Tematika današnjega večera je glede na vse večje ločevanjeverskih skupnosti in države zelo aktualna. To po eni strani potiska verskeskupnosti na obrobje družbe, po drugi strani pa se tudi same verske skupnostizaradi te odrinjenosti počutijo, kot da drugam niti ne sodijo. O tej temi so razpravljaligostje: sociolog dr. Igor Bahovec, profesor dogmatične teologije dr. PrimožKrečič in tajnik islamske skupnosti v Sloveniji gospod Nevzet Porić.

Ob prvem vprašanju voditelja, kakšen je pomen verskihskupnosti v sodobni družbi, so gostje razmišljali zelo različno. Igor Bahovecje govoril o temu, da iz celotne zgodovine Evrope najdemo primere, kjer soljudje za pomoč vedno spraševali za nasvet bogove, ali se priporočali nečemuvišjemu. Bila pa so tudi obdobja, kot na primer helenizem in renesansa, kjer ječlovek postal pozoren le nase in na to, kar lahko doseže s čutili. Zato misli,da je naloga verskih skupnosti, da na novo osmislijo življenje v naši družbi inkulturo v kateri živimo. Po njegovem mnenju družba vedno bolj teži k temu, dapotrebuje smisel, zato ji je treba ponudit novo upanje. Ne strinja se s tem, daje slabo za verske skupnosti, da so na obrobju, saj meni da to obrobje lahkodaje novo življenje vsaki skupnosti, poleg tega pa jo tudi izčisti.

Gospod Porić je za razliko od ostalih gostov povedal, damisli da je položaj verskih skupnosti v današnjem svetu »nikakršen«. Po njegovmnenju razlog za to izhaja iz prakse, saj so verske skupnosti za sodobno družbonekaj nazadnjaškega, vedno jih družba potiska proč in bi jih najraje ukinila.Verske skupnosti so potemktakem marginalizirane in vedno le manj ljudi slišinjihov glas. Islamska skupnost se počuti marginalizirana, molijo še vedno le vtelovadnici, nočejo pa pristati na status drugorazrednih državljanov. Vislamski skupnosti namreč delujejo na humanitarnem področju, v zaporih innudijo pomoč ljudem, pa zato ne dobijo nobene državne pomoči. Naloga verskihskupnosti je zanj Nevzeta Porića to, da širijo dobro, da se trudijo zamedsebojno razumevanje.

Primož Krečič je povedal, da je naloga verskih skupnosti, dadružbo spet peljejo od posameznika do skupnosti, do tega, da živijo skupaj insi delijo medsebojno pomoč. Gradnja skupnosti in povezav je izrednega pomena zadanašnji čas. Prav molitev in post za domovino ob državnem prazniku je recimoprimer tega, kako lahko verske skupnosti med sabo sodelujejo in na tak načingradijo skupnost verujočih, ne glede na religijo. »V današnji družbi smo seomejlili le na človeka, Boga pa smo odrinili na obrobje,« pravi Krečič. Pavendar se dogaja sprememba saj se vedno bolj gradi skupnost, kjer bo vsaknagovorjen kot osebnost.

V nadaljevanju večera so gostje govorili predvsem o povezovanjumed religijami in verskimi skupnostmi. Bahovec je izpostavil, da krščanstvo nesme delovati samo »zakristijsko«. To pomeni, da ne sme delovati samo v svojižupniji, ampak mora delovati enako tudi v civilni družbi, na svojem delovnemmestu ... Le tako se bo družba odpirala. Po njegovem mnenju so v zadnjihdesetletjih prav verske skupnosti tiste, ki so glasilo napredka v družbi, sajdelajo iz prakse z ljudmi. Pred 50 leti je bilo nemogoče pričakovati, da bi severske skupnosti združile na enem kraju in bi skupaj molile, kar se sedaj vsakoleto zgodi v Assisiju. Bahovec verjame, da je tako potrebno delovati tudinaprej. Tudi gospod Porić je izpostavil, da v zadnjih letih s katoliškoCerkvijo dobro sodelujejo. Pravi, da imajo v islamski skupnosti veliko ljudi,ki pravijo, da se s sodelavci pogovarjajo o različnih religijah. Izpostavil jedobro sodelovanje s študenti teološke fakultete, s katerimi so izvajaliprojekte ali pa so le prišli kaj vprašati. Za njega je sodelovanje pomembnotudi na humanitarnem področju. Ve, da je treba za to narediti še več, obenem pamisli da zato ni potrebno odpirati nekih težkih teoloških tem, ampak vrazličnosti sodelovati čim boljše. Tudi doktor Krečič meni, da bi morale verskeskupnosti stopiti skupaj, izbrisati vse, kar je ideološko in pelje le videologije, iz katerih se je težko izviti. Prepričan je, da je sodelovanje medreligijami že v temelju tudi krščanski nauk. To »brušenje« med religijami jelahko tudi težko in počasno, ampak prepričan je, da se iz tega vedno rodi lenekaj lepega.

Sklepni Nikodemov večer je nakazal, da so takšna omizja zelozaželjena, saj se le tako lahko verske skupnosti med sabo spoznavajo intako skrbijo za to, da se podirajo stereotipi. Na to najbolj nakazuje tudiveliko vprašanj za tajnika islamske skupnosti.