Zapri
Iskanje

Jasna misel za prelomne čase

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 21. 08. 2021 / 16:50
Čas branja: 15 minut
Nazadnje Posodobljeno: 21.08.2021 / 20:20
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Jasna misel za prelomne čase

Jasna misel za prelomne čase
Indeks Milana Komarja, študenta Pravne fakultete Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani FOTO: zajem zaslona
Stota obletnica njegovega rojstva (4. junija 1921 v Ljubljani) in izid knjige Trije totalitarizmi, v kateri so zbrana njegova filozofska predavanja o fašizmu, nacizmu in komunizmu, sta bila povoda za poglobljeno simpozijsko srečanje, ki je v soboto, 21. avgusta, v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine v središče postavilo Milana Komarja, ključnega misleca moderne slovenske realistične filozofije, profesorja z velikim vplivom v argentinskem akademskem okolju in pomembnega člana slovenske politične emigracije (umrl je v Buenos Airesu 20. januarja 2006).

Prireditelj posveta in izdajatelj knjige (založila jo je založba Družina) je zavod Philosophia perennis, ki se poveča preučevanju Komarjevega življenja in dela ter objavljanju njegove intelektualne zapuščine v obliki besedil in predavanj.

Dr. Matija Ogrin, direktor zavoda Philosophia perennis FOTO: Primož Padar

Že izid knjige Trije totalitarizmi (časovno primerno usklajen z dnevom spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga obhajamo 23. avgusta) je vsekakor pomemben publicistični dosežek, enako ugotovitev pa lahko zapišemo za posvet, ki je pri razmisleku o treh totalitarizmih 20. stoletja in njegovih posledicah (prav Slovenci smo tako rekoč edini narod, ki je doživel nasilje vseh treh) povezal mislece iz vseh treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Kot je v spremni besedi h knjigi Trije totalitarizmu zapisal njen sourednik dr. Peter Černic, je Milan Komar »v življenju ostal zvest prepričanju, da je iskanje večnih resnic in opozarjanje na zmote časa glavna odgovornost katoliškega intelektualca«. V tem duhu so izzveneli tudi simpozijski prispevki.

Spremeniti mačehovski odnos do Komarja

Zbrane je uvodoma pozdravila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch. Izrazila je prepričanje, da so Komarjeva premišljevanja, čeprav napisana pred desetletji, danes še kako oziroma celo vedno bolj aktualna in potrebna, kar kaže na Komarjevo globoko in resnično razumevanje stvarnosti ter njenih temeljnih premis. Prav zato po besedah ministrice »ostaja v zraku nekakšno začudenje, ki ne more prav doumeti, zakaj ta veliki mož v slovenskem prostoru ni dobil tistega mesta, ki mu gre«.

Ministrica dr. Helena Jaklitsch FOTO: Primož Padar

Če je bilo to umanjkanje pred 90. letom prejšnjega stoletja še razumljivo, saj je bila takrat analitična demokratična misel, še zlasti če je prihajala iz politične emigracije, preganjana in nezaželena, pa ostaja današnji mačehovski odnos do Komarja pravzaprav brez odgovora. Prav zato je dr. Helena Jaklitsch pozdravila posvet in vsa prizadevanja zavoda Philosophia perennis, ne nazadnje tudi zato, ker povezujejo prizadevanja vseh treh Slovenije: matične, zamejske in izseljenske, sooblikujejo pa tudi nastajanje četrte, virtualne Slovenije. Ta pa živi v spletnem prostoru, kjer že prepoznavamo prve oblike praktične cenzure in novih totalitarizmov. Razlog več, da na pomoč k presoji tudi teh pojavov v sedanjih prelomnih časih povabimo jasno misel dr. Milana Komarja.

Filozofski videc in prerok, skrbni »papan«

Na posvetu so predvajali vnaprej posneti pozdravni nagovor akademika Zorka Simčiča, Komarjevega tesnega sodelavca in prijatelja. Skozi njegove s številnimi spomini prepletene besede je pred poslušalci zrasla živa podoba prodornega misleca, ki so ga zaznamovale številne lastnosti: izjemna samozavest in hkrati učljiva ponižnost, kritičnost in uvidevnost, izrazita razumskost, a hkrati pesniška čustvenost, zlasti pa preroškost v vseh pomenih te besede: kot filozof in tako iskalec prvih učenj in zadnjih vzrokov je znal ljudem razlagati, kaj je Božja volja, bil pa je tudi prerok v smislu napovedovanja prihodnjih dogajanj. Nekoč ga je Simčič vprašal ravno o tem: kako je vendar mogoče, da zna tako natančno napovedati razvoj dogodkov. Odgovor je bil za Komarja značilno jasen in poveden: Če vidiš človeka, ki si je prerezal žile, ni treba biti ravno filozof, da vidiš, da bo umrl; povedano za družbene razmere: razne zmote – npr. tudi marksizem, za katerega je desetletja pred padcem berlinskega zidu natančno napovedal razpad in hkrati razplod – morajo imeti negativne posledice.

Akademik Zorko Simčič FOTO: zajem zaslona

S svojimi uvidi je dr. Milan Komar videc, ki ga danes potrebuje ne le slovenska, temveč celotna evropska družba. Aktualizacija njegove misli je zato izjemno pomembna in potrebna, je prepričan akademik Simčič. Posvet treh Slovenij in totalitarizmih je zato videl v luči prilike o sejalcu: prepričan je, da bo obrodil sad, čeprav simpozijski sejalci še ne morejo videti in vedeti, kolikšen, kdaj in kje bo obrodil – nekoč bo zanesljivo.

Za lep vpogled v biografijo Milana Komarja je poskrbel tudi sin Jure Komar, ki se je prek spletne povezava vključil v posvet iz Argentine. Življenjsko zgodbo »papana«, kot so klicali očeta, je peljal od njenih začetkov, osvetlil pa je predvsem najmanj znano obdobje, in sicer čas od odhoda iz Italije in prihoda v Argentino do vstopa v predavateljski akademski svet, torej prva leta zdomstva, ki jih je med drugim zaznamovalo izmensko delo v steklarni.

Ključno vprašanje voditeljstva

Drobna knjižica z naslovom Krasove pripomnje je bila izhodišče, ob katerem je goriška publicistka Erika Jazbar spletla gosto mrežo, vanjo pa ujela kopico biografskih podatkov in vsebinskih povezav o času, ki ga je Milan Komar preživel v Italiji. Knjižico (datirana je z julijem 1946, kot kraj izida je naveden Trst) je sicer oktobra lani v nekdanjem D-fondu prepovedanih publikacij Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani odkrila skrbnica tega fonda Helena Janežič. Podpisal jo je dr. Jakob Kras, jasno pa je bilo (tudi tistim, ki so ovaduško poskrbeli za kopijo v D-fondu), da je njen avtor prav Komar, ki je bil takrat star 25 let, živel pa je v Turinu (v Argentino se je z družino odselil konec leta 1947).

Tridelni esej Krasove pripomnje, kot je dejala predavateljica, sega v čas velikih družbenih, narodnih in političnih dilem: za zahodni in slovenski svet, doma in v begunstvu, v osrednjem delu pa se poveča vprašanju voditeljstva. Besedilo glavnega eseja namreč nosi naslov The Managers! Čuti se prelomnost časa, ko kolesje zgodovine prinaša novi sloj vodilnih, vojna je pospešila proces umikanja stare garniture. Za Slovane in Slovence posebej je vprašanje nove inteligence ključno, je misel Jakoba Krasa povzela predavateljica, saj narodu, ki je brez ukoreninjenega sloja meščanstva, prinašajo spremembe vodilnega kadra globoke posledice. V formaciji nove slovenske inteligence mladi Komar vidi tudi vlogo slovenskega izobraženstva v tujini: matični režim ne bo ustvaril kadrov, ki bi bili kos novim časom, to moramo storiti mi, in to za ceno velikega napora in borbe, je bil leta 1946 prepričan Komar.

In če si ob tem dovolimo droben komentar: tudi v tem premisleku je bil preroški, saj je bilo prav slovensko izobraženstvo, zlasti njegov katoliški del, v zamejstvu in izseljenstvu tisti prostor, v katerem je klila misel na slovensko demokratizacijo in tudi državnost, misel, ki se je utelesila pred 30 leti.

Če zanikamo resnico

A prav v zvezi z demokra(tiza)cijo se zastavlja vprašanje: ali formalna uvedba demokratičnega sistema, kot se je to pred 30 leti zgodilo v slovenskih okoliščinah, že sama po sebi zagotavlja socialni napredek, zadovoljevanje osebnih in družbenih potreb in narodni uspeh? To vprašanje si je zastavil argentinski rojak, filozof, Komarjev učenec Martin Sušnik, nanj pa v luči krščanskega realizma ponudil nikalen odgovor. Seveda se demokratični sistem bistveno razlikuje o totalitarističnih kolektivističnih poskusov, ki smo jih Slovenci doživeli na lastni koži, saj demokraciji sloni na spoštovanju posameznikove svobode in dejavni državljanski udeleženosti pri družbenih odločitvah. Pa vendar: pogosto je demokracija, v Evropi še posebno po razpadu komunizma, v Latinski Ameriki pa po koncu vojaških diktatur, bila pojmovana kot cilj, in sicer zato, ker pospešuje svobodo v primerjavi s totalitarnimi in avtoritarnimi sistemi. A tudi svoboda ni cilj sam na sebi: cilj svobode namreč ni le, da izbiramo, temveč da izbiramo prav. Resnična vrednost demokratičnega življenja je torej v tem, da pospešuje naše pravilne izbire, ki morajo seveda biti svobodne, morajo pa biti tudi moralno dobro usmerjene, je poudaril Martin Sušnik. Prav na tej točki pa sodobne demokracije spodkopavajo lastne temelje: danes namreč prevladuje misel, da mora demokracija sloneti na zavračanju vsakršnih objektivnih moralnih vrednot, kajti prevladuje strah, da bi zagovarjanje neke »pravilne morale« znova vodilo v vsiljevanje in avtoritarnost. Filozofski temelj demokracije je tako postal relativizem, tj. zanikanje objektivne resnice in dosledna trditev, da so moralna načela subjektivna. Takšna drža pa na široko odpira (oziroma jim je že odprla) vrata bolj ali manj prikritim oblikam totalitarizma politične korektnosti, večine ali pa glasne manjšine … Kajti če zanikamo resnico in če zanikamo naravni red, potem je vsako urejanje, vsako človeško dejanje umetno, v takih razmerah pa prevlada volja do moči in tako zakon močnejšega. In hitro se (spet) znajdemo v položaju, ko eni dominirajo, na drugi strani pa nastaja zmanipulirana množica.

Med predavanjem Martina Sušnika FOTO: Primož Padar

»Bog je ljudem ustvaril srce …«

V tej zvezi morda še misel iz knjige Trije totalitarizmi. Ena izmed značilnost totalitarizmov je namreč kolektivizem te (rjave, črne) ali one (rdeče) barve. Kaj totalitarnemu pomasovljenju naproti postavlja Milan Komar? »Bog je ljudem ustvaril srce, vsakemu človeku posebej, posamič, vsakega zase ga je ustvaril; kar pomeni, da mora vsak človek živeti svoje življenje, ne življenje množice. Pomembno je osebno življenje, oseba in vrednote, ki človeško osebo ustvarjajo.« Ta zadnja zapisana misel v knjigi Trije totalitarizmi je lahko temeljno vodilo tudi pri današnjem soočanju s posledicami starih »trdih« totalitarizmov in pritiski novih »mehkih« totalitarizmov, ki jih ta čas prinašajo »prebujene« ideologije.

Kontekst oblikovanja Komarjeve misli

Za branje in razumevanje knjige pa je zelo pomemben kontekst, v katerem se je oblikovala Komarjeva misel, tudi kritika totalitarizma. Na to dejstvo je opozoril goriški publicist dr. Peter Černic: upoštevati je treba dejstvo, da je Komar na lastni koži izkusil vse tri totalitarizme, zlasti pa je treba upoštevati kulturno okolje, v katerem je takrat živel: to pa je slovensko kulturno okolje, ki ga je pozneje nadgradil z italijansko izkušnjo. Za Komarjev pogled na totalitarizme je izjemno pomembno poznavanje družbenega nauka Cerkve; skozi ta nauk se pojem oblasti in pravičnost uzre v luči presežnih pojmov: nad pravico je modrost, nad oblastjo vera, upanje in ljubezen. Kontekstualizacija Komarjeve filozofske (in ne toliko politične) misli o totalitarizmih torej nujno pomeni tudi razmislek o tem, kako družbeni nauk Cerkve vstopa v slovensko okolje, kar vodi k razmisleku o vlogi ljudi, kot sta bila Anton Mahnič in Aleš Ušeničnik. Pri branju knjige pa se je treba osvoboditi tudi določenih shem, interpretacijskih modelov, ki so morda ta čas celo prevladujoči. Ko recimo govorimo o komunizmu in fašizmu: ali nam je še jasno, da je bil Mussolini pravzaprav revolucionar in socialist, glavni urednik glasila socialistične stranke?

Primorska ravnanja v nacističnem okviru

Vrnimo se za trenutek še v preteklost, v čas, ko je dr. Komar med vojno bival v Italiji. To je bil tudi čas, kot je urejal Goriški list, ki je izhajal ob sredah in sobotah, v njem pa ni manjkalo člankov iz arzenala nemške vojne, a tudi ideološke propagande, vključno z antisemitizmom. To dejstvo je tržaškemu publicistu Ivu Jevnikarju služilo kot vstopna točka za razmislek o razmerju med načelnostjo in pragmatizmom v slovenskem odnosu do nacizma na Primorskem.

Če ostanemo pri Goriškem listu: razlogov za njegovo tiskanje je bilo več. Po eni strani so njegovi pobudniki, kot je dejal Jevnikar, želeli krepiti slovensko protikomunistično stran. V določenem trenutku je namreč zavladalo prepričanje, da domobranci v bistvu obvladujejo vso Ljubljansko pokrajino, niso pa navzoči na Primorskem, od koder so na Kranjsko pošiljali številne več ali manj navdušene, vsekakor domoljubne, a v premnogih primerih neizkušene novinci, ki so množili partizanske vrste (in na Kranjskem pogosto tudi padli). Po drugi strani pa je šlo tudi v zgodbi Goriškega lista za posledico pričakovanja protikomunističnega tabora, da se bodo vse nejasnosti, protislovja in taktiziranja razblinili z izkrcanjem zahodnih zaveznikov nekje pri Trstu ali v Istri oz. vsekakor z zavezniško zasedbo Primorske in celotne Slovenije. Zato se je kazala potreba, da bi bili aktivno navzoči na čim več področjih čim bolj zahodno in tako dokazati, da gre za slovensko zemljo.

V podoben okvir je mogoče umestiti tudi prizadevanja na področju šolstva, a prav šolstvo je, kot je pokazal predavatelj, postalo še eno prizorišče ostrih ideoloških spopadov, celo nasilja. Protikomunisti so želeli mladim nuditi pouk v slovenščini, kot so ga bili v svojem jeziku deležni italijanski šolarji in dijaki v mestih (prav tako Slovenci v t. i. Ljubljanski pokrajini), pa tudi ustvariti precedens za povojni čas. Partizani pa so odpirali svoje šole in so ostale razglašali za izdajalske ter grozili šolnikom in družinam. »Šlo je duše otrok, za vpliv na okolje, in tu so se križali interesi Slovencev in Italijanov, komunistov in protikomunistov.«

Jevnikarjevo predavanje je sicer pokazalo na boleče križanje ideoloških in narodnih interesov še na drugih področjih pod nacistično oblastjo na Primorskem.

Sodobna potrditev Komarjeve misli

Ena izmed ambicij posveta in sploh delovanja zavoda Philosophia perennis je približati čim širšemu krogu ljudi Komarjevo misel kot tisto, ki nima le neke zgodovinske vrednosti, temveč se živo dotika žgočih vprašanj sedanjega časa. Da je Komarjeva misel tudi danes zelo relevantna in da je svojo potrditev doživela v najsodobnejših in najodmevnejših teorijah in raziskavah je v svojem predavanju opozoril filozof dr. Bojan Žalec (potegnil je celo vzporednico z nekaterimi osrednjimi ugotovitvami danes tako slovitega Kanadčana Jordana B. Petersona).

Svojo trditev je ponazoril z dvema ta čas središčnima terminoma sodobne humanistične in družboslovne paradigme: resonanca in rezilientost. Če zelo poenostavimo: za resonanco – to je vzajemni in večrazsežnostni odnos s svetom okoli sebe, ljudmi – sta bistvena človekova odzivnost in notranjost, tudi realističen odnos do bivanjske resnice. Vse to pa so prvine Komarjeve misli in hkrati tiste prvine, ki sodobnemu človeku, ki se zaradi odtujenosti od sveta pogosto pogreza v depresijo, odpirajo drugačne možnosti, krepijo njegovo rezilientnost (odpornost, vzdržljivost, trdoživost), da se je sposoben ob soočenjih z življenjskimi problemi resda upogniti ob močnem vetru, a potem vrniti v svoje prvotno stanje – tudi sanje svobode. Resonanca je namreč sestavni del človekove pristnosti, Komar pa, kot je dejal dr. Žalec, jasno pove, da je lahko samo pristen človek svoboden; realizem, katerega glasnik je Komar, se izkaže kot nepogrešljiv temelj resnične svobode.

Prav na tej točki pa so padli vsi totalitarizmi. Iz Komarjeve knjige Trije totalitarizmi je po Žalčevih besedah razvidno, da je bil fašizem protisloven: njegov glavni cilj, oblikovanje novega človeka, je bil nezdružljiv z njegovo središčno postavko, eliminacijo notranjosti. Podoben neuspeh so pri oblikovanju novega človeka doživeli marksisti, vendar je marksizem dobil drugo življenje v obliki ekonomizma, ki danes obvladuje globalno cel svet in vsa njegova področja, vključno s kulturo in univerzami, kot je pokazal Komar. V tem lahko vidimo paradoks ali protislovje tistih, ki želijo z marksističnim pristopom zrušiti ekonomizem. Gre za izganjanje hudiča z Belcebubom, je dr. Žalec slikovito opisal razmere, ki še zdaleč niso tuje sedanjemu slovenskemu družbenopolitičnemu trenutku. Nov dokaz Komarjeve aktualnosti.

Na naših tleh še ni konca revolucije

To je potrjeval tudi nastop dr. Ivana Štuheca, ki je v svojem predavanju pregledno predstavil pogled družbenega nauka Cerkve na totalitarizme. Pri tem se je dotaknil tudi aktualnih slovenskih razmer, v katerih imamo težave pri soočanju zlasti s komunističnim totalitarizmom, ki naj bi bil za nekatere nedotakljiv, zato toliko napadov na tiste raziskovalce preteklosti, ki razgaljajo komunistično preteklost. V slovenskem prostoru smo tako vedno znova priče burnim reakcijam, ko gre za soočenje s polpreteklo zgodovino, je ugotavljal dr. Štuhec, a ob tem ugotavljal, da »čas dela v prid spoštovanja človekovega dostojanstva in interpretacije zgodovine, ki to spoštuje«. Vse pogromaške reakcije na »neuradne raziskovalce« polpretekle zgodovine in servilen odziv osrednjih medijev po Štuhečevih besedah »samo potrjuje tezo o trdoživosti komunistične miselnosti, ki se je dejansko v Sloveniji zalezla v vse pore človeških duš in družbene zavesti«.

Dr. Ivan Štuhec FOTO: Primož Padar

Kako trdovratno politični dediči komunizma branijo svojo interpretacijo zgodovine pa se, kot je dejal predavatelj, kaže tudi v tem, katere vladne resorje v vsaki koaliciji, v kateri so, želijo obvladovati: »Dejansko nikoli niso sestopili z oblasti na področju družbenih obveščanj, vzgoje in izobraževanja, sociale in družine. V tem pa se kaže, kako na naših tleh ni konec revolucije in kulturnega boja. Prej so se pripravljeni odreči gospodarskim in finančnim resorjem kot pa tistim, ki sooblikujejo zavest državljanov. Če deklariran kristjan in praktični vernik ne prepozna teh namer, v preteklosti skozi položaj krščanskih socialistov v t. i. OF, v sedanjosti pa z novačenjem žlaht ne konservativne stranke za koalicijo z levico, potem ne ve veliko ne o zgodovini, ne o sedanjosti, še manj pa lahko državo pelje v boljšo prihodnost.«

Komarjeva misel kot dialoška »skleda«

Na simpoziju treh Slovenij o totalitarizmih so poleg navedenih nastopili še tržaški publicist Tomaž Simčič, ki je na podlagi devetih skic iz družinskih izkušenj je predstavil odnos do antifašizma oziroma kako je zlasti ena, levičarska inačica antifašizma marsikomu zlezla pod kožo; Blaž Ivanc je skozi primerjavo primerov Milana Komarja in njegovega ljubljanskega profesorja filozofije prava Evgena V. Spektorskega predstavil držo intelektualca v begunstvu; gostitelj srečanja Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani, je v predavanju podatkovno in slikovno prepričljivo pokazal na to, kako v slovenskih razmerah smrt v povezavi z vojno in revolucijo priznavamo le, če komu to koristi, sicer pa smo glede teh vprašanj dialoški »nemci« – prav Komarjeva jasna misel je po Dežmanovih besedah tista »imenitna skleda«, v kateri vendarle lahko izpeljemo takšen pogovor in tako dokončno odstranimo nekdanjo režimsko »civilno religijo« življenja v laži.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh