Znanstvenokritična izdaja (554 strani), uredila sta jo Monika Deželak Trojar in Brane Senegačnik, predstavlja dramo Haeresis fulminata, ki je nastala in bila uprizorjena spomladi leta 1651 v jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Avtor drame je domačin Janez Ludvik Schönleben (1618–1681), ki se je šolal na ljubljanski jezuitski gimnaziji, nato vstopil v jezuitski red in med redovno formacijo ter po posvetitvi v duhovnika opravljal nekatere vidnejše službe. Jezuitska redovna pot ga je vodila v več pomembnih jezuitskih kolegijev – na Dunaj, v Gradec, Linz, Krems, Passau in drugam. Opravljal je različne funkcije; v šolskem letu 1650/1651 je bil prefekt (danes bi rekli ravnatelj) jezuitske gimnazije v Ljubljani in katehet ter predstojnik kongregacije Marije Vnebovzete. Njegovo delovanje v domačem kraju je zaznamovalo tudi pisanje in režija drame Haeresis fulminata, katere dobesedni prevod naslova bi se glasil S strelo pokončana (udarjena) herezija (kriva vera). Drami je Schönleben dodal še pojasnjevalni podnaslov: Anastasius Tyrannus Orientis Haereticus (Anastazij – krivoverski tiran Vzhoda).

Rokopis drame je Monika Deželak Trojar leta 2013 našla na Dunaju

Rokopis besedila drame Haeresis fulminata je Monika Deželak Trojar leta 2013 našla v arhivu družine Auersperg na Dunaju. Schönlebnovo dramsko ustvarjanje je bilo vse do tega odkritja najslabše raziskano področje njegovega vsebinsko zelo raznolikega opusa. Njegovo gledališko dejavnost so na kratko omenili Peter Radics, Viktor Steska, Maks Miklavčič, Stanko Škerlj in Marijan Smolik. Nekaj manjših korakov v smer poglobljene raziskave Schönlebnovega dramskega opusa je bilo narejenih v zadnjih letih, z izdajo celotnega besesila drame Haeresis fulminata, tako v latinskem izvirniku kot prevodu pa je narejen odločilni korak h globljemu poznavanju Schönlebna kot dramatika. Hkrati pa to predstavlja prvi konkretnejši poskus umestitve dramske dejavnosti jezuitskega kolegija v Ljubljani v širši evropski kontekst jezuitske redovne dramatike in gledališča.

Gre za vsebinsko premišljeno in dramaturško izpiljeno uprizoritev

Razlogi za znanstvenokritično izdajo drame Haeresis fulminata, v prevodu Strela udari krivoverca, so večplastni, v knjigi pojasnjuje Monika Deželak Trojar. »Vsebinska in dramaturška analiza drame sta pokazali, da gre za motivno ter vsebinsko premišljeno, dramaturško izpiljeno in v izvedbenem smislu natančno dodelano uprizoritev. Nastala je v obdobju, ko je bila dramska dejavnost ljubljanskih jezuitov še posebej razgibana, saj se je v kolegiju letno zvrstilo po več predstav. K izbiri te drame je svoj delež prispevalo dejstvo, da gre za eno redkih ljubljanskih jezuitskih dram, za katero je avtorstvo nesporno izpričano. Ima pa to dramsko besedilo osrednje mesto v raziskavi jezuitske dramske dejavnosti na Slovenskem tudi zato, ker je bilo prvo odkrito izmed 28 danes znanih ohranjenih rokopisnih besedil nekdanjega jezuitskega kolegija v Ljubljani. Do njenega odkritja nismo poznali nobenega v celoti ohranjenega jezuitskega dramskega besedila, ki bi nastalo na širšem slovenskem ozemlju, zato so bile do tedaj raziskave pojavnih oblik jezuitskega redovnega gledališča na Slovenskem omejene le na nekatere ohranjene periohe. Ker je drama Haeresis fulminata nakazala pot k novim odkritjem primarnega rokopisnega dramskega gradiva ljubljanskih jezuitov in ker je ob tem še zelo domišljena in dovršena, je tudi prva, ki je deležna podrobne obravnave.«

Brane Senegačnik in Monika Deželak Trojar med predstavitvijo drame Haeresis fulminata Janeza Ludvika Schönlebna. FOTO: Ivo Žajdela

Kakšna je bila pot ohranitve drame?

Ključni moment, da se je drama Haeresis fulminata ohranila, je dejstvo, da so jezuiti rokopis drame, skupaj s posvetilom na naslovnici, podarili Wolfu Engelbertu Auerspergu (1610–1673). Ko je Schönleben po letu 1655, v obdobju, ko je bil dekan ljubljanske stolne cerkve, svoj ustvarjalni nemir tešil tudi z urejanjem knjižnice Auerspergov, je na naslovnico, pod posvetilo rokopisa dopisal: »Authore Ioanne Ludouico Schönleben tunc Societatis Iesu« (»Avtor Janez Ludvik Schönleben, tedaj član Družbe Jezusove«) in tako nesporno potrdil svoje avtorstvo. Zaradi dejstva, da je bil precejšen del knjižnice Auerspergov v osemdesetih letih 20. stoletja razprodan na dražbah v Londonu in New Yorku, je tudi Schönlebnova drama veljala za izgubljeno. Naključna najdba drame leta 2013 v Arhivu družine Auersperg na Dunaju v okviru biografske raziskave o Janezu Ludviku S Schönlebnu je bila zato veliko presenečenje, ki je spodbudilo poglobljeno raziskavo področja jezuitske redovne dramatike in gledališča na Slovenskem.

Pomemben kažipot so predstavljali zapisi Petra Pavla Radicsa

Zahvaljujoč podoktorskemu projektu Jezuitske gledališke igre kot dejavnik razvoja novoveške dramatike: slovenski in srednjeevropski kontekst se je v letih 2018–2020 iskanje sledi za dramskimi besedili nekdanjega ljubljanskega jezuitskega kolegija lahko nadaljevalo, pojasnjuje Monika Deželak Trojar. »Pomemben kažipot pri tem so predstavljali zapisi Petra Pavla Radicsa, v katerih je vestno dokumentiral svoje urejanje tako arhiva kot knjižnice. Za odločilno pa se je izkazala njegova odločitev, da je nekatere primerke knjižnega gradiva, ki so se mu zaradi svoje oblike, vsebine in posvetil zdeli še posebej pomembni za družino Auersperg, izločil iz rednega knjižničnega fonda in jih uvrstil v t. i. razdelek Auerspergiaca. Med raziskavo se je, na našo veliko srečo, oktobra 2018 izkazalo, da je v imenovani razdelek družinskega arhiva umestil tudi rokopise dram ljubljanskih jezuitov.«

Drama je prikazala pestro religiozno in politično dogajanje na dvoru v Bizancu

Latinsko besedilo drame Haeresis fulminata in ohranjeni viri o njej pričajo, da je šlo za velikopotezno uprizoritev, ki je prikazala pestro religiozno in politično dogajanje na dvoru v Bizancu. Orisan je zvijačni vzpon bodočega cesarja Anastazija I., nižjega uradnika na bizantinskem dvoru, na prestol Vzhodnega rimskega cesarstva. Razgibana dramska zgodba je spletena iz motiva Anastazijevega povzpetništva, pijančevanja in nesposobnega vladanja cesarja Zenona, Ariadnine zaslepljene zaljubljenosti in predvsem Anastazijevega krivoverstva ter okrutnosti, ki sta ga privedli do neslavnega konca: njegovo zemeljsko pot je končal udar strele, Božje sodišče ga je pahnilo v večno pogubo. Z Anastazijem je Schönleben želel pokazati žalostno usodo vsakršnega krivoverstva, z dramo kot celoto pa se je poklonil slavi Auerspergov in deželi Kranjski kot zmagovalki nad luteransko herezijo.

Pomemben element v splošnem kulturnem in gledališkem razvoju dežele

Monika Deželak Trojar poudarja, da je ohranjeno besedilo Schönlebnove drame Haeresis fulminata skupaj z drugim novoodkritim primarnim dramskim gradivom nekdanjega jezuitskega kolegija v Ljubljani priča, da je bilo jezuitsko redovno gledališče na Slovenskem zaradi relativno dolgega obdobja obstoja (1597–1773) in zaradi rednih predstav pomemben element v splošnem kulturnem in gledališkem razvoju dežele. »Spodbujalo in oblikovalo je občutek za estetsko dojemanje gledališča ter dramatike in nedvomno korenito usmerilo nadaljnji razvoj slovenske gledališke kulture. Kakšne pristope je pri tem ubiral jezuitski red, kako je oblikoval dramske zgodbe, kako jih je umestil na oder in prikazal gledalcem, pa nam lahko pomagajo razumeti le ohranjena dramska besedila sama. Zato je glavni namen knjižne izdaje drame Haeresis fulminata – Strela udari krivoverca omogočiti pristen stik z dramskim besedilom, nanj opozoriti z različnih zornih kotov in tako konkretizirati vsaj delček za slovensko gledališko zgodovino tako pomembnega obdobja, ki so ga s svojimi dramskimi predstavami oblikovali jezuiti.«

Drama, ki zdaj stopa iz zasebnosti arhiva družine Auersperg na Dunaju

Znanstvenokritična izdaja prinaša prepis latinskega besedila drame in njen prevod v slovenščino ter bogat znanstveni aparat. Da bi bralcu približali tudi rokopisni izvirnik drame, so v knjižno izdajo umestili dvanajst strani faksimilov. Knjižna izdaja se zaključi s spremnimi znanstvenimi študijami.

Drama, ki zdaj stopa iz zasebnosti Arhiva družine Auersperg, odstira tančico s sicer dolgega (1597–1773), a slabo poznanega poglavja slovenske gledališke zgodovine, ki so jo s svojimi dramskimi predstavami oblikovali jezuiti.

Poljanski rokopis – Jezusovo življenje

Matija Ogrin in Andrejka Žejn sta uredila znanstvenokritično izdajo besedila Poljanski rokopis – Jezusovo življenje. Slovensko Jezusovo življenje, ki se nam je ohranilo v Poljanskem rokopisu, je veliko baročno pripovedno delo 18. stoletja. Najprej je to sinteza obsežne učenjaške tradicije o premišljevanju Jezusovega življenja. Neznani slovenski pisatelj – verjetno kapucin – je (okoli leta 1800) zajemal iz tradicije samostojno, jo prevajal in povzemal, vedno pa je skrbel, da je uporabljeno vsebino literarno oblikoval v nagovarjajočo pripoved. V njej je združil teološko razlago patristične in srednjeveške dobe z živim čustvovanjem novoveškega baročnega posameznika. Eksegezo evangelijev je povezal z nekanoničnimi, parabibličnimi pripovedmi. Historično panoramo dogajanja je razvil s čudovitim poletom legende in fantazije. Ves ta polet pisateljske ustvarjalnosti je izhajal iz ene trdne točke: iz poglabljanja v misterij Jezusa Kristusa.

Poljanski rokopis nam dobri dve stoletji potem, ko ga je nekdo zapisal, posreduje literarno oblikovan svet srednjeveške in baročne kontemplacije v bralno izkustvo, ki je hkrati poetično in literarno, asketično in duhovno. Z njim izstopa iz sence prvovrstna slovenska baročna pripoved z viri v nemški in latinski krščanski kulturi. Slovenski pisatelj Jezusovega življenja je znal iz nje zajeti in jo na svojski način oblikovati v literarni slovenščini 18. stoletja.

Matija Ogrin med predstavitvijo znanstveno kritične izdaje besedila Poljanski rokopis – Jezusovo življenje. FOTO: Ivo Žajdela

Zbrano delo Janeza Ciglerja, 2. knjiga

Druga knjiga Zbranega dela Janeza Ciglerja prinaša avtorjeve časopisne objave in duhovno literaturo, uredila ga je Andrejka Žejn. Najbolj plodno je bilo njegovo sodelovanje z Novicami, kjer je, z manjšimi prekinitvami, objavljal od prvega letnika leta 1843 pa do leta 1862, medtem ko je v Drobtinicah objavil le en prispevek. V komentarju so osvetljeni tudi Ciglerjevi članki v nemščini, ki so bili objavljeni v Ilirskem listu in koroški Carinthii.

Cigler je začel objavljati duhovno literaturo leta 1828, ko je bil zaporniški kurat v jetnišnici na Ljubljanskem gradu, pozneje pa je v prvih letih službovanja v Višnji Gori izdal še nekaj duhovnih knjig. Sprva je objavljal eshatološko literaturo (Molitve za bolnike, 1828; Štiri poslednje reči, 1831; Dober nauk, 1832), nato pa je izdal dva molitvenika (Mašne bukvice, 1832; Duhovni studenc, 1835), ki sta bila ponatisnjena v izjemno visokih nakladah. Leta 1835 so izšli še Kratki nauki. V sklopu duhovne literature komentar predstavlja tudi Ciglerjeva prevoda misijonske literature, povezane z delovanjem Friderika Barage (1833, 1837), ter odpira vprašanje, ali je prav Cigler poskrbel za izdajo Eksercicij Mihaela Hofmana.

Urednica Andrejka Žejn z drugo knjigo Zbranega dela Janeza Ciglerja. FOTO: Ivo Žajdela

1/8