Besedilo je sad tridesetletnega raziskovanja, cilj pa je bil poiskati pravo ravnotežje med edinstvenostjo Kristusovega sredništva in Marijinim sodelovanjem pri odrešenju. Zato svari pred uporabo nekaterih marijanskih izrazov, ki lahko zakrijejo to ravnotežje in sprožajo dvome med verniki, če jih ne spremlja podrobna razlaga.

Nazivi, ki se jih je bolje izogibati

Do nesporazumov lahko pride predvsem pri izrazih, ki opisujejo Marijino sodelovanje pri odrešenju. Naziv Soodrešenica je po mnenju piscev neprimeren: »Pri tem nazivu tvegamo, da zakrije Kristusovo edinstveno odrešenjsko posredovanje in zato lahko povzroči zmedo in neravnovesje v harmoniji resnic krščanske vere.« Pri tem navaja stališče papeža Benedikta XVI., ki je sicer zagovornikom tega naziva priznaval dobre namene, a je opozoril, da se preveč odmika od Svetega pisma in izročila. Tudi papež Frančišek je bil do naziva zadržan in je dejal, da se Marija nikoli ne bi predstavila kot soodrešenica, ampak kot učenka svojega Sina.

Drugi naziv, ki ga obravnava besedilo, je Srednica: po eni strani opozarja, da je Kristus edini Srednik, po drugi strani pa se pojem sredništvo uporablja tudi za sodelovanje, ki ga lahko uporabljamo tudi za Marijo, v kolikor je omogočila učlovečenje Božjega Sina. Dokument sicer svetuje, da se izogibamo uporabi naziva »Srednica vseh milosti«, ki lahko namiguje na »neodvisni ali vzporedni« vir. Kot poudarja, Marija ni vir milosti, ampak je »milosti polna«.

Zaklad marijanske pobožnosti

Pisci ob tem poudarjajo, da so marijanske pobožnosti pravi zaklad Cerkve. Kot je zapisal prefekt dikasterija kardinal Víctor Fernández, ne gre za to, »da bi popravljali pobožnost Božjega vernega ljudstva, ki v Mariji vedno znova odkriva zatočišče, moč, nežnost in upanje, temveč predvsem za to, da bi jo ovrednotili, prepoznali njeno lepoto in jo spodbujali.« Fernández ob tem dodaja, da so se v zadnjem času pojavila različna gibanja, ki zagovarjajo nove dogmatske izraze, ki lahko zmedejo preproste vernike. Namen je torej poglobiti temelje marijanske pobožnosti v luči Kristusa kot edinega Odrešenika in s tem potrditi katoliški nauk, da je pri Mariji vse usmerjeno h Kristusu in njegovemu odrešenjskemu delu.

Dokument je bolj naklonjen nazivom, ki poudarjajo Marijino materinsko vlogo, kar je razvidno že iz njegovega naslova. Kot so zapisali, je Marija kot mati vernikov »ženska manifestacija tega, kar lahko Kristusova milost doseže v človeku«. Dokument potrjuje tradicionalne Marijine nazive, ki jih je Cerkev že priznala: Mati Božja, Mati Cerkve, Mati usmiljenja, Priprošnjica, Pomočnica kristjanov, Kraljica miru, Mati dobrega sveta.