Jeseni ste izdali Zgodbe za prijatelje, že svojo dvajseto knjigo drobnih, a nagovorljivih zgodb …

Naj že čisto na začetku priznam: pri štetju sem se zmotil. Dvajseto knjigo smo podarili vsem naročnikom Ognjišča ob šestdesetletnici začetka izhajanja revije 18. aprila 1965, vendar knjige nisem posebej vpisal na seznam. (smeh) A glede na to, da je bila tista res posebna, priložnostna izdaja, je ta vendar ne neki način dvajseta.

FOTO: arhiv Založbe Ognjišče

Kakor koli že – v vsakem primeru so vaše Zgodbe za dušo v slovenskem prostoru poglavje zase, ne le po številu naslovov, tudi glede ponatisov, višine naklad …

Drobne zgodbe za dušo so dosegle naklado 25.000 izvodov, čeprav so bili nekateri na uredništvu sprva skeptični do izdajanja takih zgodb. Ko pa so videli, da jih je treba tako rekoč vsak mesec ponatiskovati, so spremenili mnenje. Vedeti je treba, da bi primerljive številke pri sosedih Italijanih morali pomnožiti s 30, pri Nemcih celo s 40. Sošolci iz tujine so mi rekli: »Takih naklad pri nas nima nobena knjiga!« Ne, takih naklad ni. Upoštevati pa je treba tudi, da v času teh prvih izdaj še ni bilo mobilnih telefonov. Nekateri naslovi so izšli v kar osmih izdajah.

V zadnjem času pogosto slišimo, kako pomembne so zgodbe.

Pomen pripovedi je v poslanici ob Svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja 2020, ki je potekal pod geslom »Da boš lahko pripovedoval in zapisal v spomin«, poudaril že papež Frančišek, ki je le malo pred smrtjo objavil tudi zelo lepo pismo o pomenu branja knjig in leposlovja. Vsekakor me je to zelo nagovorilo in ko sem pozneje v eni knjigi zbral zgodbe za veselje do življenja, sem vanjo vključil tudi papeževo misel o pomenu pripovedovanja zgodb.

Zgodbe, ki imajo močno sporočilo, ljudi nagovorijo, ljudje si jih zapomnijo in jih doživljajo kot spodbudo.

Pri tem je pomembnih več stvari. Najprej, kar sem doživel tudi sam, kadar sem v pridigi povedal zgodbo: ljudje poslušajo in si zgodbo zapomnijo. Nekoč mi je pri spovedi neka gospa rekla: »Jaz sem tista!« Nisem vedel, kaj misli. »Vi ste tista – oprostite, katera?« Pa pravi: »Tista iz zgodbe.« Zapomnila si je zgodbo, ki sem jo pripovedoval otrokom – o človeku, ki je naredil velik greh, in o človeku, ki je naredil več majhnih grehov. Oba sta šla k puščavniku, prosit za odpuščanje. Ta je tistemu, ki je rekel, da je naredil velik greh, naročil, naj daleč proč odnese veliko skalo. Drugemu pa je naročil, naj za vsak greh odnese majhen kamenček in jih potem skupaj s krivdo odvrže. Pozneje je obema naročil, naj mu kamne prineseta nazaj. Prvi je svojo veliko skalo takoj našel, drugi pa mu je skrušeno priznal, da ne ve, kam je dal vse svoje kamenčke. Puščavnik jima je rekel: »Vedno mislimo, kako usodni so veliki grehi. In res so. Ampak tudi majhni grehi so nevarni.« In gospa je rekla: »Sem tista z veliko majhnimi grehi.« Pomislil sem: »Poglej, gospa si je po več mesecih zapomnila sporočilo zgodbe!« Zgodbe, ki imajo močno sporočilo, ljudi nagovorijo, ljudje si jih zapomnijo in jih doživljajo kot spodbudo za krščansko življenje.

Božo Rustja. FOTO: Tatjana Splichal

Pa tudi strokovno so nam v času študija komunikologije v Rimu razlagali pomen pripovedovanja zgodb v kontekstu verske komunikacije. In kot tretje: množični mediji so v bistvu zgodba; tudi film ima najprej zgodbo, ki jo potem posnamejo; skupek zgodb so televizijski dnevniki. Narativa – pripoved – je bistvo sodobnih medijev.

In poleg tega so zgodbe, ki jih objavljate v knjigah, kratke.

Današnji človek nima časa brati osemsto strani romana. Si bo pa vzel čas za kratko zgodbo, ki mu bo dala spodbudo, navdih za življenje. Pravijo, da je zgodba misel, prevedena v podobo. Današnji človek pa je človek podob, želi si podobo, želi konkretnost. Mnogi duhovniki so sicer odlični govorniki, vendar o Bogu, o Kristusu, o življenju pripovedujejo suhoparno, pusto – ne konkretno in včasih tudi ne življenjsko, tako da jih je težko zbrano poslušati. Pri zgodbi je drugače. Ker je konkretna, si jo lahko zapomniš in jo primerjaš s svojim življenjem. Tako sam doživljam odziv pri ljudeh.

Verjetno pa si niste predstavljali, da boste kdaj izdali toliko knjig zgodb. O duši, pogovoru, upanju, srcu, pogumu, veselju do življenja … Zdi se, kot da gre za neusahljiv vir.

Spominjam se, kako sem zdaj upokojenemu škofu prinesel, mislim da, petnajsto knjigo, ki sem jo poklonil sodelavcem, in mi je rekel: »Ampak Božo, ko si izdal prvo, si tega nisi mislil.« Drži. Ko sem izdal prvo knjigo, sem bil zelo skeptičen tudi zaradi drugih. Skrbelo me je, kako bodo ljudje to sprejeli, čeprav sem v tujini videl veliko podobnih zbirk. Pomislil sem: če v tujini to nekaj pomeni, bo ja tudi nam.

Odnos je treba gojiti, varovati, nadgrajevati, negovati.

Pomembna je tudi izbira naslova – naslov mora biti ljudem blizu, voditi jih mora v branje. O tem sem se veliko pogovarjal s takratnim novinarskim kolegom Markom Čukom, ki mi je včasih sugeriral naslov ali drugačen naslov. Zmeraj sem bil odprt za predloge, nikoli si nisem mislil, da sam vse vem. Naslovi naj bi ljudi vodili k branju knjig.

Ali ljudje še radi berejo?

Prav zadnjič so mi na televiziji rekli, da danes ljudje ne berejo več knjig. Morda se ljudje res ustrašijo dolgih, obširnih knjig. A zgodbe so kratke – pol strani, včasih eno stran. In človek to prebere. Rekel sem: »Upam, da jih bo to opogumilo, da se bodo lotili tudi daljših besedil!«

Omenili ste tudi veselje do življenja.

Od vsepovsod nas nenehno obstreljujejo s »kvazi« veseljem do življenja, s podobo »perfektnega« življenja, hkrati pa manjka tega pristnega veselja do življenja. Manjka tudi prijateljev. Kdo jih ima, recimo, tisoč na Facebooku, kar še ne pomeni, da bo, ko se bo znašel v stiski, res lahko koga poklical.

Zdi se, da se s svojimi drobnimi zgodbami lotevate bistvenih vprašanj.

Veliko knjig so mi sugerirati tudi drugi: na primer knjigo V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod. Pogosto se srečujem z ljudmi v preizkušnji, tudi v spovednici. Premišljeval sem, kako bi jim dal neko upanje. Zato sem v tej knjigi zbral prav zgodbe, ki človeku dajejo pogum in upanje v stiski. Za Zgodbe o kruhu z okusom nebes so me prosili nekateri duhovniki in kateheti, katehistinje za prvoobhajance, za prvo spoved, za prvo obhajilo. Zelo zanimivo je tudi, kako so me nagovorili za Zgodbe za post in veliko noč. Takoj zatem, ko sem izdal Zgodbe za advent in božič, sem dobil zelo lepo pismo neke mame, da so jih v adventu brali skupaj z družino – in da me prosi, naj pripravim še zgodbe za post in veliko noč. 

Narativa, pripoved, je bistvo sodobnih medijev.

Naj najprej povem, da sem izredno vesel pričevanj, ki sem jih prejel, da so na primer v adventu zvečer ob prižganih svečah na adventnem vencu v družini skupaj prebrali eno od zgodb. Gospe sem se za pobudo zahvalil, a ji napisal, da za postni čas ni gradiva. Ampak misel mi ni dala miru in začel sem malo brskati. Ko sem imel zbranih že precej zgodb o odpuščanju, o postu, o križu in tudi nekaj o veliki noči, mi je iz župnije, kamor hodim pomagat, spet neka mama napisala: »Glejte, moji otroci rastejo, dva sta že v gimnaziji. Še par let jih bom dobila k skupni molitvi. Prosim, naredite še kaj za post in veliko noč.« Rekel sem si: »Zdaj pa nimaš izhoda, zdaj gre za tiste, ki jim vsako nedeljo pridigaš.« In tako sem, kar sem imel že zbranega, uredil. Hočem povedati, da pri knjigah ne gre le za navdih – velikokrat nastanejo kot odgovor na potrebe ljudi.

V zadnji knjigi pa ste zbrali Zgodbe za prijatelje. Tudi za svoje prijatelje?

Res sem velikokrat razmišljal o tem, da bi zbral zgodbe prav za prijatelje. A izdaji so pravzaprav botrovali na Radiu Ognjišče: rekli so mi, da bi radi imeli knjigo, ki bi jo ob srečanjih lahko poklonili ljudem, ki so njihovi prijatelji. In če bi jaz to naredil.

Bil sem skeptičen, rekel sem: »To je lahko reči. Težko je narediti.« V knjigi sem uporabil tudi nekatere zgodbe iz prejšnjih knjig, ki so tu zbrane pod vidikom prijateljstva. Govorijo namreč o tem, kako pomemben je odnos, kako pomembno je odnos gojiti, biti zanj hvaležen, ga gojiti tudi v stiski, kako se sploh približati človeku.

Naslov mora biti ljudem blizu, voditi jih mora v branje.

Na Facebooku imam 4.500 prijateljev; priznam, da vseh niti ne poznam. Knjiga je nekako odgovor na vprašanje, ali bi mi ti prijatelji v stiski priskočili na pomoč. Odnos je treba gojiti, varovati, nadgrajevati, negovati. Potem ti bo lahko, ko boš v stiski, kdo prišel na pomoč. Odnos se ne rodi sam.

Prijateljski odnosi imajo ogromen pomen. Družinski odnosi prav tako. V življenju sem srečal ljudi, ki jim ničesar ni manjkalo – imeli so stanovanje ali hišo, niso bili lačni, niso bili žejni, morda so imeli tudi dobro izobrazbo, ampak zaradi odnosov so strahotno trpeli. Nasprotno pa sem srečal ljudi, ki so bili zelo preizkušani, ki jih je zadelo hudo trpljenje, ampak ker so gojili odnose, jim je to pomagalo skozi življenje.

Spominjam se prizora iz drame Alenke Goljevšček Kermauner Otrok, družina, družba ali Lepa Vida 87. V nekem trenutku se člani družine znajdejo v stiski: oče pove, da ga bodo odpustili iz službe, mama, da mora na pregled, ker je resno bolna, sin staršem zaupa, da ga bodo morda vrgli iz šole. In zavlada tišina. Potem pa eden od njih reče: »Poglejte, če bomo kot družina držali skupaj, če bomo gojili odnose, bomo lahko tudi vse to preživeli.« Ko sem pozneje srečal avtorico in ji omenil ta prizor, je rekla: »No, vsaj eden, da je pravilno razumel sporočilo te drame, ki poudarja prav pomembnost družine.«

Pri knjigah ne gre le za navdih – velikokrat nastanejo kot odgovor na potrebe ljudi.

Ste pa tudi duhovnik. Ali ste kdaj razmišljali, da bi napisali zgodbe za duhovnike?

Zgodbe sem pisal kot duhovnik, z izkušnjo duhovnika, z izkušnjo pridigarja in spovednika. Kakšne zgodbe bi rabili duhovniki? Zdaj bi se lahko pošalil: takšne, kot sem jih zbral kot pripomoček za birmo, pripomoček za prvo obhajilo, ker so me tudi za to prosili. Kakšen pripomoček bi prišel prav duhovnikom, je zanimivo vprašanje. Tudi duhovnik je človek in samo človek z vsemi svojimi slabostmi in omejenostmi. To je edini stavek, ki sem si ga zapomnil z duhovnih vaj pred mašniškim posvečenjem. Zato tudi duhovnik potrebuje plemenito, pravo prijateljstvo z drugimi duhovniki, z družinami in tudi s tistimi, ki ostanejo sami, z ovdovelimi in neporočenimi. Z njimi naj goji pristen človeški stik in duhovno bližino. Prav slednji ga bodo v marsičem zelo dobro razumeli. Duhovnik naj nanje nikoli ne pozabi – pa tudi laiki naj nanje ne pozabijo!

Božo Rustja. FOTO: Tatjana Splichal

Hvala za to prijateljsko opominjanje!

Če imaš nekoga rad in če on sluti, da imaš ga rad, je to opominjanje lažje.

Hvala seveda tudi za vaše zgodbe. Ne glede na to, ali so Zgodbe za prijatelje vaša 20. ali 21. knjiga, se jih bo dalo verjetno šteti še naprej …

Zelo rad bi izdal Zgodbe za vsak dan v letu – 365 zgodb. Vključil bi tudi že objavljene zgodbe za advent, božič, post, veliko noč, praznike, pa zgodbe za počitnice, za zahvalno nedeljo, zgodbe o minevanju in, jeseni, ob vseh svetih, o smrti. Skratka en kup tematik, ki bi vernega človeka spremljale skozi vse leto, vsak dan posebej. Upam, da mi bo v enem letu uspelo.