Duhovnik, urednik mariborskih katoliško usmerjenih časnikov, godbenik, cerkveni restavrator, sodobnik svetovnih vojn ter zapornik komunističnega režima po drugi svetovni vojni Januš Golec (1888–1965) v prvem delu obsežnega rokopisa, ki ga predstavljajo v knjižni obliki, ob občudujočem spominu na prvaka SLS Antona Korošca slikovito razgrinja dogajanje na Spodnjem Štajerskem pred prvo svetovno vojno.

Golca so komunisti po vojni kar sedem let mučili v zaporu

Marca 1947 so komunisti Januša Golca zaprli, »obtožili« so ga, kot običajno za komuniste z za lase privlečeno sintagmo, da je sodeloval pri tihotapljenju nasprotnikov novega jugoslovanskega sistema preko severne meje v Avstrijo. Toda o tem v tej knjigi, razen v nekaj skopih stavkih v spremni besedi, ne piše nič več. Urednica Mateja Ratej se je odločila, da bo objavila le Golčeve spomine za obdobje do prve svetovne vojne.

Komunistični »sodniki« so Golca 2. maja 1947 »obsodili« na sedem let zapora s prisilnim delom, ker da je sodeloval v ilegalni organizaciji, ki je imela nalogo spravljati »protiljudske elemente« prek državne meje v Avstrijo. Vedel da je za prehod ljudi čez mejo, pa tega ni prijavil.

Na prestajanju kazni je dobil zelo negativno oceno, namreč da je »največji kritikant izmed obsojenih duhovnikov. Vsako najmanjšo stvar ki gre na njegov račun. prejme z godrnjanjem. CMD organizacijo tolerira, vendar smatra, da brez odobritve biskupije ne more delati v sedanjem stilu.«

Komunistično »kazen« je moral v celoti prestati, izpustili so ga januarja 1953. Ob prihodu na »svobodo« je Golec vstopil v prorežimsko Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov. Res bi bilo dobro vedeti, zakaj je to naredil oziroma, natančneje, kaj ga je k temu prisililo. Po prihodu iz zapora je skoraj v celoti oslepel, maševal je v Alojzijevi cerkvi v Mariboru, umrl je maja 1965 v Mariboru. Golec je spomine napisal po drugi svetovni vojni in obsegajo kar tisoč strani. Gre za prvovrstno zgodovinsko gradivo, skrito v arhivu.

Knjigo Spomini Januša Golca je uredila Mateja Ratej. Foto: Ivo Žajdela

Pisec veščega peresa, zavidljive svežine in radovednega vitalizma

Urednica je torej objavila Golčeve spomine na zadnji desetletji obstoja avstro-ogrske monarhije oziroma na prvo desetletje 20. stoletja do začetka prve svetovne vojne, ko je bil dijak v Celju, bogoslovec v Mariboru in kaplan na kozjaškem Remšniku. Pisec veščega peresa, zavidljive svežine in radovednega vitalizma je prepričljivo razprl spodnještajerski vsakdan. S spremnima študijama opremljeno besedilo žari v izjemni kulturnozgodovinski izpovednosti. Prvo, krajšo, je kot uvod napisala Mateja Ratej, daljšo o življenju ter nadvse zanimivem in pestrem delu Januša Golca (Angažirani sopotnik preloma epohe) pa Jure Maček iz Pokrajinskega arhiva Maribor.

Vsebina spominov je razdeljena na šest razdelkov: Narodnostne razmere na Spodnjem Štajerskem pod staro Avstrijo, Dijaška leta v Celju (1898–1907), Zgodnji spomin na dr. Antona Korošca (1907–1911), Kaplanska leta na Remšniku (1911–1914) in Ob izbruhu prve svetovne vojne. Upajmo, da bodo v arhivu v Mariboru, ali nadškofijskem ali pokrajinskem, izdali celotne Golčeve spomine vsaj v digitalni obliki na spletu.