Bogdan Vidmar, On je kljub vsemu tu, da nas reši
Bogdan Vidmar, On je kljub vsemu tu, da nas reši
Rojen je bil v votlini za živali. Velika prednost v primerjavi s prestolonasledniki, rojenimi v sobanah, ki so oblečene v rdeči imperialni porfir. Zato se je lahko srečal s pastirji, ki so veljali za izobčence, nečistnike in kriminalce. Če bi bil rojen v templju, Herodovi palači, hotelu ali hiši, pastirji ne bi mogli do njega, saj tja niso imeli vstopa. Jezus pa je prišel, da se sreča z vsemi, ne le z imenitnimi, uspešnimi, bogatimi, pridnimi in dobrimi, marveč tudi z najbolj ranjenimi, preizkušenimi, zavrženimi in obsojenimi.
Njegovega rojstva niso naznanile svetovne tiskovne agencije, ampak imenitnejši in bolj verodostojni glasniki – nebeški angeli. Čeprav je bil Božji Sin, kmalu po rojstvu postane begunec in nato tujec v Egiptu. Tudi to ima svoj smisel in pomen.
Avtor komentarja je Bogdan Vidmar. FOTO: Tatjana Splichal
Še razumemo bistvo božične skrivnosti? Danes je moderna beseda »brez«. Kava brez kofeina, pivo brez alkohola, zrezek brez mesa … Božič brez Božiča, brez malega Boga. Brez Kristusa. Rojstni dan brez slavljenca. On je kljub vsemu tu, da nas reši. To je zanj v prvem planu. V katerem planu je za nas Mesija? Prišel je, da nas reši greha, žalosti, osamljenosti, obupa, depresije … Prišel je, da postanemo ljudje. Pričakujemo darila? Darilo je On. On je Luč. »Boga ni!« Kaj pa, če ni človeka? Adam, kje si? »Krščanstvo se je zaključilo v četrtem stoletju in nima več kaj povedati sodobnemu svetu,« menijo nekateri najbolj napredni misleci, za katere je krščanstvo zgolj ena izmed tez, ki je bila že davno vgrajena v sintezo, ki je nato postala nova teza ... Mar ni to početje zločin na miselnem področju in spodbujanje ter opravičevanje zločinov, ki jih lahko empirično merimo po litrih prelite krvi?
Razmišljam o Evropski prestolnici kulture 2025, o dogajanju na meji med Slovenijo in Italijo in o zgodbah ljudi, ki so živeli na tem prostoru. Pozicijska vojna v prvi sv. vojni; izselitve prebivalstva zaradi bližine fronte; kulturni genocid nad Slovenci v času fašizma; po vojni komunisti pobijejo samo na Goriškem okoli 1.000 ljudi, ki še danes ležijo nepokopani okoli Svete Gore; v času železne zavese so mnogi imigrirali v Ameriko in drugam po svetu, ker so v Jugoslaviji doživljali totalitarno zatiranje. Hrepeneli so po življenju v svobodi in možnosti, da bi brez strahu izražali to, za kar so menili, da je pošteno in pravično. Novo rdeče plemstvo pa je seveda živelo v zanosu »svobode«. In danes? Ali sploh lahko na planetu Zemlja še kam zbežimo? So migranti, ki so prišli v Evropo, prišli na varno? Razprodaja »brezmejnosti«, »evropskosti«, »zelenosti« ... Toda še vedno, kljub temu kar se je zgodilo v preteklosti in kar se pridiga danes, nekateri pozivajo k sovraštvu in častijo na eni strani Tita, na drugi Mussolinija, vedno bolj se zavzemamo za vojne …
Prišel je, da nas reši greha, žalosti, osamljenosti, obupa, depresije … Prišel je, da postanemo ljudje.
Nekateri geopolitični komentatorji pravijo, da četrtino vsake vojne zavzema propagandna vojna. Vojna v Ukrajini se je začela že več let pred ruskim zavzetjem Krima. So res potrebni tisoči mrtvih in milijoni beguncev? Krim bi bil lahko prostor srečevanja med Ukrajinci in Rusi, med Vzhodom in Zahodom. Jeruzalem bi lahko bila svetovna prestolnica miru. Spletkarji s svojim propagandnim strojem delajo vse, da se to ne bi zgodilo. Pozivanje k sovraštvu, družbenemu nasilju in vojni – kako veliko nasprotje z božičnim sporočilom miru in odrešenja!



