Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Frankolovo, Dragica Šibanc, pomori, poboji, grobišča [14]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2003./ Prošnjo Štefke Šibanc sem skušal izpolniti. Zato sem se odpravil tudi do Neže Špeglič, ki ji je pred časom omenila, da ve, kje je Dragica pokopana. Med nabiranjem gob je v Matizeljevem gozdu zavohala hud smrad. Gledala je, od kod prihaja. Na strmini hriba nad seboj je zagledala sveže nametano zemljo, izpod katere se je videla ženska obleka in del rok. Ugotovila je, da je tu nekdo zelo plitvo zakopal žensko truplo. Grob je bil od kolovoza, ki je peljal proti Matizelju, oddaljen pet do šest metrov. Po dolgem času je iz govoric, ki so se širile po Frankolovem, sklepala, da je žensko truplo, ki ga je v gozdu našla, bila Dragica Šibanc, ki so jo partizani ubili pri Ravnjaku v Podgori.

Zemljevid Frankolovega s kraji dogajanja. VIR: Geodetska uprava

Mučenje v Javniku na Stražici nad Frankolovim

Kot poslanec Demosa sem bil na političnem sestanku v Novi Cerkvi, kjer je bil govor o medvojnih in povojnih pobojih s strani partizanov. Katica Matizelj mi je dejala, da njen brat Miha ve, kje je pokopan nemški vojak, ki so ga partizani zajeli in ga pred umorom ure dolgo mučili. Brata Miha sem dobro poznal, zato sem ga kmalu poklical in prosil, da mi pokaže, kje je ta vojak pokopan.

Med terensko vožnjo proti gozdu Javnik na Stražici nad Frankolovim mi je Miha pripovedoval: »Partizani so v Javniku imeli bunker, rekli so mu Taplov bunker. Nekega dne so zajeli nemškega vojaka. Privezali so ga med dva bora pod kolovozom, ki se z vrha Javnika spušča po njegovem južnem pobočju. Njegovo ure dolgo vpitje se je razlegalo do naše hiše. Oče, ki je znal nemško, je rekel, da je klical na pomoč, naj ga spustijo, ker ima doma otroke in ženo. Ponoči je vpitje potihnilo. Čez kak dan sem šel na skrivaj gledat v smeri vpitja. Oče je otrokom sicer zabičal, da ne smemo nikamor hoditi, ker je nevarno. Toda star sem bil deset let in radovednost me je premagala. Našel sem sveže nametano gomilo, dva velika bora, drug od drugega oddaljena nekaj metrov, pa sta meter nad zemljo bila oguljena.«

Romarska cerkev na Gojki. Blizu se je dogajala »partizanska« tragedija Dragice Šibanc in drugih. FOTO: Ivo Žajdela

So Dragico Šibanc zakopali na Straži?

Ko sva se pripeljala do tega kraja, mi je pokazal vdolbino, ki je nastala na mestu groba, zdaj poraslo z grmovjem. Tu sem Mihi, ki sva se drugače dobro poznala, povedal, kaj mi je povedala Neža Špeglič o domnevnem grobu Dragice Šibanc. Prosil sem ga, naj mi pove, če kaj ve o tem.

Miha: »Ja, ja, bo kar držalo, kar je povedala Neža. Nekega jutra so prišli k nam partizani, tisti iz Podgore. Od očeta so zahtevali, naj jim da kramp, lopato in motiko. Mami pa so naročili, naj skuha kosilo; ko bodo prinesli orodje nazaj, bodo tudi jedli. Kosilo je že dolgo bilo kuhano, tako da smo otroci že bili lačni. Mama pa je govorila, naj malo še počakamo, saj so rekli, da pridejo. Pa jih ni bilo in tudi orodja niso prinesli. Čez kak dan je oče orodje potreboval. Poslal me je, naj ga grem iskat v smeri, od koder je slišal udarce krampa tisti dan, ko so ga partizani odnesli. Od doma sem se spustil po kolovozu, ki pelje skozi gozd proti francoski kapeli. Sredi poti sem našel naše odloženo orodje. Pet, šest metrov pod levim robom kolovoza pa je bila gomila sveže nakopane zemlje. Po koncu vojne so tudi pri nas doma šušljali, da so partizani iz Podgore tja pripeljali in tam zakopali Dragico Šibanc.«

Pogled izpred cerkve na Gojki na kilometer oddaljeno Stražo, kjer je na desni strani vršnega grebena zakopana Dragica Šibanc. FOTO: Ivo Žajdela

Grob Dragice Šibanc pri francoski kapeli

Od groba nemškega vojaka sva se z Mihom z avtom zapeljala po gozdni cesti, ki pelje iz Rakove Steze proti Zabukovju po zgornjem robu Javniške jase, ki je včasih bila njiva, zdaj pa se zarašča. Pri francoski kapeli z lorenškim križem na strehi sva se ustavila. Za kapelo se začenja strmo v hrib zdaj že kar zaraščen kolovoz, ki pelje do Matizeljeve oziroma Novačanove domačije. Z Mihom sva se vzpela po njem. Po petminutni hoji mi je pod desnim robom kolovoza pokazal prostor, kjer je grob. Zdaj rastejo tam drevesa, zaznati pa je bilo v tisti strmini tudi rahlo vdolbino. Lokacija groba, ki mi ga je pokazal Miha, popolnoma ustreza lokaciji, kot jo je opisala Neža Špeglič.

Pokojni g. Strnad mi je dejal, da je tudi na njegovem travniku, nad kapelo na Grebenu, grob nemškega vojaka. Partizani so ga ujeli, ker pa niso vedeli, kaj bi z njim počeli, so ga ubili. Blizu je bil tudi grob partizana, ki pa so ga prekopali. Grob nemškega vojaka je bil dolgo označen s križem. Ko pa so lovci v bližini naredili krmišče za divjad in visoko prežo, je križ izginil.

Pod vrhom Straže nad Frankolovim. Za kapelo je zakopana Dragica Šibanc. FOTO: Ivo Žajdela

Jožeta Ovčarja iz Razgorja so udbovci umorili leta 1947

Med tiste, ki so jih ubili partizani, lahko štejemo tudi Jožeta Ovčarja iz Razgorja (zdaj Lindek). Njegov sin, tudi Jože Ovčar, mi je pripovedoval: »Neke noči leta 1947 je Udba obkolila našo hišo. Klicali so očeta, naj pride ven. Ko se je za silo oblekel, se je od vhodnih vrat napotil k hlevu, od koder je prihajal klic. Takrat je počilo, oče se je zgrudil. Storilci so izginili v noč. Oče je nato drugi dan v celjski bolnišnici umrl. Doma smo ugotovili, da ga je ustrelil znani partizanski gorečnež Franci Pintar, ki zdaj živi v Slovenskih Konjicah.«

Za pripravo občinskega odloka občine Celje o zavarovanju grobišč sem na oba groba peljal tudi Alenko Plahutnik, ki je odlok vsebinsko pripravljala, in geometra Milana Kreuca, ki ga je za to določil takratni direktor Geodetske uprave Celje, zdaj že pokojni Gojmir Mlakar, inž. geod. Občinski odlok v prilogi vsebuje tudi parcelne številke, kjer so grobovi. Upam, da sem vsaj delno izpolnil prošnjo gospe Štefke Šibanc.

Odziv Danijela Selčana, sina Rudija Selčana

Na prispevek Janeza Črneja se je zelo pozno, 6. septembra 2007, v pismih bralcev v Demokraciji pod naslovom Žrtve frankolovskih partizanov odzval Danijel Selčan iz Stranic. Tako je napisal: Netočnosti in zavajanja pisanja Ja­neza Črneja v reviji Demokracija. Demokracija je v št. 34 z dne 21. 8. 2003 objavila članek razi­skovalca Janeza Črneja z naslo­vom Žrtve frankolovskih partiza­nov (1. del), v št. 35 z dne 28. 8. 2003 pa je objavila 2. del z naslo­vom Grob na Straži (2. del). Bistvo prvega dela je, citiram Demokracijo: »Dragica Šibanc je bila lepo dekle, stara je bila 22 let in v šestem mesecu nosečnost, ko jo je skupina partizanov odvedla z doma v Belem Potoku pri Franko­lovem. Ves teden so jo posiljevali na kmetiji Ravnak pod Kiselico, potem so jo ubili in zagrebli na Straži nad Frankolovim«.

Po pripovedovanju g. Štefke, sestre Dragice Šibanc, je bila septembra 1944 Dragica Šibanc doma na dopustu, ko so ponjo prišli partizani. Med njimi naj bi bil tudi moj oče, pokojni Rudi Selčan. Dejstvo je, da se je zgodil grozovit umor. Dejstvo pa je tudi, da takrat Rudi Selčan ni bil na terenu, am­pak je bil zaprt v nemških zaporih. Obstajajo dokazna gradiva tudi iz zloglasnega Celjskega piskra.

Križ pod cerkvijo na Gojki. Zadaj je pobočje Kislice, kjer so mučili Dragico Šibanc. FOTO: Ivo Žajdela

16-letni Rudi se je pridružil partizanom

V Demokraciji piše, da je umor ukazala partizanka Slavica Go­renjšek (lahko so predvidevanja?). Kdo je bil izvajalec, se točno ne ve, saj od živečih tega nihče ne ve ali noče vedeti. Ob tej priložnosti pozivamo še živečo partizanko Slavico Go­renjšek (dekliški priimek), ki živi nekje v Ljubljani, naj se oglasi in objavi pravo resnico. Edina prava dejstva in edina resnica do sedaj so dokumenti in pričevanja našega očeta Rudija Selčana in njegovih soborcev.

Rudi je stopil v obvezno nem­ško osnovno šolo na Frankolo­vem. Že leta 1943 je prišel v spor z nemškimi učitelji, kajti šola je delovala pod nemško okupacijo. Zaradi nasilnega ponemčevanja se je stepel z učiteljem, ki je bil član Hitlerjeve mladine. Leta 1943 so začele delovati kurirske postaje in pri tem je so­deloval tudi Rudi. Prihod enot Pohorskega bataljona je 16-letne­ga Rudija spodbudil, da je aprila 1943 stopil v Zidanškovo brigado. V brigadi je zbolel. Po treh mese­cih sodelovanja so ga partizani za­radi bolezni poslali domov.

Na ukaz znane­ga frankolovskega partizana Val­dija Borovnika ... 

Rudi Selčan je moral še isti dan, 31. 7. 1944, na ukaz znane­ga frankolovskega partizana Val­dija Borovnika iti v izvidnico na Frankolovo. 1. avgusta 1944 je padel v ne­milost gestapa. Istega dne so ga Nemci aretirali kot civilista. V zaporu v Celjskem piskru je bil kakšnih 14 dni, nato v Mariboru približno 14 dni, od tam so ga odpeljali v zapore na Dunaj. Z Dunaja so ga po nekaj dneh odpeljali v zapore v Prago, Dresden in v taborišče Muhlberg pri Elbi, Stalag 4B. Rudi Selčan je v zaporih in taboriščih preži­vel več kot 10 mesecev hudega trpljenja in mučenja. Taboriščnike so po vojni osvo­bodili borci Rdeče armade in jim omogočili vrnitev domov. Oče se je vrnil iz taborišča 20. 5. 1945 in moral nadaljevati s slu­ženjem vojske v JLA.

O zgornjem pričevanju obsta­jajo dokumenti. Iz njih je razvi­dno, da je bil Rudi Selčan v času grozodejstva nad Dragico Šibanc v zaporu. Poskusili bomo poiska­ti dokumente še iz slovenskih za­porov – Celjskega piskra.

Bralce Demokracije in njeno uredništvo prosimo, da sprejme­ta resnico o mojem očetu in da zbrišeta sledove suma. Grozote vojne so še vedno zelo sveže in prehude, da bi lahko naša družina prenašala tako velike neresnice. Bralce prosimo za razumevanje. Danijel Selčan, družina Selčan, Stranice

Avtor Janez Črnej kaže kraj, kjer je v pobočju Kislice Ravnjakova domačija; tam so mučili Dragico Šibanc. FOTO: Ivo Žajdela

Odgovor Janeza Črneja

Odzivam se na sestavek Žrtve frankolovskih partizanov (3) z dne 6. septembra 2007, ki ga je podpisal Daniel Selčan in druži­na Selčan, Stranice. Spoštovani g. Selčan in druži­na! Zavajanje in netočnost moje­ga zapisa sta relativna! Zakaj? Kot predsednik Demosove ko­misije v Celju, ki je poskušala po­leti 1990 evidentirati medvojna in povojna grobišča ter medvojne in povojne zunajsodne umore in morije v nekdanji občini Celje, nisem imel na razpolago nobe­nih dokumentov in zapisov, am­pak samo pričevanja oseb, ki so se oglasile prostovoljno ali pa pi­sale anonimna pisma komisiji ter anonimna sporočila po telefonu.

Ga. Štefka Šibanc me je prosi­la, ali lahko poiščem grob njene sestre Dragice Šibanc, ki je bila umorjena nekje na Frankolovem. Za umor njene noseče sestre sem samo slišal, zato sem se napotil k njej, da njeno pričevanje zapišem. Njeno pričevanje je bilo srhljivo in polno podatkov z imeni in pri­imki, usodne tragike umora njene sestre (tu je bilo prvič med drugi­mi omenjeno ime vašega očeta, in sicer: trije so prišli v hišo, drugi so čakali zunaj). Posebno zanimivo pa je pričevanje o doživljanju te­harskega taborišča, saj je bila nji­hova družina med prvimi pripe­ljana tja. Tudi tu je g. Štefka Šibanc navajala veliko imen in priimkov sozapornic in stražarjev. (Na Te­harjah so na zelo krut način umo­rili njihovega očeta.) Med stražarji je navedla (že drugič) tudi ime in domači priimek vašega očeta – Lopatjekov Rudi.

Zakaj so pričevanja posebej pomembna

Zaradi izčrpnega pričevanja o tragični usodi njene družine, in ker o tem ni bilo nikjer nobenih dokumentov, sem zaprosil zgodovinarja dr. Milka Mikolo, da še enkrat obiščeva Štefko Šibanc, da bi si še on zapisal njeno pričeva­nje. Njena usoda je zanimala tudi zgodovinarja in novinarja Iva Žajdelo in tudi z njim sem še en­krat šel k Štefki Šibanc. Na koncu sem vse svoje zapi­ske zbral v sestavek, ki sva ga z gospo Štefko Šibanc nekega dne v nekdanji gostilni Zamorc skupaj prebrala. Takrat sem jo vprašal, ali naj ostanejo zapisana tudi vsa imena. Strinjala se je z vsem, kar sem imel zapisano. To je bilo nato objavljeno 21. 8. 2003 v Demokra­ciji, št. 34.

Rad bi vam povedal, da sem tudi jaz poznal vašega očeta, saj je bil samo nekaj let starejši od mene, tako da sva se tikala. Kako sem si ga zapomnil? Najprej po tem, kako je med vojno hotel prestrašiti svojo mamo in očeta, vašo staro mamo in starega očeta torej. Svojo ne­deljsko obleko je natlačil s slamo in jo na dvorišču pred hišo obesil na češnjo, ki je tam rasla. Prestra­šeni starši so vpili: »Naš Rudi se je obesil,« dokler sosedi, ki so pri­hiteli na pomoč, niso ugotovili, da je v obleki samo slama.

Vem, da je bil v partizanih, da so ga po koncu vojne enkrat za­radi nekih gospodarskih prestop­kov zaprli (kar mi je sam razlagal) in da je s svojim malim tovornja­kov zbiral stara olja po črpalkah. Že proti koncu njegovega življe­nja pa sem ga po dogovoru z njim obiskal pri vas doma v Stranicah.

O grobišču v straniškem rudniku premoga ni nič vedel

V Konjicah in Zrečah sem ve­liko zvedel o grobišču ob zidu straniškega pokopališča in do­mnevnem grobišču v straniškem rudniku premoga (ki ga je imel v najemu Konjičan Hasenbichel) ter o domnevnem grobišču pod »štircem« ob cesti Stranice–Vi­tanje. Oboje je nasproti vaše se­danje domačije v Stranicah. Zato sem vašega očeta o tem spraševal; vendar mi je dejal, da o tem nič ne ve in da o tem ni nič slišal. Tako sva se poslovila.

Datum 31. 8. 1944, ki ga nava­jate, da je šel vaš oče v izvidnico na Frankolovo, je najbrž točen, kajti 27. 7. 1944 je bila racija ge­stapa na Frankolovem. Takrat so zaprli moje starše in pet mojih sorodnikov. Takrat je moja teta, Dana Šnabl videla vašega očeta na dvorišču. Jaz, 8-letni fantič sem se skril na kozolcu.

Govorice ZB o vašem očetu na Frankolovem pa so sledeče: vaš oče se je kot mladoleten partizan šel sam dvakrat javit okupatorju; enkrat so ga hoteli ustreliti, tako da si je moral sam jamo kopati.

Bil je žrtev vojnega časa in zaveden od partizanov

G. Danijel Selčan, kmalu po tem, ko je izšel moj sestavek v Demokraciji in ste me klicali, da niste vedeli, kaj je počel vaš oče, bili pa ste jezni, da hodi na pogrebe borcev (pogreb konjiškega Pintarja) sem vam rekel, da je bil žrtev vojnega časa in zaveden od partizanov. To ste sprejeli. Razočarani pa boste nad arhivi Starega piskra, ki so vsi v Muzeju novejše zgodovine v Celju. Rekli bodo sicer, da jih nimajo, čeprav je dr. Jera Vodušek Starič v knjigi Prevzem oblast zapisala, da je celjski gestapo 8. 5. 1945 vso dokumentacijo izročil partizanski oblasti. Na koncu bi vas prosil, da – kolikor bi našli ka­kšne očetove zapiske iz časa, ko je bil v Knoju in stražar v taborišču Teharje – le-te pošljete na moje ime na naslov: Komisija vlade RS za izvajanje zakona o popravi kri­vic, Jesenkova 3, 1000 Ljubljana. Zelo vam bomo hvaležni.

Janez Črnej, Žrtve frankolovskih partizanov, Dragica Šibanc, poboji, Demokracija, 21. 8. 2003Janez Črnej, Grob na Straži, Dragica Šibanc, poboji, Demokracija, 28. 8. 2003

Danijel Selčan, Žrtve frankolovskih partizanov, Demokracija, 6. 9. 2007

Slavica Gorenšek, Žrtve frankolovskih partizanov, poboji, grobišče, Demokracija, 16. 10. 2003Marija Drvarič, Grob na Straži, Demokracija, 16. 10. 2003

Biserka Karneža Cerjak, Janez Črnej, Celjani hodijo na pokopališče po prikritih grobiščih, Reporter, 18. 4. 2011Vinko Gorenak, Janez Črnej, Celjani hodijo na pokopališče po prikritih grobiščih, Reporter, 22. 4. 2011

Danijel Selčan, Intervju: Janez Črnej, Reporter, 16. 5. 2011Janez Črnej, Intervju: Janez Črnej, Danijel Selčan, Reporter, 23. 5. 2011

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Slovenske Konjice, Stranice, pomori, poboji, grobišča [16]

1/7