Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Frankolovo, Dragica Šibanc, pomori, poboji, grobišča [15]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2003./ Ob stari cesti Celje–Maribor, kakšnih 16 kilometrov iz Celja, se na levi strani, izza kamnite soteske, kjer imata cesta in potok Tesnica komaj kaj prostora med skalnimi gmotami desne Konjiške gore in levega masiva Male gore oziroma Stenice, odpre dolina, ki je na jugozahodni strani obdana s Stenico, na severu z vitanjskim Pohorjem, na jugovzhodu pa s Konjiško goro. V Stranicah se odcepi cesta proti Vitanju in vodi naprej proti Mislinji. Nekaj kilometrov naprej od Stranic so Zreče, nato pa Slovenske Konjice.

Janez Črnej kaže poraščeno vzpetinico, t. i. »štirc, nastala je iz jalovine iz Hasenbichlovega rudnika premoga pri Stranicah. FOTO: Ivo Žajdela

Ob cesti nenavadna tvorba, porasla z borovci

Stranice so manjši kraj, sedež župnije s cerkvijo sv. Lovrenca, s pokopališčem in šolo. Občinska oblast je v Zrečah, upravna pa v Slovenskih Konjicah. Ko se stara cesta Celje–Maribor dvigne na vrh Nagličevega hriba, je malo pred gostilno na levi odcep ceste za Dolič, ki delno leži že v Mislinjski dolini. Ta cesta je edina povezava med tem delom Štajerske in slovenjegraško Koroško. Slab kilometer od odcepa s stare ceste Celje–Maribor stoji na levi strani, tik ob tej koroški cesti vasica Stranice. Malo naprej je velik peskokop rudistnega apnenca, ki ga zagledamo že od daleč, saj je velik del hriba Straniška brda že odkopan. Še nekaj sto metrov naprej je na levi strani tik ob cesti grič, ki se mu že od daleč vidi, da je nenavadna tvorba, čeprav je danes porasel z borovci. Skoraj vzporedno na desni stojijo dve hiški in stara poslopja z betonskimi zidovi v obliki majhnih bazenov, vse v razpadajočem stanju. Čez dvorišče prve hiše, tik ob vhodnih vratih, pridemo po zaraščeni potki po nekaj desetih metrih do še bolj zaraščene velike jame, kamor je nekdo navlekel veje in nekaj starih strohnelih debel, kakor da bi hotel prikriti čudno nenaravno jamo. Malo naprej izpod hriba izvira bister potoček, katerega voda je po ceveh speljana čez dvorišče hiš proti cesti.

Okoli Slovenskih Konjic zajetih 800 nemških vojakov in 30.000 Hrvatov

V knjigi Tretja brigada vojske državne varnosti narodne obrambe (1988), napisal jo je Drago Vresnik, v poglavju Osvobajanje Slovenskih Konjic in Slovenske Bistrice na straneh od 318 do 320 avtor navaja, da je bilo okoli Slovenskih Konjic zajetih 800 nemških vojakov in da se je tam znašlo okoli 30.000 ustaških ubežnikov in civilistov z vozovi.

Jože Baraga, predsednik zgodovinskega društva v Slovenskih Konjicah in župan med letoma 1990 in 1994, bil je tudi predsednik občinske komisije za povojne poboje, je dejal: »Član naše občinske komisije je bil tudi g. Marovšek, nekdanji ravnatelj osnovne šole v Vitanju, pred tem pa vzgojitelj v Pintarjevem domu na Dobrni, kjer so bili otroci brez staršev, med njimi otroci na Teharjah ubitih staršev, ki so jih imeli najprej pri Petričku in Štigerjevi vili. Zdaj je predsednik okrajne organizacije zveze borcev. V naši komisiji je pripovedoval, kako je kot član Narodne zaščite spremljal 800 nemških vojnih ujetnikov, ki so se v Konjicah vdali partizanom, proti vojašnici v Slovenski Bistrici.«

Vzdolž vzhodnega dela (nekoč obzidja) pokopališča v Stranicah je bil protitankovski jarek. Maja 1945 so partizani v gozdu Lisica, ob cesti iz Slovenskih Konjic proti Oplotnici ubili okoli 50 premožnejših Konjičanov. Ker je zaudarjalo, so jih izkopali in s tovornjakom zasebnika Gorenjaka iz Slovenskih Konjic odpeljati v protitankovski jarek pri Stranicah. FOTO: Ivo Žajdela

Maja 1945 so partizani ubili okoli 50 premožnejših Konjičanov

»Komisija je kasneje ugotovila, da so ujetniki prišli samo do ribnika Postrc sredi gozdov med Tepanjem in Oplotnico, kjer so jih ubili. Zdaj je tam zavarovan krajinski park.

V gozdu Lisica, ob cesti iz Slovenskih Konjic proti Oplotnici so maja 1945 partizani ubili okoli 50 premožnejših Konjičanov. Julija je začelo tako smrdeti, da so jih morali odkopati in s tovornjakom zasebnika Gorenjaka iz Slovenskih Konjic odpeljati v protitankovski jarek pri Stranicah. Rad bi še povedal, da je naša komisija ugotovila in tudi zapisala, da je ob levi strani ceste Tepanje–Oplotnica, kjer je tudi gozd, bilo ubitih okoli 200 beguncev Kočevarjev z otroki in ženskami, saj so okoli velikega groba ležali otroški in ženski čevlji ter otroške igrače.«

Vzdolž vzhodnega dela pokopališča v Stranicah je bil protitankovski jarek, ki so ga maja 1945 komunisti napolnili z ubitimi ljudmi. Nad njim je zdaj makadamska pot. FOTO: Ivo Žajdela

Grobišči na Kamni Gori in pri dvorcu Trebnik

Jože Baraga naju je z dr. Mitjem Ferencem vodil po grobiščih, ki jih je označila občinska komisija, Mitja Ferenc pa jih je zdaj zemljiškoknjižno vnesel v kataster s pomočjo GPS, ki prek satelita določi lego grobišča. Baraga nama je pri vsakem grobišču povedal tudi podatke, ki jih je ugotovila njihova občinska komisija.

Odšli smo na Kamno Goro za Konjiško goro, kjer je Šercerjeva brigada 19. junija 1944 pripeljala ubit in zakopat osem nemških brambovcev in 14 Slovencev. Zajela jih je ob vznožju Konjiške gore, kjer so nekaj delali. Grobišče označuje bela neoblikovana skala, zakopana v zemljo.

Z avtom smo se nato spustili proti Konjicam oziroma se po cesti vzpeli nad dvorec Trebnik, kjer stoji na poseki na betonskih podstavkih električni daljnovod. Dvajset metrov stran je grobišče Konjičanov, domačinov moškega spola. Ženske so ubijali v gozdu Lisica v smeri proti Oplotnici. 30 do 40 Konjičanov domačinov so ubili junija 1945. Ubijali so jih dva do tri tedne. Izvajalec je bila enota VDV (Vojska državne varnosti), ki se je nato reorganizirala v Knoj. Vodil jo je Gvido Mraz. Konjičani so se dolgo bali tega kraja, kjer je bilo morišče, saj jih je obšla groza, ko so pomislili, kaj se je tam dogajalo. Ko je bila nekoč neka gospa na obisku pri Hasenbichlovih in je hotela na sprehod nad graščino Trebnik, so ji rekli, naj ne hodi tja gor, ker iz zemlje gledata klobuk in suknjič.

Ob vzhodnem delu pokopališča v Stranicah je bil protitankovski jarek, ki so ga maja 1945 komunisti napolnili z ubitimi ljudmi. Nad njim je zdaj makadamska pot. FOTO: Ivo Žajdela

74 nagih trupel v protitankovskem jarku ob pokopališču v Stranicah

Ko sem raziskoval, kaj se je zgodilo po koncu druge svetovne vojne na območju žičkega samostana, sem naletel na Anteja Cvelfarja iz Zreč, ki je poznal dogajanje na območju Konjic in Stranic. Povedal mi je naslednje: »Kot 17-letnega fanta so me partizani mobilizirali v Narodno zaščito. Stražili smo kolone civilistov, ki so jih partizani gonili na takrat še obstoječi ozkotirni konjiški vlak. S tem vlakom so jih vozili do Poljčan, od tam pa na Teharje in v Šterntal (danes Kidričevo). Po 15. maju 1945 sem moral peš v Stranice v Arzenškov ali Sivčev kamnolom. Tam smo morali stražiti nalaganje nagih mrličev na furmanske vozove. Dva ujetnika Ukrajinca sta morala nalagati, domačini pa so pomagali in pripeljali konje, ker so mrliče vozili v nemški protitankovski jarek, ki je bil skopan vzdolž vzhodnega obzidja straniškega pokopališča. To je Bornškova ali po domače Sivčeva zemlja. Zdaj je prek grobišča speljana dovozna cesta do Sivčeve domačije. Teh nagih krvavih trupel je bilo 74.«

Hasenbichlov rudnik premoga pri Stranicah je bil v dolinici v ozadju. FOTO: Ivo Žajdela

Hasenbichlov rudnik premoga pri Stranicah

Gospoda Cvelfarja sem še vprašal, ali kaj ve o straniškem rudniku, ker sem od ljudi že večkrat slišal, da so tam partizani ustavili dolge kolone hrvaških beguncev in jih razorožili. Vendar begunci dlje od Stranic niso prišli. Zajel je sapo in povedal še naslednje: »Seveda, rudnik sem dobro poznal. Moj oče je bil tam rudar in sem mu velikokrat nesel malico. Takrat sem si rudnik tudi ogledoval, saj mi je oče večkrat rekel, da si bom moral tu kruh služiti. Rudnik je bil last konjiških Hasenbichlov. Vseboval je najboljši premog med takrat znanimi premogovniki, saj je vseboval preko 4.000 kalorij. Če si ga kuril v navadnem štedilniku, se je na njem stopila železna plošča.

Rudniška jama je bila globoka 200 metrov. V Rudnik je bila speljana rudniška železnica, s katero so iz rudnika vozili premog do ceste. Kakih 50 metrov naprej, vzporedno s cesto, so na drugi strani odlagali 'šterc', rudniški odpadek. Še zdaj ga je tam velik kup, ki pa je že porasel z borovci. Ko so v 60. letih širili in asfaltirali tamkajšnjo cesto, sem spraševal delavce, zakaj 'šterca' niso uporabili za nasipe. Odgovorili so mi, da so od predpostavljenih dobili stroga navodila, da se tistega kupa ne smejo dotakniti, ker je znotraj veliko orožja in razstreliva. Takrat sem začel razmišljati, da se je pred rudnikom in v samem rudniku nekaj zgodilo.« Rudniška železnica je leta 1945 še delovala, vsaj zunanji del. Leta 1946 so rudnik Hasenbichlom zaplenili in ga zaprli.

Stranice s cerkvijo sv. Lovrenca na desni, Hasenbichlov rudnik je bil levo zgoraj, kjer piše Polajnar. VIR: Geodetska uprava

Pričevanje in prošnja Gerti Pleterski o umoru mame

Ko sem bil predsednik celjske Demosove komisije za poboje, mi je dala Gerti Pleterski naslednjo pričevanje in prošnjo: »Mojo mamo, ki se je pisala Zottl, so ubili skupaj s 50 Konjičani konjiški partizani v gozdu Lisica ob cesti proti Oplotnici. Med morilci je bil tudi Anton Kolar, mesar po poklicu. Julija 1945 so se začeli ljudje, ki so živeli blizu grobišča, pritoževati nad smradom, ki se je širil zaradi plitvo zakopanih ljudi. Takratna oblast jih je dala izkopati in jih prepeljati nekam drugam. Prevoz je opravil Gorenjak, zasebni avtoprevoznik. Mene so takrat aretirali in me zaprli skupaj z vsaj 300 ženskami v barake pri tekstilni tovarni Metka. Zaprta sem bila dva do tri tedne, nato pa izpuščena. Čez kakšen teden so me znova aretirali in za tri mesece zaprli na Teharje. Med tem časom so nam zaplenili hišo in gostilno. Pred smrtjo bi rada našla mamin grob, da bi ga lahko obiskovala in označila. Prosim, pomagajte mi!«

Na žalost sem takrat povsod naletel na zid molka. Šele nekaj let po njeni smrti sem zvedel, da imajo Konjičani skupni grob s 74 neznanimi ubitimi v protitankovskem jarku ob vzhodnem zidu straniškega pokopališča, prek katerega pelje zdaj dovozna cesta do hleva in hiše kmeta Bornška, po domače Sivca. Po pogovoru s hčerko omenjene gospe sem bil potolažen, saj mi je povedala, da je mama pred smrtjo zvedela za grob svoje mame. Njeno ime je dala zapisati na neki drug spomenik znotraj pokopališča.

Župnijska cerkev sv. Lovrenca v Stranicah. FOTO: Ivo Žajdela

Vozovi, polni starejših ljudi in otrok ter raznih zabojev

Naj dodam še svoje doživetje na omenjene hrvaške begunce. Moja družina je je pred nacisti umaknila iz Celja in se skrila pri stari mami na Frankolovem. Tako sem kot desetletni fant skoraj dežural pred hišo ob glavni cesti, kjer smo našli zatočišče. Dnevno sem spremljal vsa dogajanja na cesti, saj je tiste čase tudi bilo kaj videti. Zelo dobro se spomnim, da se je nekaj dni po koncu vojne, bilo je zjutraj, pojavila kolona kmečkih voz, ki so jih vlekli konji in voli. Vozovi so bili drugačni od naših ter polni starejših ljudi in otrok ter raznih zabojev. Ob straneh so hodili v redki koloni uniformirani vojaki s puškami. Vsak voz je imel približno dva vojaka.

Janez Črnej kaže dolinico z zasutim Hasenbichlovim rudnikom premoga pri Stranicah. Prepričan je bil, da je v njem grobišče Hrvatov. FOTO: Ivo Žajdela

Upam, da se bo občina Zreče pietetno spomnila ubitih v Stranicah

Ob hiši, kjer sem stal, se je eden od voz, ki so ga vlekli voli, ustavil. Z voza je skočil fant mojih let in me začel s sklenjenimi rokami prositi za kruh. Odhitel sem v hišo k stari mami in izprosil pol hlebca kruha in pletar še zimskih jabolk bobovcev, ki sem jih prinesel iz kleti. Ko sem fantu to dal, se je razjokal in odnesel svojim na voz. Z voza pa mi je prinesel puško flobert na en strel in nemško raketno pištolo. Oboje sem z veseljem sprejel. Voz se je z mahajočimi ljudmi počasi vključil v kolono. Flobert mi je mama takoj odvzela, pištolo za rakete pa imam še danes. Kolona teh beguncev se je mimo nas pomikala še pozno v noč. Čez nekaj dni so po Frankolovem začeli govoriti, da so partizani v Stranicah vse zajeli. Z mamo sva zvečer velikokrat ugibala, kaj se je zgodilo s tistim fantom mojih let.

Upam, da se bo občina Zreče, kamor spadajo Stranice, pietetno spomnila tudi teh žrtev, ki so tragično končale svoje življenje na tem območju.

Janez Črnej, Skrivnost Stranic, poboji, grobišče, Demokracija, 10. 4. 2003Nadaljevanje v: Janez Črnej, Griže, domobranci, pomori, poboji, grobišča [17]

1/8