ob stari cesti Celje–Maribor. Znamenitosti tega kraja so: župnijska cerkev sv. Jožefa, kamor so shranili oltar in slike iz Žičke kartuzije ob njenem razpustu, podružnična cerkev Svete Trojice na Gojki z dvema baročno slikovitima cerkvenima stolpoma, stari grad Lindek in Faberjeva graščina. Zadnji lastnik Faberjeve graščine Anglež Faber je okolico uredil po svojem okusu. /Zadnji lastniki so bili Angleži Fabri, od leta 1881 Alice Frančiška Faber, soproga angleškega konzula z Reke, nato pa do druge svetovne vojne Jurij Sydnej Faber./

Graščinski park je pridobil travnato teniško igrišče, Tajhti, močvirje ob potoku Jesenica, pa poleti ribnike in pozimi drsališče. Izvir izpod Konjiške gore ob potoku Tesnica, ki so ga domačini imenovali Toplica, je ogradil in naredil mali bazen za kopanje. Izvir 60 litrov vode na sekundo danes služi Celjanom za pitno vodo; takrat ko je bil prirejen za kopanje, je imel najbolj čisto kopalno vodo v Sloveniji, saj se je voda zamenjala vsake pol ure.

Frankolovo, Faberjev dvorec (Sternstein). VIR: hikuk.com

Konec Faberjevega dvorca

V začetku druge svetovne vojne je lastnik Faber dvorec zapustil in se zatekel domov v Anglijo. Nemci so dvorec zaplenili in naselili vanj graškega Avstrijca, oskrbnika Trencka z družino. Pozneje so naredili iz dvorca policijsko utrdbo. Pred koncem vojne je Trenck graščino zapustil in na nekaj tovornjakih odpeljal dragocenosti dvorca. Dokončno pa so graščino osiromašili domačini po koncu vojne. Socialistična Jugoslavija je nemško zaplembo nadaljevala, Angležem pa kot dobrim zaveznikom iz Vetrinja plačala polno odškodnino.

Idiličnost kraja, ki se je poleg Angleža Faberja zarezala v srce še dr. Stanetu Vrhovcu iz Celja (bil je nekaj let zobozdravnik na čezoceanskih ladjah), g. Klincu, učitelju iz Vojnika (napisal je 20 strani dolgo pesnitev o Frankolovem) in dr. Jožetu (Pepiju) Kotniku, univerzitetnemu profesorju iz Zagreba, tvorijo južna pobočja masiva Konjiške gore, Stenice, Male gore, Kiselice, Grebena in Lindeka. Pestrost te idilike pa povečujejo potok Tesnica s svojo sotesko, Visoke vode s slapom, vinogradniške lege pod Konjiško goro, ki v svojih nedrjih skriva jezero z zmajem, ter sadjarsko živinorejske lege Podgore pod Kiselico.

Janez Črnej s pričevalko Štefko Šibanc v Belem Potoku pri Frankolovem. FOTO: Ivo Žajdela

Dragica Šibanc iz Belega Potoka pod Lindekom

Nemška okupacija in partizani terenci so tudi temu kraju zapustili boleče in nezaceljene rane. Štefka Šibanc: »Bili smo kar velika družina z osmimi otroki. Naš dom – družinska hiška v zaselku Beli Potok pod Lindekom – stoji na samem. Moja sestra Dragica je bila med vojno otroška negovalka. Hodila je po Sloveniji, saj so jo poklicali tja, kjer so jo potrebovali.

Septembra 1944 je prišla domov na dopust. Bila je v šestem mesecu nosečnosti in je mami povedala, da se bo poročila takoj, ko bo njen izvoljenec imel čas. Nekega dne so ji sporočili, da ima na pošti telegram. Z veseljem se je odpravila ponj. Še bolj pa se je razveselila vsebine, saj ji je njen izvoljenec sporočil, da naj se za drugi teden pripravi, da se bosta poročila. To je zaupala tudi svoji prijateljici Tanji Šnabl, ki je bila takrat poštna uradnica, in tako sta veselje delili. Njen izvoljenec je bil Karl Vaupotič, doma iz Kamnika, takrat komandir žandarmerije oziroma policijske postaje.«

Dragica Šibanc s svojim krvnikom Valdijem Borovnikom na kmetiji Ravnak pod Kiselico.

Videli je nismo nikoli več, bila je stara 22 let

»Še isti večer je bilo veselja konec. Ponjo so prišli terenci Vinko Mrzidovšek, Edvard Skaza, Rudi Petre in Rudi Selčan. Ker so se poznali, sta jih mama in Dragica spraševali, zakaj mora iti z njimi ter za kako dolgo. Odgovorili so, da bo morala iti na osvobojeno ozemlje v Belo krajino, kjer tudi partizani rabijo otroške negovalke. Za tako dolgo pot naj se dobro obuje in obleče in da bodo počakali, da si pripravi prtljago.

Čez pol ure so z Dragico odšli. Videli je nismo nikoli več. Bila je stara 22 let, bila je šest mesecev noseča in bila je čedna. Vsi smo jo imeli radi, saj je bila prisrčna ter ljubezniva sestra in hčerka.

Po koncu vojne smo izvedeli, kaj se je z njo zgodilo. Mama je srečala bivšega partizana Vlada Ulipija in ga vprašala: 'Vlado, kje je moja Dragica?' 'Ne vem,' je odgovoril. Čez nekaj časa pa sem od njega dobila fotografijo, na kateri je Dragica z brzostrelko v roki, v družbi Valdija Borovnika, poznanega vosovca iz Podgore /domačini s Podgore imenujejo območje na južnih pobočjih gore Kislica, gre za razloženi naselji Lipa in Selce/.«

Avtor Janez Črnej kaže kraj, kjer je v pobočju Kislice Ravnjakova domačija; tam so mučili Dragico Šibanc. FOTO: Ivo Žajdela

Nekaj dni jo je posiljevalo 13 moških

»Rabila sem veliko let, da sem izbrskala resnico o smrti moje sestre. Hodila sem od hiše do hiše in spraševala in spraševala. Izvedela sem skoraj vse. Dragico so še isti večer odgnali na uro hoda oddaljeno kmetijo Ravnjak /v Atlasu Slovenije Ravnak/ na Podgoro. Tam so jo v njihovi kleti, ki je od domačije oddaljena okoli sto metrov, zadrževali ves teden. Takoj na začetku je nastala tudi fotografija, kjer v družbi z partizanom Valdijem Borovnikom drži njegovo brzostrelko.

Čez kak dan so jo začeli posiljevati. Nekaj dni jo je posiljevalo 13 moških, z domačimi fanti vred. Čez kak teden pa so se odločili, da jo ubijejo. Odpeljali so jo na bližnjo travniško jaso, kjer je partizanka Slavica Gorenjšek zahtevala, da jo morajo ustreliti v pankrta, v trebuh torej in nikamor drugam. Tako so tudi storili in jo umirajočo pustili v strašnih bolečinah.

Naslednji dan jo je moral Zarigelšekov fant iz Verpet, ki je pri Ravnjaku služil, na lojtrskem vozu odpeljati. Kje je pokopana, pa še danes ne vem. Gospod Črnej, lepo vas prosim, pomagajte mi najti njen grob. Imela sem jo preveč rada in bi ji pred smrtjo rada prižgala svečo na njenem grobu. Njen izvoljenec Karl Vaupotič je umrl kot nemški vojak konec novembra 1944.«

Umorili so tudi Rusinjo s sinom in gostilničarja iz Verpet Ivana Medveda

»Partizani terenci so pri Ravnjaku na Podgori ubili tudi neko 40-letno Rusinjo in njenega 17-letnega sina, ki sta z avtobusom iz Maribora prišla na Frankolovo, da bi šla k partizanom. Partizani so tako kot pri pohorski aferi posumili, da sta vohuna. Fant, ki je bil partizanska zveza, ju je s frankolovske avtobusne postaje pospremil na Podgoro do Ravnjaka in tam sta izginila. Ta fant je še dolgo nosil ročno uro, ki jo je nosila Rusinja.

Po Ivana Medveda, gostilničarja iz Verpet, je prišla ista skupina terencev. Odgnali so ga pozimi, in to kar v spodnjih hlačah in copatah. Gnali so ga v Trnovlje pri Socki do neke hiše, kjer so imeli veselico. V sadovnjaku pri hiši so ga privezali za deblo, sami pa so šli popivat in veseljačit. Medved je dolge ure klical na pomoč, se jokal in prosil. Toda harmonika je vpitje preglasila. Mraz in smrt pa sta zavladala tudi v sadovnjaku. Medveda so pokopali kar v vodni strežnici ob kolovozu Zabukovje–Trnovlje. Njegova žena je po vojni odkrila njegov grob. Na skrivaj ga je dala odkopati in prepeljati na pokopališče v Frankolovem. Takrat je tudi ugotovila, da so mu v kolenih odsekali obe nogi. Ta skrivni pokop so spremljale samo solze in jok najbližjih.«

Zemljevid Frankolovega s kraji dogajanja. VIR: Geodetska uprava

Na Teharjah so ubili tudi Dragičinega očeta Rudolfa Šibanca

»Jože Falnoga iz Verpet je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Neko poletje je prišel na dopust. Domačim je pomagal pri košnji. Imeli so travnik pod vasjo Bukovje, tam kjer stari kolovoz za Črešnjice ob malem potoku, ki teče izpod Bukovja, zapusti gozd in se začne vzpenjati po nabrežini proti bukovski kapeli. Tam ob robu gozda so ga partizani ubili in tudi zakopali.

Partizani so nekoč ujeli nemškega vojaka. Ker niso marali ujetnikov, so ga zvezali in vrgli čez skalovje na južni strani gradu Lindek. Lisice so nato raznosile njegove ostanke.

Partizani so nas že 10. maja 1945 zaprli na Teharje. Tam so ubili tudi našega očeta Rudolfa Šibanca, ki so ga zelo sovražili, ker je kot komandir 'wehrmannschafta' z Dolenjske prinesel poln nahrbtnik knjig Črne bukve in jih nekaj razdelil ljudem.«

Na Teharjah smo doživljali izredno poniževanje

»Po nekaj mesecih so nas izpustili. Še do danes nimamo nobenih dokumentov o naši krivdi. Na Teharjah smo doživljali izredno poniževanje. Aluminijaste posode za hrano so nam stražarji pred obrokom metali v skupno straniščno jamo, kamor smo morali potem ponje, da smo dobili obrok.

Zaprti smo bili v baraki A skupaj z Milo Perc iz gostilne Engelberg v Celju, z Rezi Topolšek iz Slovenskih Konjic, gospo Zotll iz Slovenskih Konjic, gospo Hofbaver s hčerko iz Celja, z Mici Špeglič iz Celja, z gospo Markovič iz Poljčan, gospodom Klincem iz Dobrne, gospo Belak iz Vojnika, sestro od Kovača iz Arclina, gospo Henigman iz Celja, 80 let staro gospo Marijo Weis in njeno sestro, veliko pa je bilo tudi kočevarskih Nemcev.

Stražarji, za katere nismo bili ljudje, pa so bili partizanka Melita, Ciril Špes - Čiro iz Trnovelj, Jernej Gmajner - Luka, rdečelasec iz Vojnika, partizanka Marija Drvarič iz Murske Sobote, ki je bila trgovska pomočnica pri Sodinovih na Frankolovem. Iz taborišča Teharje sem prišla jeseni 1945 domov.« Tako mi je pripovedovala Štefka Šibanc iz Belega Potoka.

Po sledi umora in »groba« Dragice Šibanc

Na prošnjo gospe Štefke Šibanc iz Belega Potoka pri Frankolovem sem se napotil k nekdanjemu partizanu Vladu Ulipiju, ki ima zdaj gostilno (včasih gostilna Planinc) na odcepu stare ceste Celje–Maribor za Zreče in Roglo, drugače pa je bil doma v Bukovju pri Frankolovem. On ji je dal fotografijo, na kateri je njena sestra Dragica Šibanc, fotografirana s partizanom Valdijem Borovnikom in njegovo brzostrelko v času, ko so jo odgnali od doma.

Nekdanji partizan Vlado Ulipi: »Družino Šibanc sem dobro poznal. V času, ko me ni bilo na Frankolovem, so naši terenci ubili Dragico. Njen grob sem dolgo iskal. Prehodil sem vse travniške jase in gozdičke v okolici Ravnjaka /najvišja kmetija na pobočju gore Kislica, op. p./, da bi našel sledi pokopa. Tudi od svojih tovarišev partizanov nisem mogel ničesar izvedeti.«

Rudolfa Šibanca so pred smrtjo strašno mučili

»Dragičinemu očetu Rudolfu Šibancu sem bil dolžan življenje. Ko sem bil v partizanih, sem se nekega dne znašel blizu svojega doma v Bukovju. Čeprav je bilo podnevi, sem se odločil, da grem pozdravit mamo in očeta. Hiši sem se približali s severozahodne strani, tam, kjer ni dvorišča. Ko sem izza vogala hotel stopiti na dvorišče, sem sredi njega zagledal veliko skupino 'wermanschafterjev', ki so govorili z mojim očetom. S komandirjem Šibancem pa sva se spogledala iz oči v oči. Umaknil sem se nazaj za hišni vogal in se v divjem diru spusti proti grabnu in grmovju, čakajoč, kdaj bodo začeli streljati, kajti do gozda sem imel še daleč. Vendar je bilo vse tiho, tako da sem srečno prispel do gozda in poiskal kritje. Takrat sem vedel, da me Šibanc ni hotel videti in mi je s tem rešil življenje, kajti 20 ali 30 ljudi bi me lahko ustrelilo kot zajca.

Po koncu vojne sem zvedel, da so Šibance zaprli na Teharje. Odpravil sem se v Celje do takratne okrožne sekretarke Emilije Gabrovec - Lenke prosit, naj Rudolfa Šibanca izpustijo iz taborišča. Zagrozila mi je, da če se takoj ne odstranim, bo še mene, čeprav sem bil v partizanski uniformi, dala odvesti na Teharje. Rudolfa Šibanca so pred smrtjo strašno mučili. Posadili so ga za ves dan v posodo z žvepleno kislino, proti večeru pa ga je Menart iz Nove Cerkve ustrelil.«

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Frankolovo, Dragica Šibanc, pomori, poboji, grobišča [15]

1/4