Za potrebe diplomskega dela se je med drugim pogovarjala z nekdanjim direktorjem in dolgoletnim urednikom tednika Družina dr. Janezom Grilom. Celoten pogovor objavljamo ob današnji priložnosti 73. obletnice izhajanja Družine. 

Kdaj ste pričeli z delom na Družini?

Na Družino sem prišel poleti 1989. Pri študiju sociologije v Rimu sem se pobliže spoznal tudi z zakonitosti medijev. Kot študentski duhovnik sem bil urednik in izdajatelj revije Tretji dan, ki je bila namenjena vernim študentom in izobražencem. Že kot študent teologije pa sem bil tudi urednik revije Pogovori, ki je bila namenjena bogoslovcem. Eno številko revije je leta 1971 tedanja oblast zaplenila. Zakaj? Zaradi protivojne pesmi, ki je izšla kmalu po vojaških manevrih Bela Krajina 1971. Oblast in vsi mediji so manevre hvalili, naša revija pa je pisala o nesmiselnosti vojskovanja. Na sodišču sem bil oproščen, ker je bilo, kot je rekel sodnik, še nekaj upanja, da pridem k pameti. S temi izkušnjami sem prišel na Družino. Kot novinar in pomočnik glavnega urednika.

Je bilo biti urednik v tistih časih težko?

Biti urednik ni nikoli lahko, tudi tedaj ni bilo. Ko težave dojemaš kot izzive, stvari postanejo lažje. Tedaj so bili že drugačni časi. Vse je po tihem vrelo od pričakovanja, kdaj in kako bo prišlo do demokratičnih sprememb. To so vedeli tudi tedanji oblastniki. Sam nisem čutil nobenega strahu, sem pa dobro razumel starejše kolege, ki so v medijih delali v veliko težjih časih. Kmalu po prihodu na Družino sem napisal članek o škofu Gregoriju Rožmanu in 40 letnici njegove smrti v izgnanstvu v ZDA. To je bil prvi zapis o Rožmanu v Družini. Članku sem hotel dodati še lepo škofovo sliko, a sta me glavni in odgovorni urednik pregovorila, naj jo umaknem, »ker so še vedno takšni časi«. Sliko sem potem umaknil, kar mi je še danes žal. Teden dni kasneje je Mladina objavila članek z Rožmanovo sliko. Družina, žal, ni bila prva.

Je bil tednik Družina takrat pod velikim političnim vplivom?

V 80-ih letih hujših političnih pritiskov ni bilo več. Partija je želela kontrolirati vse oblike družbenega življenja, tudi vero in Cerkev, a ji je to vedno manj uspevalo. Tudi uredniki in pisci so poznali meje, do kje lahko gredo v svojem pisanju. Pisanje o veri znotraj cerkvenih zidov partije ni več motilo. Drugače je bilo s pisanjem o družbenih vprašanjih v luči družbenega nauka Cerkve in krščanske filozofije. Tam si hitro prišel v konflikt z marksističnim znanstvenim pogledom na svet. Tako so takrat komunisti imenovali svojo ideologijo. Nekateri današnji ostareli profesorji marksizma so jo tedaj zelo goreče zagovarjali. Nekateri zaradi pritiskov, drugi iz prepričanja.

Zakaj so vas omejevali pri pisanju? Česa so se bali?

Komunizem je bil totalitarni politični režim, ki je oblast prišel z revolucijo in nasiljem. Vse, kar ga je, ali bi ga lahko ogrožalo, je bilo prepovedano,zagovorniki takšnih idej pa zatirani in preganjani. Kdor dopušča različne poglede in stališča, je bil njegov nasprotnik, sovražnik in nazadnjakar. Same ideološke floskule, ki pa jih je režim odločno zagovarjal, vse seveda v imenu napredka in znanosti! Verski mediji so bili moteči, nezaželeni in ovirani, kolikor se je le dalo.

O čem ste smeli pisati in o čem ne?

O osebni vernosti, o verskih opravilih znotraj cerkva, bogoslužju, prenovah cerkvenih zgradb in podobnih nevtralnih temah. Komunizem je imel vero za zasebno zadevo posameznika. Kakor hitro je pisanje prešlo na družbeno in kulturno področje, je postalo moteče. Malo bolj prebrisani pisci in tudi bralci, so se naučili pisati in brati med vrsticami. Z izbiranjem pravih besed in besednih zvez je pisec nakazal tudi širši, družbeni pomen nekega cerkvenega dogodka, ne da bi ga tako izrecno opredelil, bralec pa je to v njegovem pisanju tudi odkril. Zanimiva metoda, ki se jo ljudje priučijo, če morajo živeti enoumnih in monolitnih družbah. O nekaterih temah nismo mogli odkrito pisati, o nekaterih pa nismo hoteli, čeprav bi lahko. Nismo napadli cerkvenih ustanov in nismo tulili z volkovi.

V katerem desetletju je bila Družina pod največjim političnim vplivom in zakaj?

Brez dvoma v prvih desetih, petnajstih letih izhajanja. Uredniki so objavljali različne strokovne članke, celotne pridige, zgodbe iz življenja svetnikov in podobno. Pravih novic, ki bi sicer sodile v časopis, je bilo zelo malo. Izhajale so z veliko zamudo. Novico, da je papež Janez XXIII. sklical drugi vatikanski koncil, je Družina objavila dva meseca po dogodku. To se ni dogajalo sredi mračnega srednjega veka, ampak v 50-ih letih 20. stoletja!

So jo kdaj popolnoma cenzurirali?

Tega ne vem. Vem pa, kako je potekala kontrola. Ko je urednik besedila nove številke nesel v tiskarno, so tam postavili besedila v želeni format in naredili krtačni odtis. Preden je odpise videl urednik in jih potrdil, je partijski zaupnik v tiskarni odnesel na za to določeno mesto, da jih je naprej videl za to določeni partijski referent in jih odobril. Če jih ni, je prišlo do zamude pri izidu. Urednik je takoj vedel, da je nekaj narobe. Po kanalih so mu sporočili, kaj partijo moti, in ko je tisti del besedila urednik popravil ali odstranil, je Družina lahko šla v tisk. Tako se je to dogajalo v komunizmu.

V kolikšni meri so bile v socialistični dobi objave sodelavcev Družine pogojene z raznimi oblikami cenzure?

Pravkar opisani postopek to lepo pokaže. Treba pa je reči, da se je takšna cenzura dogajala predvsem v prvih desetletjih izhajanja. Kasneje je partijska kontrola nekoliko popustila, katoliški časnikarji pa so se naučili pisati med vrsticami. Dejstvo pa je, da je še v času, ko je bil šef slovenske partije Milan Kučan, delovala posebna »minikoordinacija«, ki je spremljala pisanje katoliških medijev. Ene pisce so imeli za jastrebe in nasprotne režima, druge pa za bolj mile in napredne državljane. Svoje ocene so posredovali partijskih strukturam. Vse po načelu: Divide ed impera.

Je šlo za součinkovanje zunanje (državne) cenzure in samocenzure in kakšno je bilo med njima razmerje?

Vsaka cenzura, partijska pa najbrž še bolj, negativno vpliva na novinarje in jih sili k previdnosti. To lahko tudi vodi v samocenzuro. Razumljivo, v totalitarnem režimu je v ospredju prisila in ideologija, posameznik, zlasti ideološki nasprotnik, sovražnik socializma in napredka, nima nobene teže. Zelo pomembno je bilo, da smo bili katoliški časnikarji med seboj povezani in da smo imeli stike tudi s kolegi v tujini. Občutek, da nisi sam, je zelo dober. Prav tako tudi dejstvo, da te bodo drugi podprli, če bi prišel v mline totalitarne oblasti. Ko so oblasti v 70-letih preganjale dr. Draga Klemenčiča, dr. Ivana Merlaka in tudi Franceta Boleta, se je to potrdilo. Ko so tudi mediji začeli pisati o preganjanju katoliških urednikov v Sloveniji, so pritiski izginili.

Koliko avtonomije je bodisi cerkvena bodisi civilna oblast dopuščala v obravnavanju in presojanju posameznih tem?

Državna oblast je postopno dopuščala verskim medijem kar nekaj avtonomije, če so se ti držali okvirjev, kijih je določila. Če se jih niso držali, so se pritiski povečali. Pokojni kolega Jože Zadravec je bil trdno prepričan, da ga je na njegovih poteh po slovenskih župnijah zasledovala tajna policija. Podobno izkušnjo so imeli tudi drugi. Sam je nisem imel ali pa je nisem opazil. Kar zadeva cerkveno oblast, pa lahko rečem, da z njene strani pritiskov ali prisil nismo čutili. Med pisci in uredniki nas je bilo veliko duhovnikov, ki smo cerkveno doktrino dobro poznali in jo zagovarjali. Tudi če se nismo z vsem strinjali škofi, nismo hoteli narediti komunistom veselja, da bi jih javno kritizirali.

V kolikšni meri je Družino pogojeval strah pred oblastnimi represalijami po eni strani in privrženost Cerkvi po drugi? 

Strah pred komunistično oblastjo je seveda obstajal. Ni nas hromil ali zlomil, oviral pa prav gotovo. Družina je imela vrsto let podnaslov Verski list. Svoje usmeritve nismo skrivali in se je nismo sramovali, nanjo smo bili ponosni. Ko sem postal direktor založbe smo podnaslov Družine spremenili v Slovenski katoliški tednik in s tem nakazali, da želimo v njene vsebine vključiti tudi družbene teme in jih obravnavati v luči družbenega nauka Cerkve. To je bila naša identiteta, osebna izkaznica. Zdelo se mi je pošteno, da jasno pokažemo, kdo smo in kaj so naše prioritete. Takšen pristop je boljši od tistega, ki se razglaša za neodvisen medij, v resnici pa navija za eno ali drugo določeno stran. Takšno zavajanje ni pošteno in tudi profesionalno ne.

Kakšno je bilo v tem oziru razmerje med uredniki in pisci?

Pri založbi Družina nas ni bilo prav veliko zaposlenih in pogodbeno angažiranih ljudi. V mojem času okoli petdeset in večino njih sem v službo sprejel jaz. Vsi so v naprej vedeli, kam prihajajo in kakšna je usmeritev naših edicij. Kdor se je z njo strinjal in jo sprejel tudi za svojo, je imel proste roke za delo. Kdor se ni strinjal, se pač pri Družini ni zaposlil. Clara pacta, boni amici, so rekli že stari Rimljani.

Kako se v to zgodbo vključujejo škofje: so imeli vsi trije slovenski ordinariji enak vpliv na vsebino Družine?

Včasih, ko sem bil še zaposlen na Družini, sem se moral prav pošteno nasmejati ocenam, ki sem jih tu in tam prebral, da je Družina nekakšna falanga, ki utečeno deluje po vnaprej določenih tirnicah, ki jih določajo škofje in njihovi svetovalci. Toliko svobode, kot smo jo imeli zaposleni v mojem času na Družini, in upam, da jo imajo še sedaj, pri večini drugih medijskih hiš niso imeli. V 20-ih letih moje službe so me škofje samo enkrat klicali na pogovor, in sicer v zvezi s člankom z naslovom Koruza, ki je bil objavljen v Družini. Nanašal se je na zasebno življenje enega od slovenskih politikov. Škofom sem pojasnil, da cerkvene norme veljajo za vse ljudi enako, ne glede na to, kaj so in kaj niso, in zadeva je bila opravljena. Z vsemi škofi sem imel zelo korektne odnose, največ sem sodeloval z ljubljanskim nadškofom, ki so ga ostali škofje pooblastili, da nas spremlja.

Kako so cerkveni predstojniki usmerjali uredniško politiko Družine?

Neposredno bolj malo. Izdajatelji verskega tiska smo imeli svoje strokovno združenje, ki se je imenovalo Komisija za družbeno obveščanje v Cerkvi. V tej komisiji smo se veliko pogovarjali o usmeritvah posameznih cerkvenih medijev. Kot predsednik te komisije sem se seveda pogovarjal tudi z našimi škofi in jih prosil za nasvete, presojo in podporo. Najbolj koristno je bilo sodelovanje z nekdanjim ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem, ki so mu bili cerkvenimi mediji zelo pri srcu. Imel pa je tudi bogate izkušnje iz tujine. Vsako leto smo imeli na praznik sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, srečanje s škofom, odgovornim za medije, kamor smo bili povabljeni vsi katoliški novinarji in uredniki,v demokratični Sloveniji pa tudi novinarji drugih medijev. Najprej je bila maša, potem predavanje in izmenjava pogledov, na koncu pa še prijateljsko druženje. Na ta srečanja me vežejo zelo lepi spomini. Tu smo delali cerkveno medijsko politiko.

Kako so se verski časopisi borili za svobodo pisanja?

Postopno, vztrajno z majhnimi koraki in načrtno. Nismo obupali in ne odnehali. V začetku smo bili samo predstavniki tiskanih medijev, kasneje so se nam pridružili predstavniki drugih medijev: radia in spletnih medijev. Skupaj smo si prizadevali za svoj košček prostora v multimedijski slovenski pokrajini. In to se mi zdi prav. V pisano in pluralno medijsko podobo sodijo tudi verski in cerkveni mediji. Drugače bi bila nepopolna.

Kdaj so jo dosegli?

Ne naenkrat in ne za zmeraj, pač pa korak za korakom po poti, ki ji ni videti konca.

Kateri dogodek je bil za to prelomen?

Ne gre toliko za dogodke, kot za odločitve ljudi, ki so v nemogočih razmerah izdajati Družino, kasneje še Ognjišče, nato še Radio Ognjišče in druge moderne medije. In ne smemo pozabiti na ljudi, ki so te medije sprejeli za svoje, jih plačevali in jim ostali zvesti do danes. Naj tako ostane tudi v prihodnje. Če ni sprejemnikov, so mediji odveč.

Pogovor je leta 2023 najprej nastal za potrebe novinarkine diplomske naloge.