Na prvem večeru i3 - inovativnost & interdisciplinarnost & internacionalnost, ki jih pripravljata Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu in Založba Družina, se je vodja za kakovost in raziskovanje na Fakulteti za poslovne vede. mag. Mitja Steinbacher pogovarjal z misijonarjem v Tokiu prof. dr. Vladimirjem Kosom ter predsednikom društva slovensko-japonskega prijateljstva in nekdanjim veleposlanikom RS na Japonskem Miranom Skenderjem. Tema večera je bila Vpliv japonske religije in kulture na japonsko poslovno okolje.

Na eni izmed prestižnih univerz, na Univerzi Sophia, Vladimir Kos predava filozofijo, hkrati pa dobrodelno pomaga revnim. Dobro govori japonsko. Izdal je več pesniških zbirk v slovenskem in japonskem jeziku, v katerih obravnava verske in domoljubne teme.

Vedno pripravljeni za delo

Obiskovalci so lahko skozi oči dobrih poznavalcev Japonske spoznali to oddaljeno deželo, ki ponuja obilo poslovnih priložnosti. Vendar je pri srečanju z japonskimi poslovneži dobro upoštevati njihov pogled na svet, že prvi vtis je pomemben. Če se želite prikupiti Japoncem, jim raje ne podarite rož, saj so določene barve cvetja namenjene le za pogrebne slovesnosti. Kos in Skender sta predlagala kar steklenico dobrega slovenskega vina. Vendar ne pretiravajte s pitjem alkohola – Japonci ga namreč slabo prenašajo.



Če je le mogoče, se naučite vsaj nekaj japonskih besed, Japonci niso dobri govorci angleščine. Pogovor bo tudi lažje stekel, če se boste pohvalili z uspehi slovenskih športnikov, kar je zelo cenijo. Zelo so zelo delavni, zagnani in vedno pripravljeni na nov posel. Brezposelnost je zelo nizka, manj kot štiriodstotna, če pa poskoči na skoraj pet odstotkov, zavlada »vik in krik«, kot se je izrazil Skender, »vlada mora pasti.«

Odgovornost, preudarnost, poštenost, dežela brez kriminala

»Največji greh na Japonskem je lenoba,« je dejal Kos. Skender je prav pridnost omenil kot eno izmed skupnih točk med Slovenijo in Japonsko. »Sami smo odgovorni za to, kaj iz nas bo,« na Japonskem in po osamosvojitvi tudi v Sloveniji. Čutijo odgovornost za vsako slabo ravnanje, cenijo poštenost in zaupanje, za katerega je potreben čas, vendar ko je to vzpostavljeno, vas ne bodo pustili na cedilu tudi, ko nastopijo težave. »Japonska je za nas čudovita dežela, ker ni kriminala,« je prepričan Skender, »sploh ni tega zoprnega drobnega kriminala, ki ti greni življenje.« In to ob 30 milijonih ljudi, ki živijo samo v Tokiu, t.j. na ozemlju v velikosti polovice Slovenije.

»Japonci hočejo izvažati,« je dodal Kos, uvoz pa je nujen, saj nimajo skoraj nobenih energetskih virov. Za nas je tudi potovanje v to deželo precej lažje, saj že od petdesetih let prejšnjega stoletja vizumi niso potrebni. Sicer pa je na Japonsko težko vstopiti, zato priseljencev ni, ob nizki rodnosti pa je tudi prirastek prebivalstva negativen, je razložil Skender.



Morda bi poslovneže lahko zmotilo to, da se Japonci dolgo odločajo, preden sklenejo posel.

Žena glava družine, moški prinaša denar

Javni svet je izrazito v moških rokah, čeprav se tudi ženske že zaposlujejo in pričakovati je, da se bo v prihodnosti to spremenilo. Sicer je tudi med ženskami izobraženost visoka, vendar pustijo službo takoj, ko zanosijo. Do konca osnovnošolskega izobraževanja otrok skrbijo samo za dom, otroke in denar. Nato pa se znova zaposlijo na slabše plačano mesto za polovični delovni čas, kar pomeni okrog osem ur (sicer okrog 12). V glavnem pa mora za denar poskrbeti mož, ki pa nad njim ne gospodari. V tradicionalnih družinah ima nadzor nad njim žena, možu pa izplačuje žepnino. Med njima ni prepirov, žena mirno prenaša vse njegove muhe in nikoli ne pokaže, da jo je kdaj prizadel. Japonci tudi sicer nadzorujejo svoja čustva, trudijo se skriti celo jezo, čeprav sta sogovornika dejala, da jo je kljub temu opaziti.

Izobraževanje je vstopnica za življenje

Življenje na Japonskem ni lahko, zato starši veliko žrtvujejo in vlagajo v izobraževanje svojih otrok ne glede na njihovo nadarjenost. Izobraženi dobijo višjo plačo. Vpis na določene prestižne univerze so že vstopnica za dobro življenje. Delodajalci študente dobro poznajo in najboljše, še preden končajo šolanje, povabijo v službo. »Tepejo se za najboljše,« pove Kos. Študenti teh univerz se po navadi znova srečajo v dobrih službah in celo vodijo državo. Če pa vpis na takšno fakulteto po večkratnih poskusih ne uspe, je obup lahko celo tako velik, da kandidat pomisli celo na samomor. Velik škandal pa je, če si kdo hoče zagotoviti mesto na univerzi nezakonito in če kdo nekomu pri tem pomaga. »Pribijejo ga na križ.«



Na Japonskem ni ateistov

Na Japonskem so najštevilčnejši šintoisti in budisti. »Šintuizem je pravzaprav izvirna vera Japoncev,« je pojasnil Kos. Njeno ime pomeni pot božanstva. Verniki verjamejo, da imajo dušo, ki gre po smrti v kraljestvo božanstev, ne poznajo pa pekla, temveč se mora šintuist za grehe pokoriti v tem ali drugem življenju pred vstopom v kraljestvo. Japonci nimajo ne ustanovitelja, ne svetih knjig, temveč le historične. V vsaki vasi pa imajo hrame, je pojasnil Kos, Skender pa je dodal, da v 25 letih življenja ni videl nobenega ateista.« Republikanske stranke ni, največji »varuh« religije pa je cesar.

Za pokoro imajo tri besede, a nobene za preklinjanje. To ni izvedljivo, že iz vljudnosti. Zelo so spoštljivi tudi do drugih ver.

Foto: Tatjana Splichal