Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Gornji Grad, domobranci, pomori, poboji, grobišča [19]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2003./ Ob vznožju Zahodnega Pohorja, kjer kraljujeta Velika in Mala Kopa, se med Mislinjo in Slovenj Gradcem razprostira čudovita dolina. Proti severu najde izhod proti Dravi in Dravogradu, kajti masiv Uršlje gore je treba obiti. Del doline prekrivajo ravninski gozdovi, del pa čudoviti travniki in skrbno obdelane njive. Oživljena z rečico Mislinjo in zaselki z cerkvami je prava paša za oči.

Slovenj Gradec v zadnjem času slovi po razstavah, ki so povezane z Organizacijo združenih narodov, po podjetju Prevent, primeru Petek, razstavi Kljukasti križ in rdeča zvezda in letališču. Pred tem pa je slovelo po muzeju župnika Sokliča, slikarju Tisnikarju in zelo dobri bolnišnici.

Obisk Nove Slovenske zaveze na grobišču Žančani leta 2002, na sredini Stane Štrbenk, Vinko Levstik, Tine Velikonja, Vida Vrhnjak Duler. FOTO: Ivo Žajdela

Hrvaška bolnišnica v Slovenj Gradcu

Peter Simoniti, upokojenec, ki živi v Celju (prej v Slovenj Gradcu): »Živeli smo v Slovenj Gradcu, skozi katerega je po drugi svetovni vojni bežalo brez števila beguncev različnih narodnosti, največ Hrvatov. V tistem času sta bili pri nas dve bolnišnici, civilna, ki jo je strokovno vodil moj stric dr. Lojze Simoniti, in hrvaška domobranska, ki jo je vodil dr. Jovanović. Civilna je bila dobro založena z zdravili, saj so Nemci, preden so odšli, predali mojemu stricu vse zaloge zdravil in medicinskega orodja v zelo dobrem stanju. Hrvaška bolnišnica pa tega ni imela veliko. Imela pa je 22 odlično usposobljenih medicinskih sester nun. Ko so prišli partizani, so hrvaške ranjence vse poklali. Dr. Jovanovića, ki je bil tudi ranjen, je rešil moj stric, ker ga je skril med tifusarje. Sestre pa so vključili v civilno bolnišnico. Partizani so stricu za poveljnika postavili svojega človeka Julija Sajeta.«

Vida Vrhnjak Duler in Tine Velikonja na grobišču v Žančanih. FOTO: Ivo Žajdela

Tovariš doktor, bodite brez skrbi, vse so že med angelčki

»Dr. Jovanović je bil simpatizer hrvaških partizanov in je bil od hrvaških domobranov skupaj s sestrami prisilno mobiliziran. Ko so partizani zasedli Zagreb, se je dr. Jovanović vrnil v zagrebško bolnišnico. Kmalu po prihodu v Zagreb je mojega strica prosil, naj omogoči sestram nunam, da se vrnejo v Zagreb, ker jih krvavo potrebuje. Dr. Simoniti mu je obljubil, da jih bo vrnil v nekaj dneh, in sicer neko sredo. Prav v sredo pa so ga nujno klicali, da mora priti v Ljubljano. Za vrnitev sester je v bolnišnici pred tem vse uredil. Tako se je v Ljubljano podal brez skrbi.

Naslednji dan, v četrtek, se je že vrnil. Prva skrb mu je bila, ali so sestre srečno prispele v Zagreb. Njegov partizanski poveljnik Julij Saje mu je odgovoril: 'Tovariš doktor, bodite brez skrbi, vse so že med angelčki.'«

Obisk Nove Slovenske zaveze na grobišču Žančani leta 2002, tretji z leve je Silvo Golob iz Šentjerneja. FOTO: Ivo Žajdela

Umorjene nune v gozd Dovžak pri vasi Dovže

»Dr. Lojze Simoniti, upokojeni ravnatelj bolnišnice v Slovenj Gradcu, je bil tudi predsednik komisije za mrliške oglede. Dva tedna po izginotju sester nun so ga domačini klicali, naj si pride ogledat svež grob v gozd Dovžak pri vasi Dovže. Gozd leži ob cesti Slovenj Gradec–Mislinja, nasproti bližnje cerkve sv. Urha, ki ima na zunanji steni fresko sv. Krištofa. Pri uradnem pregledu groba je ugotovil, da je njegov partizanski poveljnik dr. Julij Saje usmiljene sestre nune poslal k angelom v tem gozdu. V tem svežem grobu so ležale ubite. V zagrebški bolnišnici pa so jih ranjenci čakali zaman, čeprav so bile za njihovo ozdravitev prepotrebne.

To doživetje je moj stric dr. Lojze Simoniti pri nas doma tolikokrat pripovedoval, da še danes, po petdesetih letih vem vsako njegovo besedo na pamet. Ne bom pozabil njegovih oči, ko so vsakokrat bile solzne.«

Ob cerkvi sv. Jurija na Legnu pri Slovenj Gradcu so se dogajale hude stvari. FOTO: Ivo Žajdela

Na Legnu so partizani poklali okoli 5.000 hrvaških beguncev

»V Slovenj Gradcu je bilo veliko pobojev. V Starem trgu so jih ubili toliko, da je kri tekla izpod hriba. Moj stric je bil po vojni tudi prvi župan Slovenj Gradca, vendar so ga kmalu z odborniki vred zaprli v celjski Stari pisker. Hoteli so ga spraviti na Teharje, kjer bi končal kot večina taboriščnikov. Na intervencijo sorodnikov pri Radu Simonitiju je bil nato izpuščen.

Na Legnu pri Kreuhovi domačiji so partizani v eni sami noči poklali okoli 5.000 hrvaških beguncev, s starci, ženskami in otroki.«

Karel Žerjav iz Dobrne, nekdanji partizan: »Med vojno in po vojni smo partizani naredili veliko hudega. Posebno nekateri. Komandir velenjskih partizanov Dušan Lebl je bil eden takih. Ta je znal samo klati. Hvalil se je, da jih je poklal na tisoče. Tam na Legnu pri Slovenj Gradcu je bil zraven.«

Obisk Nove Slovenske zaveze na grobišču Žančani leta 2002. FOTO: Ivo Žajdela

Bolj smo se bali strelov v hrbet kot strelov od spredaj

Dr. Dimitrij Mikuš, poslanec Zbora združenega dela prve Skupščine RS, predstojnik ginekologije v Slovenj Gradcu, mi je med odmorom v avli parlamenta dejal: »Slišal sem, da raziskuješ poboje v Celju. Tudi jaz sem v komisiji v Slovenj Gradcu. Ti v Celju boš imel tudi dosti dela. Pri nas so jih zelo veliko ubili v Starem trgu, na Legnu in še na nekaj krajih. Veš, jaz sem bil partizan v brigadi. Resnično smo se bolj bali strelov v hrbet kot strelov od spredaj. Jaz sem jih dobro spoznal, čeprav očetu nisem dolgo verjel. Posebno kar se tiče komunistov – boljševikov. Kolikor vem, jih je tvoj oče tudi dobro poznal, saj je bil tri leta ruski ujetnik.«

Z družino Mikuš iz Vojnika smo bili družinski prijatelji. Mitjev oče dr. Rudolf Mikuš je bil naš hišni zdravnik.

Grobišče Žančani pri Slovenj Gradcu (2002). FOTO: Ivo Žajdela

Množično grobišče v Žančanih

Na prošnjo gospe Vide Vrhnjak Duler je vladna komisija za izvajanje zakona o popravi krivic odšla v Slovenj Gradec, kjer so se ji pridružili člani komisije Demos iz Celja, med njimi tudi Anton Drobnič. Vrhnjakova nam je pokazala grobišče Žančani zahodno od Starega trga, kjer naj bi bil ubit tudi njen oče. V strmem, mešanem gozdu nad samotno dolinico je v pobočje zarezan globok jarek, po katerem so nekoč vlekli les z višjih leg. Širok je bil okoli tri do štiri metre. V dolžini 400 do 500 metrov je bil do tričetrt zasut, na nasuti zemlji pa so bile posajene mlade smreke. Na nekaj mestih smo videli luknje, kjer so lisice izkopavale lobanje. Tisti dan so bile lobanje odstranjene, ker je nekdo vedel, da bo prišla naša komisija. Kot domnevajo Slovenjgradčani, je bilo tu ubitih od 3.000 do 4.000 ljudi, saj so jih tovornjaki nekaj dni vozili iz raznih krajev. Ubiti naj bi bili slovenske, hrvaške, srbske in nemške narodnosti.

Na podlagi izpovedi Vide Vrhnjak Duler in ogleda na grobišču je naš predsednik Janez Lukač vložil ovadbo na tožilstvo v Slovenj Gradcu zoper neznane zločince.

Grobišče Žančani pri Slovenj Gradcu (2002). FOTO: Ivo Žajdela

Dolga rdeča roka ljubljanskih »sodnikov«

Poslanci Zbora občin se pod vodstvom nekdanjega predsednika Ivana Bizjaka dobimo vsako leto na drugem koncu Slovenije; odvisno od pripravljenosti gostiteljev, da nas sprejmejo. Tako smo prišli tudi v Slovenj Gradec. Razkazali so nam vse znamenitosti. Od obeh cerkva, Sokličevega muzeja, občinske hiše do Preventovih obratov.

Po kosilu sem navzoče predstavnike občine vprašal, kje so locirana velika grobišča, ki so nastala od po vojni ubitih ljudi. Odgovora nisem dobil. Popoldne pa smo si ogledali obnovljeno cerkev sv. Jurija na Legnu. Obnova je v slovenskem merilu nekaj posebnega, saj so stare grobove, ki izvirajo iz 8. ali 9. stoletja, s pokojniki vred prekrili s steklom, ki nadomešča tla. Strokovnjak, ki nas je vodil, pa ni ničesar vedel o bližnjem morišču in grobišču nekaj tisoč ljudi.

Slovenj Gradec je res mesto OZN, saj je našlo tu svoj nasilni, poslednji počitek veliko pripadnikov raznih narodov.

Po nekaj letih je gospa Dularjeva pisala naši komisiji za popravo krivic, da so imeli v Slovenj Gradcu pripravljeno vse – od dovoljenj, izvajalcev do denarja za izkop grobišča Žančani. Izkop naj bi vodil slovenjgraški sodnik. Dobil pa je telefonsko opozorilo z Vrhovnega sodišča RS, naj tega ne počne, drugače ga bo obravnavalo Vrhovno tožilstvo RS.

Janez Črnej, Skrivnosti na Legnu, poboji, grobišče, Demokracija, 1. 5. 2003Peter Avsenik, Žrtve Žančanov, Demokracija, 6. 12. 2007

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Koroška, Poljana, domobranci, pomori, poboji, grobišča [21]

1/9