A ne gre le za človeka kot misleče (homo sapiens), pač pa tudi za odgovorno bitje, ki je odprto za vsakega, tudi za Boga, kar imenujemo človek kot moralno bitje. Kot tak se zaveda, kaj so laž, zločin, krivda, sprava in odpuščanje ter svoje odgovornosti do vsakega brez razlike, posebej do zapostavljenih. Ali pa so taki tisti, ki so ukinili spomin na žrtve medvojnih in povojnih pomorov?

In kako morejo imeti ljudje jasen kompas za presojo zločinov v Srebrenici, Auschwitzu ali na kakem drugem kraju mučenja in pobijanja, vsi človeški čuti in čustva pa jim odpovedo ter so gluhi in slepi za medvojne in povojne pomore lastnih rojakov, zatrpanih v kakih osemsto brezen, tankovskih jarkov, fojb in drugih samotnih jam širom Slovenije? Ob odkritju za stometrsko pregrado odkritih mumificiranih teles je 3. marca 2009 onemela celotna Slovenija, a se spet pogreznila v brezčuten molk.

Zakaj nekaterim odpove moralni in pravniški čut za žrtve, zakaj kljub vladnim odredbam, zakonskim, celo mednarodnim konvencijam ter zahtevam svojcev, društev ter domačih in tujih ustanov nočejo pokopati pomorjenih žrtev, zatrpanih v kostnici na Lipici pri Škofji Loki? Razlog je preprost: Revolucija, največja nesreča slovenskega naroda, ki je okupacijo še bolj kruto zaznamovala s slovenskimi žrtvami, ostaja plen »desetprocentne« elite, ki je izšla iz nje. Njeni dediči se imajo sicer za levičarje in svobodnjake, a v resnici so koristniki, ki imajo Slovenijo za svoj fevd, sklicujoč se na »osvobodilne«, tj. revolucionarne pridobitve.

Organizacije, ki se s svojci borimo za pravice izključenih žrtev, se jih bomo tudi letos spomnile, molile za žrtve in rablje ter spravo med nami.

Vzdržujejo si jih z ohranjanjem oblasti na vitalnih položajih v gospodarstvu, upravi, sodstvu, politiki in v medijih s pomočjo laži, da je svobodo Sloveniji prinesla »OF« in ne DEMOS. A ta laž se razblinja z dokumenti o kolaboraciji komunistov z nacisti in fašisti, terorju med vojno in po njej z zgodovinskimi pričevanji, knjigami, spomini, umetniškimi deli, npr. Exodus 1945 – Naša kri. Samo leta 1942 so revolucionarni teroristi pobili več kot 1.000 nedolžnih vplivnih Slovencev, med njimi profesorja Lamberta Ehrlicha, bana Marka Natlačena, 17. maja v soteski Iške 53 pretežno slovenskih Romov, med njimi žene in otroke. Nad petnajst tisoč je bilo žrtev medvojnega in povojnega komunističnega nasilja, zaradi revolucije pa še več od okupatorjev.

Država pa še ni sprejela zakonov o revolucionarnem nasilju, zaradi česar žrtve revolucije niso izenačene z žrtvami drugih totalitarizmov, zato pri nas nismo vsi enakopravni. Odhajajoča koalicija je lani znova zavrnila vse predloge svojcev žrtev, tudi zahtevo po izstavitvi mrliških listov. Država še nima zakonodaje, ki bi vrnila, kot pravi nadškof Zore, dobro ime nedolžnim pomorjenim žrtvam, kar je bistveni pogoj za demokracijo in spravo. Priznanje revolucije kot narodne tragedije in tudi njenih, poleg okupatorjevih žrtev, je naloga demokratične države. Zato je predlog Zakona o pokopu žrtev komunističnega nasilja v Ljubljani in ponovni uvedbi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga vlaga nova koalicija, znamenje državniške modrosti in demokratična obveza države.

V civilnodružbenih organizacijah, kjer se s svojci borimo za pravice izključenih žrtev, se jih bomo zato tudi letos spomnili, molili za žrtve in rablje ter spravo med nami. Kot pravi Halik in vsi terapevti sveta, se je treba dotakniti ran. Ljudje kot občutljiva bitja z dotikom telesnih in duhovnih ran postajamo svobodna in odgovorna bitja. Spomnili se bomo enega od preizkušenih duhovnikov Joška Kraglja, ki ga je obiskala mama in je bil zaradi obiska kaznovan s še bolj kruto samico. Režiser Škofjeloškega pasijona Marcelo Brula, potomec zaradi revolucije preizkušene družine, nas bo z drugimi nastopajočimi spodbudil k resnici in spravi. Spomin in opomin je ob dotiku osebnih in narodnih ran vabilo k novemu življenju. Naj tudi Slovenija vstane v novo odločno življenje, ki ga bo, kot upamo, tlakovala tudi odločna nastajajoča koalicija, da bomo vstali k novemu življenju svobode in pravičnosti za vse!

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (20/2026).