Janez Stergar se je rodil leta 1948 v Ljubljani. Leta 1970 se je poročil s kolegico Vanjo-Natašo, s katero je začel snovati družino. Med letoma 1972 in 2013 je bil raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Od leta 1974 je odbornik v Zgodovinskem društvu in Zgodovinskem časopisu, od leta 1978 tudi Slovenske matice. Med letoma 1987 in 2002 je bil urednik za zamejstvo pri Enciklopediji Slovenije. Med letoma 1990 in 2010 je vodil sindikat v slovenski znanosti in v delu kulture. Od maja do oktobra 1991 je bil predsednik Odbora za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov iz JLA.

Kakšna je bila tvoja šolska in poklicna pot?

V družini pred drugo vojno diplomiranega pravnika in mojstrice krojačice, ki je (p)ostala gospodinja, smo vsi trije otroci opravili šolanje do univerzitetnih diplom druge stopnje kar v domači Ljubljani. Danes je morda nekaj neobičajnega, da sem se do mature poleg treh tujih jezikov osem let učil latinščine in dve leti – prostovoljno, že ob sedmih zjutraj – tudi stare grščine. Poleg študija zgodovine in geografije sem v drugem letniku vpisal še sociologijo, a jo absolviral brez diplome. Že dve leti poročen in v pričakovanju prvorojenca sem se namreč redno in za trajno zaposlil na Inštitutu za narodnostna vprašanja.

Janez Stergar Foto: Ivo Žajdela

S katerimi temami si se največ ukvarjal?

Kolesarjenje po znova dostopnem zamejstvu in organizacija prvih nekaj taborov ljubljanskih Zmajevcev po vaseh avstrijske Koroške so po letih burnega študentskega gibanja med drugim privedli do tega, da sem leta 1971 na Bledu predsedoval mednarodnemu študentskemu seminarju o narodnih manjšinah. Sicer pa sem na pobudo Počitniške zveze raziskal stoletno zgodovino slovenskih (od 1912 tudi jugoslovanskih) dijaških in študentskih počitniških združenj; iz tega sem pripravil diplomsko nalogo, ki sem jo povzel še v knjigo.

Na Inštitutu za narodnostna vprašanja sem od leta 1972 raziskoval, dokumentiral, publicistično komentiral in v znanstvenih razpravah objavljal poglavja iz novejše zgodovine koroških Slovencev (procesi raznarodovanja, samostojni volilni nastopi, organizacijska strukturiranost, manjšinska zaščita, slovensko-avstrijski odnosi, biografije). V knjižni obliki sem izdal zgodovino proučevanja manjšin v Sloveniji in prvih sedmih desetletij »mojega« Inštituta. Ob uredniškem in založniškem delu – deloma tudi pri avstrijskih projektih – sem pripravil na stotine drobnih enciklopedijskih člankov o manjšinskih in širših zgodovinskih temah, nekaj sintetičnih pregledov, a tudi »pomožnih« besedil, kot so npr. bibliografije in kronologija.

Kakšna je bila tvoja koroška formacija?

Sam nimam nikakršnih koroških rodbinskih korenin ali povezav. Pač pa sem po življenjskem naključju gimnazijske klopi gulil skupaj z Matjažem Zwittrom, ki ga priimek in malo drugačna izgovorjava »r« izdaja, da očetov rod izhaja iz ziljskega Zahomca. Ob naših obiskih Koroške in krajšem ali ob daljšem bivanju zamejskih mladcev v Ljubljani so se spletla številna poznanstva in prijateljstva, ki so ostala trajna in se nekatera razvila še v strokovno, celo poklicno sodelovanje. In da ne omenim malega »šverca« v jugo časih ali premalo poznane in priznane politične in materialne pomoči zamejskih rojakov ob slovenskem osvobajanju ter državnem osamosvajanju. Za mojo specializacijo v »koroško vprašanje« pa so bili zaslužni še moji profesorji na Filozofski fakulteti: Fran Zwitter, Bogo Grafenauer in Vladimir Klemenčič, vsi družinsko povezani s »tužnim Korotanom«, ter Janko Pleterski, ki se je sam na Inštitutu habilitiral s koroško disertacijo, a me kot mentor nato vseeno ni pripravil, da bi tudi jaz ob vsem inštitutskem delu in razgibani civilno-družbeni dejavnosti »neravnodušnega državljana in samoupravljalca« dokončal doktorski študij. Recimo, da je ta »dolg« odplačal najin sin Rok.

Janez Stergar (prvi z desne v prvi vrsti) na odprtju razstave Pregon koroških Slovencev v Mestni hiši v Ljubljani 23. 2. 2026 (Koroški kulturni dnevi). Foto: Ivo Žajdela

Od kdaj deluješ v Klubu koroških Slovencev v Ljubljani? Kakšno je njegovo poslanstvo?

Sodelavci inštitutskega »severnega oddelka« so bili vsi vodilno dejavni v leta 1928 ustanovljenem Klubu koroških Slovencev, ki ima zadnja desetletja tudi uradni sedež na inštitutskem naslovu. Tako je bilo kar logično pričakovano, da sem še sam postal klubski član, nato odbornik, po odhodu starejše generacije pa od leta 1995 do 2003 podpredsednik in od leta 2003 predsednik. Čeprav imamo v Klubu verjetno večino že prijatelji zamejskih Slovencev, so v odboru s koroškimi priimki podpredsednica Anja Zwitter Dular, tajnik Danijel Grafenauer (ki je hkrati predsednik partnerskega mariborskega Kluba), Mirko Malle, Marjan Reichman, iz Grafenauerjevega rodu pa tudi Lidija Golc.

Od svojega prvotnega poslanstva Klub ne ohranja več veliko družabnega in socialnega povezovanja poplebiscitnih pregnancev v Slovenijo, pač pa dopolnjuje – ustavno zapovedano in zakonsko določeno – državno pomoč koroškim, štajerskim in drugim zamejskim rojakom s strokovnim delom svojih članov, z občasnimi revijalnimi in knjižnimi objavami s koroško tematiko (tudi mojega kulturno-zgodovinskega vodnika Štiri poti med koroške Slovence (1994), z drobnimi organizacijskimi posredovanji pri čezmejnem pretakanju kulture.

Koroški kulturni dnevi, ki jih organizira Klub koroških Slovencev, že vrsto let v matični domovini predstavlja ustvarjalnost naših koroških rojakov. Kaj ste predstavili letos?

V četrt stoletja so se Koroški kulturni dnevi tako v Ljubljani kot v Mariboru razvili v osrednji vsakoletni revijalni prikaz pestrosti in kakovosti slovenskega kulturnega (po)ustvarjanja na avstrijskem Koroškem. Letošnjo pomlad v Ljubljani kar z dvanajstimi od koroških kulturno-prosvetnih organizacij izbranimi dogodki: od lutkovne ter amaterske mladinske in po novem še poklicne gledališke predstave, do zgodovinske razstave o pregonu 220 koroških slovenskih družin v nacistični rajh ter likovne razstave Stanka Sadjaka (v »škofovih zavodih« v ljubljanskem Šentvidu), literarno-glasbene matineje mladih, predstavitev več novih ali ponatisnjenih knjig (npr. Möderndorferjevih Koroških narodnih pripovedk), recitala Kosovelovih pesmi v izvedbi predsednika Krščanske kulturne zveze Janka Krištofa, do predstavitve zgodovine in delovanja izbranih treh koroških slovenskih krajevnih društev ter seveda do medgeneracijskega pevskega koncerta Daničarjev iz Šentvida v Podjuni s sodobno spremljavo Orffovega instrumentarija 8. aprila v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Dvorano bomo lahko napolnili tudi s pomočjo bralcev Družine in drugih medijev, ki objavljajo vabila na dogodke Koroških kulturnih dnevov.

Zakaj je pomembno, da se v matici ukvarjamo s koroškimi Slovenci?

Da se »ukvarjamo« s koroškimi Slovenci ali vsaj spremljamo njihovo delovanje ter težave v boju za uživanje enakopravnosti ter še posebnih, mednarodno zagotovljenih manjšinskih pravic, je pomembno – če se tega zavedamo ali ne – zaradi celovitega razvoja ali sploh obstanka slovenskega naroda. Obstoj slovenskega naroda, njegovega jezika in kulture pa je edini razločevalni kriterij za nastanek slovenske države. Pika!

Janez Stergar (prvi z desne v prvi vrsti) na odprtju razstave Pregon koroških Slovencev v Mestni hiši v Ljubljani 23. 2. 2026 (Koroški kulturni dnevi). Foto: Ivo Žajdela

Kaj ti to delo oziroma poslanstvo pomeni?

Že iz doslej povedanega bi bilo mogoče sklepati, da svojega poklicnega in društvenega delovanja ne jemljem za kakšno karierno, pridobitno priložnost, ampak kot moralno, državljansko dolžnost, ki prinaša tudi veliko kulturnih užitkov, vse do ganotja ob spremljanja ustvarjalnosti in igrivosti koroške mladeži. Škof Slomšek pa je v pridigi v Možberku severno od Vrbskega jezera omahujočim koroškim Slovencem in obiskovalcu Prešernu glede spoštovanja maternega jezika naštel še kakšne Božje zapovedi.

Kakšne pohvale si za to delo prejel?

Moje prizadevanje za vzdrževanje živih stikov z zamejskimi rojaki je bilo poznano in nagrajeno že pri tabornikih, nato v Zvezi zgodovinskih društev Slovenije (leta 2008 častni član), v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (leta 2010 priznanje SVIZ) ter v Slovenski matici (leta 2018 zaslužni član). Poleg več drugih domačih in dveh zamejskih priznanj pa so mi leta 2018 podelili koroško Kugyjevo nagrado, leta 2018 Zlati slovenski tolar Svetovnega slovenskega kongresa ter leta 2019 Medaljo za zasluge Republike Slovenije. Nerodno je zlasti, da si ob vsaki zahvali za podeljeno priznanje že zaradi vljudnosti dolžan obljubiti, da boš z delovanjem nadaljeval.

Zaljubljen je v Koroško

Ivo Jevnikar (9. 8. 2023). Foto: Ivo Žajdela

Ivo Jevnikar: Čeprav sem amaterski raziskovalec, je na moji izkaznici Zveze zgodovinskih društev prvi pečat iz leta 1995. K vpisu je ženo in mene nagovoril Janez Stergar. Kar ga poznam, se trudi za krepitev skupnega slovenskega prostora, pravice manjšin, mreženje pri projektih. Zaljubljen je v Koroško, a so mu pri srcu tudi drugi deli »Slovenšne cele«. Zato se je v letih prepletalo sodelovanje pri pobudah Svetovnega slovenskega kongresa, skupnih knjigah tržaškega Krožka Virgil Šček in Zbirke Zgodovinskega časopisa ipd. Nadvse dragocene so njegove čezmejne spletne najave dogodkov v Korotanskem e-novičniku.

1/5