Nekaj zahtev četrtkovega zborovanja Civilne družbe za pravično Slovenijo je povezanih tudi s šolstvom. Zbrani v Unionski dvorani so tako med drugim zahtevali spremembe učnih načrtov pri predmetu zgodovina v osnovnih in srednjih šolah, uvrstitev zgodovine države Slovenije na začetek šolskega leta, spremembo pravilnikov o pravicah in dolžnostih učencev in dijakov, debirokratizacijo učiteljevega dela … Te zahteve večinoma izhajajo iz ugotovitev Vlaste Sagadin, ki je na zborovanju Civilne družbe za pravičnost Slovenijo nastopila v imenu Društva katoliških pedagogov Slovenije.

Deset nujnih ukrepov na področju šolstva

Kaotične družbene razmere kar kličejo po temeljitih spremembah tudi v šolstvu. Tudi to področje namreč nikoli ni doživelo korenitih vrednostnih sprememb, saj ga že več ali manj vseh 22 let po osamosvojitvi obvladuje ista politična opcija, ki je izšla iz skupine za obdelavo šolskega polja, kjer se je kalil kasnejši minister za šolstvo dr. Slavko Gaber. Kljub nekaterim poskusom ministra dr. Milana Zvera, da se šolstvo prevetri in ideološko očisti, do tega ni prišlo in aparat ostaja nepoškodovan na svojih pozicijah. Še vedno ostajamo ena redkih držav na svetu, kjer področje religije in verske izobrazbe v javnih šolah nima kaj iskati – ostajamo ponosni na svoje neznanje. Naši učenci so zato na tem področju neizobraženi, kristjanofobni, polni predsodkov in strahov. Nič čudnega, saj lahko o večinski religiji našega naroda berejo in slišijo samo negativna sporočila. Sicer pa je Cerkev kriva za vse, kar je narobe v tej državi, če izpustim politika, ki je pa sploh največji krivec za vse težave. Kot je dejal dr. Gorazd Kocijančič: antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma – enako krivičen, enako primitiven, enako zloben.

Ker se kot država še vedno nismo poenotili o nekaterih skupnih vrednotah (niti zadnjih sedem od desetih zapovedi, ki še vedno veljajo in so univerzalni zakon), ki bi morale veljati v družbi, tudi mladina nima pravega kompasa – od najrosnejših let pahnjena v kaos relativizma in individualizma. Slabo poznavanje nacionalne zgodovine in enostransko prikazovanje polpretekle zgodovine v šolskih učbenikih, ki so jih pisali samo določeni zgodovinarji, na pripomore k širjenju narodove zavesti in domoljubja. Občutek pripadnosti narodu je šibek in poglobljena ekonomska kriza samo še stopnjuje težnje po izseljevanju mladih izobraženih ljudi v tujino.

Ustaviti moramo splošni nihilizem in občutek nemoči, češ, da se nič ne da spremeniti. Že nekaj pogumnih sprememb na področju zakonodaje s področja šolstva ter popravkov učnih načrtov bi lahko izboljšalo stanje v šolstvu.

Navajam deset konkretnih sprememb, ki bi jih bilo potrebno po mojem mnenju narediti čim prej, pri čemer poudarjam, da nimajo bistvenih finančnih posledic za slovenski proračun:

1. Sprememba učnih načrtov za predmet zgodovina v OŠ in SŠ – zgodovina države Slovenije naj se uvrsti v učni načrt na začetek in ne na konec šolskega leta oz. učnega načrta.

2. Prenova učbenikov za zgodovino Slovenije – ekipa zgodovinarjev, ki bi jih prenovili, bi morala biti sestavljena pluralno, svoje delo pa bi morali temeljito in odgovorno opraviti tudi recenzenti.

3. Sprememba predpisov s področja pravic in dolžnosti učencev v OŠ in dijakov v SŠ – večje pravice terjajo od učencev tudi več dolžnosti – ukinjanje raznih statusov v OŠ.

4. Povrnitev zaupanja učiteljem pri sankcioniranju prekrškov v šolah – debirokratizacija učiteljevega dela, ki ga povzroča izvajanje vzgojnih načrtov.

5. Sprememba zakona o OPP – ponovna prevetritev kriterijev za določanje nadarjenosti oz. določanje primanjkljajev za učence v OŠ (zakon je se izrodil v svoje nasprotje).

6. Ponovna uvedba financiranja srednjih šol po oddelkih – financiranje na dijaka se je izkazalo za vzgojno in pedagoško škodljivo, šole samo še tekmujejo za dijake, kvaliteta dela in znanja pa pada, ker praktično vsi dijaki uspešno zaključijo šolanje, kljub slabemu delu in neopravičenemu izostajanju.

7. Vloga NPZ ob zaključku OŠ – rezultati na NPZ naj bodo ponovno pogoj za vpis v SŠ.

8. Uvedba predmeta poznavanje verstev ali kakorkoli bi se imenoval – npr. verska vzgoja, ki bi upoštevala dejstvo, da je človek poleg telesnega in duševnega tudi duhovno bitje. O viziji take šole je pisal že pokojni Janez Svetina v knjigi Slovenska šola za novo tisočletje.

9. Nagrajevanje dobrih učiteljev – ponovno naj se uvede stimulacija, ki bi dala ravnateljem možnost, da kvalitetne delavce dodatno nagradijo. Ukinjanje napredovanj, neplačevanje uspešnosti in zniževanje plač delujejo zelo destimulativno zlasti na mlade učitelje, ki zaradi varčevanja sploh ne morejo napredovati in biti za dobro delo dodatno nagrajeni.

10. Uvedba drugega tujega jezika v prvo triado – projekt, ki je uspešno tekel že nekaj let in ga ukinjamo zaradi varčevalnih razlogov, bi se moral nadaljevati in realizirati čim prej. Upošteva naj se strokovne argumente o pomenu zgodnjega učenja tujih jezikov.

To je le nekaj ukrepov, ki bi bili lahko sprejeti že v kratkem času in katerih učinek bi se lahko čutil že v prihodnjem šolskem letu. Naši mladini smo dolžni dajati jasne vrednote in kvalitetno izobrazbo in to takoj, saj bi bilo škoda izgubiti še eno generacijo. Mladi so namreč upanje, da naša država postane bolj pravična Slovenija.