Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Griže, Liboje, domobranci, pomori, poboji, grobišča [18]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2003./ Ob vznožju Menine planine lahkotno in zadovoljno ždi Gornji Grad. Vsa pomembna zgodovina cerkvene in posvetne oblasti je že popisana. Prav tako veličastna cerkev in stare lepe stavbe, ki tvorijo jedro naselja. Tudi posebno obdobje, čas nacistične okupacije, ki ga opisujejo kot čas »osvobojenega ozemlja«. Temu času, dolgem nekaj mesecev, pa nekaj manjka. Manjka opis temnih ur, ki jih je Gornji Grad doživel in preživel. V dveh letih po osamosvojitvi je ta čas s temnimi urami dopolnila in opisala komisija za poboje občine Mozirje, ki jo je vodil Ivan Glušič.

Pričevalec Feliks Ugovšek iz Gornjega Grada leta 1942 v uniformi vermanšafta.

VDV, čistilec »narodnih izdajalcev«

Nekega avgustovskega dne leta 2001 sva se z Ivanom Glušičem dogovorila in odpravila v Gornji Grad k Feliksu Ugovšku, živemu pričevalcu temnih ur v času »svobodnega ozemlja« v tem delu Savinjske doline. Prosila sva ga, da pove tista do­živetja, ki jih komisija občine Mozirje ni zapisala. Po prisrčnem pozdravu smo posedli v utico z gosto senco, ki se je glede na avgustovsko vročino zelo prilegla.

Feliks Ugovšek je začel pripovedovati: »Jeseni 1944 je bilo pri nas 'osvobojeno ozemlje', raj za partizansko samopašnost. Sem je spadalo tudi Radmirje, kjer so partizani to jesen ustanovili brigado VDV, ki je bila čistilec 'narodnih izdajalcev', kakor so jih imenovali partizani, za vso Štajersko. Šola tretjega bataljona VDV je bila v Dolu pri Presečniku. Učenci te šole so se nato izpopolnjevali v taborišču Teharje. Pri Prodnikovi žagi ob potoku v smeri proti Črnivcu je bil zbirni center četrte operativne cone za prostovoljce, ki so prihajali v partizane.«

Partizanski ujetniki v Ljubnem leta 1944.

Poboj 56 ujetnikov v gozd Prekštajn

»Nekega dne oktobra 1944, ko sem se s kolesom vozil po trgu v Gornjem Gradu, sem zagledal kolono uniformiranih ljudi z na hrbtu zvezanimi rokami, ki so jih gnali partizani. Bilo jih je 56. Prepoznal sem 'vermanšafterje', za katere se je po trgu govorilo, da so Slovenci, da so doma iz okolice Ptujske Gore in Haloz. Partizani so jih zajeli v Šmartnem ob Paki. Gnali so jih čez trg, da so jih ljudje videli, čez potok in travnik v gozd Prekštajn, last ljubljanske škofije, od trga oddaljen kakih 500 metrov. Drugi dan sem bil spet na trgu, naletel sem na skupino ljudi, ki ji je partizan Đuro kazal ukrivljen nož 'vijek' in z njim ponazarjal, kako jih je klal. /Đuro je bil Jure Ljubej iz Dramelj, ki se v pričevanjih nekajkrat pojavlja kot klavec ljudi na celjskem Bežigradu, kjer je bilo taborišče vojnih ujetnikov, in v taborišču Teharje, nato pa kot kurir Edvarda Golca v podjetju Lik Savinja. Stanoval je v zgornjem nadstropju Doma OF, zdaj Celjski dom, op. J. Č./ Vsi poklani ujetniki so še vedno pokopani tam, kjer so jih ubili. Zdaj rastejo tam smreke in grmovje.«

Gornji Grad, pogled od sv. Florjana. FOTO: Ivo Žajdela

Vse te ljudi so ubili v gozdu Tičjak

»V Gornjem Gradu je bilo v tem času ustanovljeno tudi 'ljudsko sodišče'. Sodnik je bil študent prava, ki še zdaj živi v Ljubljani. Ljudi so pod prisilo nagnali v dvorano. Sodili so 'razrednim sovražnikom' in 'sodelavcem okupatorja'. Na smrt je bilo obsojenih osem ljudi, med njimi župan Ljubnega, ki je bil nemškega rodu, in neka gospa srednjih let, ki so jo po naključju zajeli, ko je bila na poti od Črnivca proti Gornjemu Gradu. Dokumenti sojenja so v arhivih. Vse te ljudi so ubili v gozdu Tičjak, ob potoku, ki teče proti Tlaki, slabih 50 metrov od pred kratkim zgrajenih družinskih hiš. Grob je še vedno nedotaknjen, nekaj grmovja raste na njem.«

»Prostovoljci« v grabnu pa še vedno čakajo

»Posebnost Gornjega Grada je bil tudi zbirni center prostovoljcev četrte operativne cone pri Prodnikovi žagi ob potoku. Tja so prihajali prostovoljci, da bi se vključili v partizanske enote. Zaupnik Ozne je bil Anton Zagožen, po domače Brelkov Tone. Selekcija prostovoljcev je bila zelo stroga, saj jih je od 100 do 200 ostalo kar ob jarku, ki teče od Prodnikove žage proti Ravnam, kjer je tudi travnik. Prodnikov sosed Jože Mavrič (brat Ivan ima zdaj etnografski muzej) je vse to doživljal. 'Prostovoljci' v grabnu pa še vedno čakajo, kdaj bodo lahko odšli v partizane. Pohorska afera s 'plavogardisti', ki so tudi hoteli v partizane, je bolj znana samo zaradi svoje okrutnosti.«

Gornji Grad s cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata. FOTO: Ivo Žajdela

Seznam darovalcev denarja za OF so izročili gestapu

»Po koncu vojne so 'razredne sovražnike' in 'narodne izdajalce' imeli zaprte v 'kajhi' zraven cerkve. Vsak večer so jih brez ljudskega sodišča vozili streljat kar zadaj za trgom, tam zraven, kjer danes stoji lesna tovarna Smreka. Nekaj deset so jih tam tudi zakopali in še danes čakajo na sojenje 'ljudskih sodišč'.

Partizanska značilnost je tudi medvojno dogajanje v Bočni. Prebivalci, zavedni Slovenci, se z revolucionarji v gozdovih niso preveč strinjali, kar so vedeli tudi partizani. OF si je izmislila način, kako naučiti domačine pokorščine. Pripravili so dobrodelno akcijo zbiranja denarja za OF, na katero so se domačini dobro odzvali. Seznam darovalcev denarja z njihovimi podpisi, ki je krožil po domovih, je bil dolg. Izročili so ga gestapu. Odziv okupatorja je bil silovit. Veliko ljudi iz Bočne so odpeljali v Celje in jih zaprli v Stari pisker. Tam so jih veliko tudi postrelili. Zahrbtna akcija OF je uspela.«

Gornji Grad s cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata. FOTO: Ivo Žajdela

Riko Mlekuž je bil uradni fotograf teharskega taborišča

»V Gornjem Gradu je bila tisti čas tudi fotografska sekcija Ozne. Zapomnil sem si jo, ker me je fotografiranje zelo zanimalo. V njej je bil tudi Riko Mlekuž, ki je imel po vojni svoj fotoatelje v Prešernovi ulici blizu hotela Evropa.«

Gospa Marta Justin: »Gospoda Rika Mlekuža sem dobro poznala. Kadar je bil razpoložen, je po celjskih gostilnah razlagal, da je bil uradni fotograf teharskega taborišča in tudi fotograf pri pobojih v Laškem, v Barbarinem rovu, in še marsikje. Prisluhnila sem mu zato, ker je bil tudi moj oče štirinajst dni zaprt na Teharjah. Filmi Rika Mlekuža bi bili zanimivi, verjetno jih ima njegov sin ali pa druga žena, ki je zdaj vdova.«

Posledice partizanskega uničevanja v Gornjem Gradu 31. julija 1944. VIR: Muzej NZ Celje

Se­znam ubi­tih na območju Gornjega Grada

Del­ni se­znam ubi­tih s stra­ni partizanov na ob­močju nek­da­nje občine Mo­zir­je v le­tih 1941–1945. Iz­ročil mi ga je Fe­liks Ugov­šek in je po­vze­tek se­zna­ma nemške po­li­ci­je.

Odziv Janeza Mavriča iz Gornjega Grada na gornji prispevek

Pod tem naslovom je bil v 27. številki Demokracije objavljen članek o partizanskih aktivnostih v Gornjem Gradu v času, ko so ga »osvobodili« (1. 8. do 15. 12. 1944) in v krajšem obdobju takoj po vojni. Šlo je seveda za ukrepe, s katerimi so svoje nasprotnike ali samo morebitne nasprotnike osvobodili vseh nadaljnjih zemeljskih težav.

Pred nekaj leti, vsekakor po demokratizaciji, sem se pogovarjal z Nazarčanom, ki mu ni bilo dano, da bi postal večni stražar Gornjega Grada. Bil je prvi izmed tistih, ki so jim gospodarji življenja in smrti, mali bogovi, podarili življenje. Kot vsi Zgornjesavinjčani v nemški vojski, ki so se vrnili domov, se je moral tudi on javiti v Gornjem Gradu. Pristojnega za Slovence v nemški vojski je stražar vpričo njega vprašal, kam naj ga pelje. Dobil je odgovor: »Tja kot vse druge!« Pred večerom tistega dne je prišel ukaz, naj z vsakršnim streljanjem prenehajo. Domačin iz Nazarij je bil torej prvi, ki mu je v Gornjem Gradu uspelo ubežati smrtni kosi.

Ruševine škofijskega dvorca v Gornjem Gradu, ko so ga po vojni minirali partizani.

Gornjem Gradu so povzročili več škode, kot mu je je bilo storjene v vsej njegovi zgodovini

Da si bodo bralci laže ustvarili podobo o dogajanju v Gornjem Gradu, moram dodati, da so v času, ko je bil »osvobojen«, naredili kraju več škode, kot mu je je bilo storjene v vsej njegovi zgodovini, vključno s turškim vpadom leta 1471. Poleg drugega so uničili čudovit dvorec, rezidenco ljubljanskih škofov iz leta 1517, od katerega je ostal le manjši del. Potem ko so domačini po vojni zbrali ves potrebni material za njegovo obnovo, so ga na veliko noč leta 1948 začeli minirati. Resda takrat ne partizani, vemo pa, kdo je imel oblast.

Tako imenovano osvoboditev Zgornje Savinjske doline smo letos /2003/ v Gornjem Gradu še posebej lepo praznovali. Povsem v duhu prvih povojnih let, ko smo v kraju po eni strani gradili socializem, po drugi pa podirali škofijski dvorec. Pri tem smo še stalno menjavali gnile mostnice na lesenem mostu, s katerim smo se morali zadovoljiti, potem ko so nam partizani porušili betonskega. Namesto mene bo še več povedal – upam, da kar vse – članek, ki je izšel le dan po pravkar obravnavanem, in sicer v zgornjesavinjskem časopisu Savinjske novice.

»Spomenik« partizanom, ki so uničevali in ubijali v Gornjem Gradu. FOTO: Ivo Žajdela

Zabrinjevski hrib – sto mladih mobilizirancev iz okolice Dravograda

Gospod Feliks Ugovšek, ki je s svojim spominom in dragocenimi pričevanji pripomogel, da se bo ohranil del zgodovinske resnice medvojnega in povojnega dogajanja v Gornjem Gradu in v okolici, se je spomnil še enega dogodka, ki je zaradi partizanskih manir zahteval okoli sto mladih življenj.

Poleti in jeseni leta 1944, v času »svobodnega ozemlja« Zgornje Savinjske doline, je štab IV. operativne cone s sedežem v Šokatu (zavetrna dolina blizu Gornjega Grada), kjer so bile tudi zavezniške misije, načrtoval in začel graditi letališče (eno letalo je celo pristalo) za anglo-ameriška letala. Sredi nemške države naj bi naredili oporišče, na katero bi vozili zavezniške sile. V ta namen so pripeljali okoli sto mladih mobilizirancev iz okolice Dravograda, češ da jih bodo tudi oborožili. Višja politična partizanska komanda s sedežem v Moskvi se je tega načrta ustrašila, saj bi dotok anglo-ameriških sil v te kraje mimo Titovega nadzora temeljito spremenil kasnejšo usodo teh in še drugih krajev v okolju. Zato je višje partijsko tajno navodilo prisililo štab, da je začel razpuščati partizanske enote z nasvetom, naj gredo domov. Sam štab pa je čez noč na tiho zapustil te kraje in se umaknil na Dolenjsko. Vse to se je dogajalo v jeseni leta 1944.

Mladi partizanski mobiliziranci s Koroške so tako čez noč ostali sami, brez vodstva in orožja. Nemški vojaki so jih zajeli kot ovce v ogradi in jih vse ubili ter zakopali v gozdu Zabrinjevskega hriba. Po vojni so jih partizani prekopali in pokopali niže ob cesti, ki pelje proti Radmirju, skupaj z drugimi partizanskimi borci. Tam stoji zdaj svojevrsten spomenik v obliki v skladovnico zloženih granitnih robnikov. Partizanski spomin na te mlade Dravograjčane pa peša, saj zveza borcev prireja spominska slavja samo ob osrednjem spomeniku v Gornjem Gradu. Verjetno zaradi zavrženega početja deluje tudi brisanje spomina, kar je zelo značilno za častihlepne voditelje v zvezi borcev.

»Spomenik« (Brinkovač) med Gornjim Gradom in Radmirjem v obliki v skladovnico zloženih granitnih robnikov (2005). FOTO: Ivo Žajdela

Leta 2025. FOTO: Ivo Žajdela

Grobišče s spomenikom 149 »žrtev NOB« – Brinkovač

Pripis Ivo Žajdela. Na spletni strani borcev NOB Zgornje Savinjske doline imajo napisano, da na spomeniku piše: »Tu je pokopanih 149 borcev 4. operativne cone NOV, padlih v ofenzivi proti okupatorju decembra 1944. Slava jim«

V obrazložitvi pa, da gre za »/g/robišče 149 neznanih borcev in aktivistov NOB 4. operativne cone, ki so jih Nemci v času ofenzive na osvobojeno ozemlje Zgornje Savinjske doline pripeljali iz raznih krajev, streljali v gozdu za Brinovim hribom in tu pokopali.«

Napis in razlaga sta nenavadna, naravnost osupljiva. Namreč, desetletja dolgo so intenzivno pisali o svoji »NOB«, pa niso odkrili, kdo so bili tako številčno ubiti tam. Verjetno so vedeli to, kar je Feliks Ugovšek povedal Janezu Črneju, zato so na spomenik napisali laž, resnica pa jih ni zanimala.

Umor Franca Brgleza iz Radmirja

 Pripis Ivo Žajdela. 1. maja 2026 sem bil v Radmirju. Tam sem srečal gospo (piše se Berglez, s prvim e), ki mi je povedala, da je njen oče Franc Brglez iz Radmirja konec leta 1944 ali v začetku leta 1945 »izginil« v partizanih. Ti so ga mobilizirali in verjetno tudi ubili. Doma je ostala žena s štirimi otroki, dva sta se rodila med vojno in sta bila torej ob očetovi smrti dojenčka, ena je bila moja pripovedovalka. Nikoli niso izvedeli, kako je oče umrl in kje je zakopan. Takrat in tudi po vojni ni bilo možnosti za poizvedovanje o tem. Žena je morala skrbeti za preživetje družine, in je tudi prehitro umrla, tako da so otroci postali sirote.

Janez Črnej, Grobovi za Gornjim Gradom, poboji, grobišče, Demokracija, 3. 7. 2003Janez Mavrič, Grobovi za Gornjim Gradom, poboji, grobišče, Demokracija, 17. 7. 2003

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Koroška, Žančani, domobranci, pomori, poboji, grobišča [20]

1/11