Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Koroška, Poljana, pomori, poboji, grobišča [21]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2005./ Šoštanj je znano staro slovensko mesto, ki so mu velenjski komunisti s svojimi izvirnimi socialističnimi gospodarskimi idejami uničili del preteklosti. Zamolklo bobnenje pod mestom še vedno grozi šoštanjski sedanjosti in prihodnosti. Polpismeni primitivni naduteži, zbrani okrog Tita, so si v času svojega z nasilnimi metodami zaznamovanega življenja lastili v imenu revolucije vsevprek ubijati in preganjati ljudi, zraven pa uničevati naravno okolje ter kulturno dediščino. Ti ostanki ter potomci Titovih revolucionarnih biričev se še danes zbirajo na obalah velenjskega mlakužnega jezera, ki se razprostira nad potopljenimi vasmi, travniki in njivami. Pri tem občudujejo svoje potapljajoče se »remek« delo, termoelektrarno Šoštanj, ob podpori največjega Titovega spomenika v Sloveniji, ki še vedno stoji sredi bližnjega Velenja.

Sredi Šoštanja stoji grozljivi partizanski »spomenik«, okoli mesta pa so množična neraziskana grobišča umorjenih. FOTO: Ivo Žajdela

Bilo je, kakor pred stoletji, ko so ljudje bežali pred Turki

Moj sošolec Vinko Rančigaj, upokojeni župnik, me je pregovoril, da sva si šla ogledat grobišča ubitih s strani partizanov ob koncu druge svetovne vojne v Šoštanju. Vinko je bil nekaj časa v tej župniji župnik, zato je poznal kraj in ljudi.

Nekega avgustovskega dne leta 2002 sva se dobila z Antonom Skornškom, predsednikom šoštanjske občinske komisije za evidentiranje grobišč, v njegovi pisarni v termoelektrarni Šoštanj. Preden smo se odpravili do grobišč, nama je razložil, kdo naj bi bili ubiti v teh grobiščih, koliko je zdaj evidentiranih grobišč, približno številno ubitih žrtev in kje so.

Po koncu druge svetovne vojne se je poskušalo čez mejo proti Avstriji umakniti veliko število ljudi. Bali so se prihajajočih partizanskih enot, ki niso poznale milosti niti niso preverjale kakršne koli krivde. Ubijale so vse po vrsti, posebno tiste, ki so imeli nemške priimke ali domobranske, četniške ali nemške uniforme. Bilo je tako, kakor pred stoletji, ko so ljudje bežali pred Turki in njihovim početjem.

Partizanski »spomenik« v Šoštanju stoji kar pred občino. FOTO: Ivo Žajdela

Na Gorici pri Šoštanju je šest velikih grobišč

Begunski vlak, ki je pripeljal iz Brežic, je bil namenjen proti Avstriji in Angležem. Nabito poln je bil begunskih družin z otroki. Partizani so ga v Šoštanju ustavili (očitno je šlo za zablodeli vlak, ki ni vedel, da je proga proti Koroški neprevozna) in s silo izpraznili. Del beguncev so gnali na Gorico nad Šoštanjem, jih tam ubili in zakopali, del otrok pa ločili in zaprli za ograjo posestva Petriček v Celju.

Na Gorici je šest velikih grobišč domačih civilistov (Šoštanjčanov), civilistov beguncev z ustavljenega vlaka ter hrvaških in srbskih uniformiranih in civilnih žrtev. Skupno število bi se lahko gibalo okoli 1.000.

Šoštanj je nabit s partizanskimi »spomeniki«. Prednjačijo z imenom Karel Destovnik - Kajuh, osebe, ki je v Ljubljani opravljala milo rečeno grdo delo za komunistično morilsko VOS. FOTO: Ivo Žajdela

Dolgo časa je iz grobišč tekla črnikasto krvava, smrdeča voda

Če se iz Šoštanja peljemo po cesti proti Topolšici, se kmalu po prehodu čez železniško progo na desno odcepi ozka makadamska cesta, ki med hišami pripelje do velikega na novo postavljenega križa. Tam stoji tudi znamenje v spomin brezimnim ubitim ljudem. Znamenje je skromno, v obliki piramide. Grobišča so nedotaknjena. Prvo je v sadovnjaku ob robu gozda, na robu njive, ki leži proti gozdu, kjer je dodatno nasuta zemlja. Drugo je na travniku ob robu gozda, kjer ima rudnik ventilacijsko napravo, veliko vsaj 20 x 20 metrov. Tretje in četrto pa v dveh velikih, dolgih gozdnih grapah tega severno ležečega gozda. Tam je dolgo časa iz teh grobišč tekla črnikasto krvava, smrdeča voda. O tem bi vedela kaj povedati Vida Goršek, lastnica gostilne v Zavodnjah. Nekaj sto metrov naprej po cesti proti potopljeni vasi Družmirju, kjer so Družmirci pokopavali poginule živali, je jarek, kjer rastejo smreke, in tam je peto veliko grobišče. Šesto grobišče je v gozdu, oddaljeno okoli kilometer. Uniformirane begunce je ubijala Slavonska brigada. Po 50 so jih vodili na morišča na Gorico.

Po vosovcu Destovniku poimenujejo celo osnovno šolo, kar je prvovrstni škandal in napad na osnovna načela demokracije. FOTO: Ivo Žajdela

Po koncu vojne je komunistični režim nadaljeval »delo« Nemcev

O vseh teh pobojih in povojnih dogajanjih z znamenito šoštanjsko družino Vošnjak bi lahko kaj več povedal nekdanji partizanski vodja Nahtigal, ki živi v Kopru, vendar ga je spomin zapustil.

Družina Vošnjak, lastnica tovarne usnja, ki je bila nosilka in graditeljica razvoja Šoštanja, je doživela posebno tragično zgodbo. Nemški okupator jim je zaradi sodelovanja s partizani zaplenil vse premoženje, gospo Malvino Vošnjak, po rodu Hrvatico, pa zaprl v mariborske zapore, kjer so ji gestapovski zasliševalci s puškinim kopitom razbili glavo. Po koncu vojne so partizanske oblasti nadaljevale »delo« Nemcev in zaplenile celotno premoženje Vošnjakov. Družinske člane z otroki so izgnali prek državne meje.

Označene lokacije grobišč na Gorici pri Šoštanju. VIR: Mitja Ferenc, Prikrita grobišča Hrvatov v Republiki Sloveniji

Udbovsko »delo« Franca Požarja

Zanimivo poglavje šoštanjske zgodovine se je dogajalo tudi v letih 1949–1950. Franc Požar, nekdanji komandir v Šercerjevi brigadi, ki je ta teren in ljudi zelo dobro poznal, se je pri velikih kmetih začel predstavljati za upornika proti komunistom. Po kmetijah je prosil za hrano in zatočišče. Ko so mu dali hrano in obljubili zatočišče, je še isti dan prišla Udba in lastnika aretirala. Kmetom so nato zaplenili vse premoženje, njih pa »obsodili« tudi do petnajst let zapora. Ti dogodki so podobni dogodkom v Dramljah v primeru Palček in dajo vedeti, da je Palčka in Požarja vodila ista udbovska hobotnica. Takšne so bile metode in kultura Titovih oblastnikov, ki imajo še danes visoke pokojnine.

Območje Gorice pri Šoštanju, kjer so množična grobišča. VIR: Mitja Ferenc, Prikrita grobišča Hrvatov v Republiki Sloveniji

Velenjčani svojih grobišč še niso odkrili

Anton Škornšek je še dejal, da ima tudi Velenje veliko grobišče v gozdu nasproti gostilne Zajc.

Drugi vir govori, da so grobišča tudi ob Trebušnici pod hribom Koželj, na desni strani ceste, ki pelje proti Celju, tam, kjer imajo Velenjčani svoje vrtičke. Velenjčani teh grobišč še niso odkrili, ker ne morejo v svoji zamaknjenosti odvrniti pogleda od veličastnega Titovega spomenika sredi Velenja.

Evidentiranje grobišč na Gorici pri Šoštanju. VIR: Mitja Ferenc, Prikrita grobišča Hrvatov v Republiki Sloveniji

Grobišče pri Ponikvi, severno od Žalca

Karl Žerjav iz Dobrne, nekdanji partizan (vodil je Almo Karlin iz Dobrne na Notranjsko), upokojenec, čebelar, star 92 let, se je spomnil, da je neka partizanska enota med vojno, spomladi leta 1944, ubila okoli 20 ljudi. Šlo je za ujete nemške vojake in civiliste. Zato me je poklical, naj pridem ponj, da greva na Ponikvo, severno od Žalca iskat lokacijo. Grobišče naj bi bilo pri Jožku, v gozdu pod hribom Hrastijek. Poiskala sva predsednico zveze borcev tega kraja v upanju, da bo ona kaj vedela, ker je njen dom najbliže tega gozda in hriba. Karl Žerjav je v pogovoru z njo ugotovil, da ona nič ne ve o tem grobišču. Zato jo je prosil, ali sme telefonirati svojemu partizanskemu kolegu Milanu Razdevšku, nekdanjemu direktorju bolnišnice Slovenj Gradec, da bi prišel sem in bi skupaj poiskali grobišče. Med telefonskim pogovorom z Razdevškom pa je doživel hudo presenečenje. Najprej mu je Razdevšek razložil, da je prehlajen in ne more iti nikamor, nato ga je okaral, češ, kaj počne in ali se ne zaveda, da s tem ko išče grobišča, dela partizanom samo škodo. Gospod Žerjav je bil zelo razočaran in jezen. Rekel je: »Zadnji čas je, da partizani po pravici povemo, če smo kaj slabega delali. Poleg tega mu pa ne verjamem, da je prehlajen in ne more priti, saj je deset let mlajši od mene.« Med vožnjo nazaj sem premišljeval relativnost besede 'mlajši'. Žerjav je star 92 let, njegov deset let mlajši kolega 82, jaz pa 69, pa sem v času, ko je Žerjav tekal od hiše do hiše in spraševal ljudi, ves čas sedel v avtu, ker me je bolel kolk. Lokacije grobišča nisva našla, zato je Žerjav rekel: »Pa drugič.«

Destovnikova jeklena pest še zdaj grozi ljudem. FOTO: Ivo Žajdela

Dve grobišči nemških ujetnikov v Topolovcu

Nekaj mesecev zatem sem ga poklical jaz, vendar ga ni bilo doma. Žena mi je rekla, da se je odpravil v Šentjanž obiskat sorodnike. Kako, tako mrzel in snežen zimski dan, pa je šel zdoma? Da ga je tja nekdo odpeljal, mi je rekla, nazaj pa bo prišel peš, saj je samo nekaj kilometrov, zato naj ga pokličem zvečer. Zvečer se je sam oglasil po telefonu. Takoj mi je razložil, da mora ohranjati gibčnost, ker ima še vedno 50 panjev čebel in mora z njimi gospodariti. Takoj sva prešla na grobišče na Ponikvi. Dejal mi je, da zadnjič ni imel pravih podatkov, grobišča ni v gozdu pri Jožku pod hribom Hrastijek, ampak v gozdu v Topolovcu, severozahodno od Ponikve pri Žalcu, v smeri Šentilja in Arnač. Tam sta dve grobišči nemških ujetnikov, v vsakem jih je po dvajset. V enem je tudi Slovenec, domačin, ki se je skrival pred Nemci in partizani, zaradi česar so ga partizani ubili. Moral mi je tudi povedati, da ga je Milan Razdevšek, njegov partizanski tovariš, še enkrat okaral, zakaj išče grobišča in dela s tem škodo partizanskemu ugledu. S tem da ga je spravil ob zdravje, da je moral v bolnišnico. »Ne morem razumeti, da ga lahko zgodovinska resnica spravi ob zdravje,« mi je potožil g. Žerjav.

Grobišče v Loki nad Dobrno

Povedal mi je tudi, da ve še za eno grobišče v Loki nad Dobrno. Tja se pride po cesti od Šentjanža skozi Lopatnik proti Lokam; tam je hrib Temnik, na njegovem pobočju pa je veliko grobišče. Vsa tri grobišča bova poiskala spomladi, mi je zatrdil gospod Žerjav, krepak 92–letnik.

Znanec iz Celja me je za grobišče na Loki nad Dobrno napotil k Franju Marovšku, predsedniku področne zveze borcev, ki živi zdaj v Vitanju, prej pa je živel kot upravitelj šole v Dobrni, češ da bi on gotovo kaj vedel o grobišču na Loki.

Postavitev spomenika v Slovenj Gradcu ljudem, ki so jih umorili komunisti, govornica Vida Vrhnjak Duler, 17. oktober 2004. FOTO: Ivo Žajdela

Ubiti zaradi udbovske »Požarjeve skupine«

Odmev Vide Vrhnjak Duler iz Pameč pri Slovenj Gradcu na gornji prispevek v pismih bralcev v Demokraciji 7. aprila 2005.

Dopolniti želim članek dr. Janeza Črneja Grobišča pri Šoštanju, ki je bil 3. marca 2005 objavljen v Demokraciji. V njem avtor omenja tudi Franca Požarja in Milana Razdevška.

Med 133 imeni na spominskih ploščah Žrtve vojne in revolucije na cerkvi sv. Elizabete v Slovenj Gradcu so napisani tudi: Janez Podkrižnik 1910–1950, Franc Šumah 1924–1950 in Mihael Šumah 1905–1950, prebivalci občine Slovenj Gradec, ki so bili v političnih procesih obsojeni na smrt in uradno naj bi bili sredi leta 1950 v Ljubljani tudi usmrčeni. V knjigi Sodni procesi na Celjskem 1944–1951, izdani leta 1995, avtor dr. Milko Mikola omenja, da je bil to eden zadnjih večjih sodnih procesov proti pripadnikom ilegalnih skupin na Celjskem v dneh od 22. do 24. marca 1950 na sodišču v Šoštanju za štirinajstčlansko »Požarjevo skupino«.

Enako v knjigi iz leta 1996 Iz arhivov slovenske politične policije dr. Jože Pučnik v poglavju Referat za banditizem opisuje tako imenovano Požarjevo skupino, ki naj bi jo bil organiziral Franc Požar, demobilizirani poročnik JA.

Razgibana biografija Franca Požarja

Diplomska naloga zgodovinarke Veronike Kodrun (mentorica dr. Jera Vodušek Starič) iz leta 1999 z naslovom Požarjeva skupina – Križarski kmečki upor ali udbovska provokacija pa razkriva z dokumenti in pričevanji podlost in metode udbovskega terorja in politično farso sodišč za zastraševanje revnega kmečkega podeželja. Razgibana biografija Franca Požarja (rojen 1922 v Sodražici) navaja, da je bil komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade, nato komandant 1. bataljona Tomšičeve brigade, omenjen v knjigi Veliki finale na Koroškem, po odsluženju JA zaposlen na ministrstvu za notranje zadeve, nato zaradi prevar in kraje prestal celo dve in pol leti zapora ... Konec leta 1949, po prihodu iz zapora, pa se začne zgodba »Požarjeve skupine« na najrevnejšem kmečkem hribovskem območju okraja Šoštanj, kamor je tedaj spadala tudi občina Slovenj Gradec. Od vojne izčrpanemu podeželju je obvezna oddaja povzročala dodatno nezadovoljstvo in je postalo lahek plen hujskačev. Kot piše Črnej, je »Požarja vodila ista hobotnica in takšne so bile metode in kultura Titovih oblastnikov«. Tudi avtorica diplomske naloge že v naslovu izrazi trditev »udbovska provokacija«.

Štirje »obsojeni« na smrt, drugi pa na 11 do 18 let zapora

Da je bil Požar udbovski agent, v dosegljivih dokumentih seveda ni nikjer zapisano, je pa dokaz, da so se že po dveh mesecih njegovega pojavljanja na omenjenem območju, to je konec februarja 1950, začele aretacije kmečkih delavcev in malih kmetov in zadnji, štirinajsti, je bil Franc Požar. Tridnevni sodni proces marca 1950 v Šoštanju je z javnim ozvočenjem mesta posnemal znane ljubljanske procese. Obsodbe so bile prilagojene tistemu času: štirje obsojeni na smrt, drugi pa na 11 do 18 let zapora in odvzem premoženja. Trije na smrt obsojeni so zapustili dvanajst mladoletnih otrok. Družini, v kateri je bilo pet otrok, med njimi trimesečni dojenček, so za cela štiri leta zaprli mater, otroke pa posamično razdelili po hribovskih odročnih kmetijah. To so grozljive življenjske tragedije, ki sem jih tudi osebno poslušala ob popisih zamolčanih žrtev revolucije na območju občine Slovenj Gradec.

Agonija s spomenikom v Slovenj Gradcu je trajala devet let

In še o Milanu Razdevšku. Kot piše Janez Črnej, je Razdevšek okaral svojega partizanskega tovariša, čemu išče grobišča in dela s tem škodo ugledu partizanov. Kako lahko govori o ugledu, ki je zgrajen na laži, kraji in ubojih! Zaradi »ugleda« ZB NOV, katerega pomemben član UO je tudi imenovani, so bila nasprotovanja za postavitev spominskega znamenja zamolčanim žrtvam v Slovenj Gradcu nad demokratičnimi pravicami izvoljenih občinskih svetnikov. Ta agonija je trajala celih devet let. Po predstavitvi zgodovinske študije mag. Linasija leta 2002 Žrtve vojne na območju občine Slovenj Gradec mi je Milan Razdevšek napisal pismo kot odgovor na moj komentar na javni predstavitvi knjige. Navajam značilen odstavek: »Imam določena trda načela. To pa je narodnoosvobodilni boj, ki je bil tu na Štajerskem in Koroškem le v borbi zoper okupatorja in nič drugega. Mi in prebivalstvo, ki je masovno sodelovalo z nami, smo imeli ves čas v mislih le to kot našo izključno in primarno nalogo ...«

Spomenik v Slovenj Gradcu ljudem, ki so jih umorili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Lažejo in »spomin« jih je zapustil

In zakaj je partizanska stran med vojno usmrtila 53, po vojni pa 80 prebivalcev občin Slovenj Gradec in Mislinja, ki so napisani na spominskih ploščah v Slovenj Gradcu? Moj komentar je: zaradi ugleda NOB!

V Večeru in Viharniku so lani /2004, op. ur./ ob 80-letnici Milana Razdevška med pohvalnimi deli zapisali tudi to: rojen v Ponikvi (kjer je Črnej iskal grobišče), bil obveščevalec Tomšičeve brigade (tam je bil komandant Franc Požar). In še spisek priznanj: red za hrabrost, red zaslug za narod s srebrno zvezdo, red dela z zlatim vencem, red republike z bronastim vencem, zlata plaketa ZZB NOB.

Zato sem prepričana, da Milan Razdevšek zelo spominja na sodnika borca Vrhunca iz Možinovega dokumentarca Dosje – Moč preživetja. Lažejo in spomin jih je zapustil. Samo zaradi ugleda NOB!

Janez Črnej, Grobišča pri Šoštanju, Šoštanj, Gornji Grad, poboji, grobišče, Demokracija, 3. 3. 2005Vida Vrhnjak Duler, Grobišča pri Šoštanju, Demokracija, 7. 4. 2005

O grobiščih pri Šoštanju glej:

http://www.safaric-safaric.si/katas_slo/30_ce/sostanj/Sostanj.htm

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Marija Reka, pomori, poboji, grobišča [23]

1/12