Na konferenci so sodelovali politični analitiki in komentatorji različnih predznakov: zgodovinar dr. Aleš Maver, sociolog dr. Gorazd Kovačič, politolog in nekdanji minister dr. Igor Lukšič, predsednik SLS Marko Balažic, nekdanji poslanec Marko Pavlišič in nekdanji minister dr. Žiga Turk, zaradi bolezni je manjkal TV-voditelj Aljuš Pertinač. Objavljamo nekaj izsekov iz posameznih razprav, ki so jim sledila še vprašanja iz avditorija. Celoten posnetek konference je najti TUKAJ.

Aleš Maver:

Na prvi pogled je to, kar gledamo v zahodni Evropi zadnje desetletje, paničen umik in beg konservatizma ali vsaj njegovega osrednjega toka. Konservatizem se je umaknil pri treh bistvenih točkah: pri vprašanju, kaj je to družina in spol; pri vprašanju rabe ustreznega jezika oziroma politične korektnosti; lastnih poudarkov pa ne daje niti pri okoljski problematiki. Zakaj je tako? Tudi sam sem podcenjeval pomen odnosa med organizirano religijo in konservativno mislijo. Danes sem prepričan, da konservativne misli ni mogoče utemeljiti brez povezave z organiziranimi verskimi skupnostmi.

Vpliv sekularizacije v zahodni Evropi na konservatizem je dolgoročno odločilen, čeprav desetletja ni tako kazalo, saj so konservativne stranke uspevale še dolgo po tem, ko so se cerkve v zahodni Evropi že izpraznile. V prihodnje bo odločilna vloga krščanskih cerkva, ki so se zadnjih 50 let zadovoljile s tem, da v zahodni Evropi tolažijo slabo vest ljudi, ker jim gre predobro; niso pa se spopadle s tem, da bi našle odgovor, kako spregovoriti o Bogu v okolju, kjer se je standard dramatično dvignil.

Zgodovinar dr. Aleš Maver. FOTO: Bogomir Štefanič

Za Slovenijo to pomeni, da od zahodnoevropskih konservativcev v prihodnjih desetletjih ne kaže pričakovati nobene podpore in pomoči, kot je bilo mogoče še okrog leta 2005. Verjetno so si danes slovenski konservativci z zahodnoevropskimi bolj vsaksebi kot pa s slovenskimi liberalci ali socialisti. V Sloveniji imamo paradoksen položaj, ko imamo precej konservativno volilno telo, ki pa ni v zadnjih 32 letih nikoli proizvedlo konservativne večine na katerih koli volitvah z višjo udeležbo.

Konservativcem ostajajo tri opcije. Glede na »ljubljanski zid«, ki je nastal v Sloveniji, je najverjetnejša opcija slovenskega Aleksandra Lukašenka, nekega konservativnega voditelja, ki bo pristajal na večino elementov med- in povojne politične mitologije, hkrati pa bo v družbenih vprašanjih konservativen in bo šel tu in tam tudi k maši in se za veliko noč celo javno pokrižal. Druga možnost je poskus nagovoriti urbane volivce, ki pa so zaradi »ljubljanskega zidu« povsem nedosegljivi, in tu konservativci sami ne morejo veliko narediti. Tretji opciji bi lahko z omejitvami rekli »trumpistična«, ko se poskuša preseči pomisleke pri delu volivcev zunaj bazena pod vplivom »ljubljanskega zidu«, ki pa imajo pomisleke do konservativne opcije zlasti zaradi njenega odnosa do polpretekle zgodovine in še vedno relativno močne navezave na Katoliško cerkev.

Sociolog dr. Gorazd Kovačič. FOTO: Bogomir Štefanič

Gorazd Kovačič:

Prva od treh dimenzij, po katerih je politični prostor razcepljen, je vprašanje ekonomske in socialne politike. Tu so na eni strani egalitaristična stališča, torej zavzemanje za zmanjševanje neenakosti, na nasprotnem stališču pa stoji liberalizem, večje poudarjanje svobode, več gospodarske svobode, manj regulacije. Če vzamemo to os, imamo na eni strani levico in na drugi strani pestro druščino liberalcev, konservativcev in ostalih desničarjev. Druga os zadeva raznolikost življenjskih slogov in identitet. Ena pozicija je toleranca, druga pa kulturna hierarhija, po kateri naj bi bila ena skupina dominantna, druge se ji morajo podrediti ali prilagoditi. Tu je razdelitev ideološko-političnih pozicij drugačna, levičarji in liberalci so v istem taboru, na drugi strani pa so konservativci in ostali desničarji.

Tretje, kar je pomembno za razumevanje, da konservativnost in skrajna desnica nista ista stvar, je odnos do demokracije in ustavne ureditve. Pri ustavni ureditvi mislim na vprašanje spoštovanja delitve oblasti na tri veje, omejitve oblasti s temeljnimi pravicami in svoboščinami, pa tudi s strokovno avtonomijo različnih inštitucij in združenj – kakšen je torej odnos do ustavnega okvirja omejevanja oblasti in do demokratične procedure. Tu so v političnem prostoru na eni strani legalisti, na drugi pa skupina skrajnežev. V enem taboru so socialdemokrati, liberalci in konservativci, v drugem pa skrajni levičarji in desničarji.

Dokler na desnici ne bo razčiščene razmejitve med konservativnostjo in skrajnim desničarstvom, konservatizem nima svetle prihodnosti. Imel bi potencial, da pride do volilnih rejtingov, kot jih ima v Nemčiji stranka CDU, temeljni pogoj za večji razcvet pa je korenito distanciranje od skrajne desnice.

Politolog dr. Igor Lukšič. FOTO: Bogomir Štefanič

Igor Lukšič:

Sodobna situacija v svetu je poroka med liberalizmom in konservatizmom. Z ofenzivo obeh kot skupne politične poti se je oblikoval neoliberalizem, v ZDA imenovan neokonservatizem. Če so po 2. svetovni vojni liberalci stopili skupaj s socialdemokrati, socialisti in levičarji in gradili socialno državo, so nato stopili na stran pohitrene koncentracije kapitala, in dobili smo reaganizem, thatcherizem in to, kar živimo danes. V nasprotju s prepričanjem, da nam vlada leva sredina ali levičarstvo v svetu, sem prepričan, da nam vlada konservatizem, ki se je postopno prepakiral od fevdalizma, zdaj brani centre moči, ki jih predstavljajo pohitreni centri koncentracije kapitala.

Problem nas, navadnih ljudi, ki se med seboj prepiramo, kdo ima bolj prav, konservativci ali levičarji, je v tem, da nas v tej bitki prehitevajo tisti, ki jih danes niti ni več 1 %, temveč par sto, ampak jim nič ne moremo. Ker smo ujeti v bitke obrambe sistema pred francosko revolucijo danes, v tem času. Naš skupni problem je, da znamo misliti, kaj in kdo so naši dejanski nasprotniki. Da imajo nekatere kategorije še vedno plače na ravni izpred 15 let in da to sploh ni problem kakovosti življenja … Krvavimo v bitkah, ki so absolutno nepomembne za statuse, za katere nam gre.

Pravna država? Konservatizem je branil pravo. Slišali boste od vseh politikov, da se zavzemajo za pravno državo, za vladavino prava. Vladavina prava, pravna država je izrazito konservativno stališče, ker postavlja pravo pred legitimnost, pred žive interese ljudi. Postali smo ujetniki prava, pravnega sistema, zgodbe, ki sicer ima smisel in trdnost, ne pa tako brezprizivne, kot se to postavlja zlasti v Sloveniji. Pri nas pravna doktrina zagovarja, da je Ustavno sodišče nad vsemi ostalimi vejami oblasti. In ko ustavno sodišče nekaj reče, je stvar končana. Ni končana. To je le stvar političnega procesa. Mi branimo obstoječo vladajočo strukturo moči na vsakem koraku, kar je skregano z logiko političnega procesa, ki mora biti odprt. Imamo ogromno elementov konservatizma, le branimo ga na napačnih točkah, ki so v škodo kakovosti življenja ljudi v Sloveniji.

Predsednik SLS Marko Balažic. FOTO: Bogomir Štefanič

Marko Balažic:

Prihodnost je konservativna, vendar pa morajo biti za to izpolnjeni nekateri pogoji. Ne samo, da ne vemo, kakšne Slovenije si želimo, šepa nam tudi konsenz glede tega, da je demokracija v tem času nekaj izrazito pozitivnega in je sistem, ki vendarle najbolje brani svobodo posameznika. Prav ta dva vidika, utrjevanje demokratičnega in postavljanje vizije, sta vedno prinašala uspeh politični strani, ki je bila bližje konservativnemu svetovnonazorskemu pogledu. Ko je bila vizija močno postavljena, se je zgodila tudi prva politična zmaga konservativne strani, na prvih volitvah leta 1990. Druge volitve, ki so v ospredje političnega diskurza prinesle govor o prihodnosti, so bile leta 2004, vse ostale volitve so nihajko držale močno ali vsaj deloma na eni strani, konservativna stran pa je vladala le takrat, ko je bila levica nesposobna sestaviti vlado.

Progresivci bodo vedno trdili, da so zanje vsi ljudje enaki, konservativci pa nasprotno trdimo, da smo si med seboj različni v talentih in zmožnostih, moramo pa biti med seboj enakopravni. Konservativna polovica si v Sloveniji ni želela priznati, da s progresivno stranjo, ki si v javnosti velikokrat uzurpira pogled na to, kaj je prav in kaj narobe, težko tekmuje v obljubah materialnih koristi in zavzemanju vloge moralne avtoritete. Bila je tudi mnogo prelahko dovzetna za pasti kulturnega boja, ki ga je tudi vsakega po vrsti izgubljala. V porazih si je rane lizala tako, da je skušala uveljaviti vlogo moralne avtoritete na svojem delu političnega spektra, s čimer se je spet ujela v začarani krog.

Sicer pa je priložnosti za konservativno stran veliko. Trdim, da je večina Slovencev po svoji naravi konservativnih. Uspeh ne bi izostal, če bi politiki konservativnega pola kredibilno živeli in poudarjali integriteto, odgovornost, poštenost, dialoškost; če bi iskreno sprejemali razlike, pluralizem, človečnost, javnost, transparentnost, učinkovitost. S takim zgledom bi najbolje dokazali, kako bi demokracija morala delovati, hkrati pa bi učinkovito nastavili ogledalo idejni praznosti nasprotne strani; ter pokazali, da v urejeni družbi obstajajo standardi, pod katere se ne sme spustiti nihče, in katere kršitve morajo biti ostro sankcionirane, ne glede na svetovnonazorsko ali politično obarvanost.

Nekdanji poslanec Marko Pavlišič. FOTO: Bogomir Štefanič

Marko Pavlišič:

Teren, na katerem poteka tekma med progresivci in konservativci, je izrazito nagnjen v eno smer. Sam kot ključni razliki med progresivizmom in konservatizmom vidim odnos do sprememb in odnos do kreiranja družbe. Nalašč zelo poenostavljeno rečeno so progresivci vedno za spremembe in konservativci proti. Za progresivce so spremembe nekaj dobrega, za konservatice nekaj slabega. Nobene potrebe ni, da vse novosti že vnaprej zavračamo, denimo umetno inteligenco ali družbena omrežja. Ni pa tudi pošteno, da vse, ki so previdni do teh sprememb, označimo za nazadnjake.

Progresivci vidijo, da lahko kreirajo družbo brez omejitev. »Kar si želimo, lahko ustvarimo.« Zato veliko govorijo o vizijah in ciljih, ne pa toliko o poti, kako do tega priti. Konservativci pa imajo tu veliko omejitev v tradiciji, ki je dobra praksa, ki se je izkazala in je preživela skozi zgodovino in je rezultat uspešnega delovanja v preteklosti. Glavni problem progresivcev je, da vidijo neomejene možnosti pri kreiranju družbe, a jih realnost pri tem pogosto zanika. Progresivcem je važnejši cilj, konservativcem pa pot in postopek, kako priti do cilja.

Progresivci komunicirajo zlasti svetlo vizijo, želje in cilje, konservativci pa vrednote, strah in previdnost. V Sloveniji sicer tudi l(L)evica veliko komunicira strah, toda zlasti do desnice in Janeza Janše. Levica si je tudi uzurpirala del političnega besednjaka in prostora, predvsem na področju socialne pravičnosti in ekoloških tem. Desnica bi lahko posvojila komunikacijo levice in več govorila o vizijah in ciljih, precej manj pa o omejitvah in pomislekih. Če denimo levica komunicira pravična plačna razmerja kot primer socialne pravičnosti, lahko desnica odgovori s »poštenim plačilom za pošteno delo«.

Nekdanji minister dr. Žiga Turk. FOTO: Bogomir Štefanič

Žiga Turk:

Konservativec ve, da je bila preteklost slabša od sedanjosti, da je evolucija izbrala vedno boljše, da se stvari skozi čas izboljšujejo; ve, da se rodimo slabši, da smo po naravi slabi in nas potem vzgojijo, da sta nas civilizirali kultura in religija, da nimamo tega v sebi in nismo kar sami od sebe krotki. Naprednjaki bodo rekli, da morajo odrasli poslušati otroke, in privlekli Greto Thunberg, da razlaga, kaj je prav. Konservativci pa vemo, da so starejši običajno pametnejši od mladine, ki se mora še kaj naučiti. Najnevarneje pa je, da se naprednjakom zdi, da bi znali načrtati spremembe vrednot, ki jih je evolucija oblikovala skozi desettisoče let. Da bi denimo ukinili denar.

Težave imamo s tem, kaj je pravzaprav naravno. V jedru konservativne ali cerkvene, katoliške misli je napaka, ki se vleče od Aristotela prek Akvinskega in pravi, da je Cerkev ali krščanstvo naravno. V bistvu ni. Monogamni zakon ni nič naravnega. Naravne so stvari, naštete v sedmih grehih, vse ostalo pa je treba z naporom pridobiti ali ti mora nekdo posredovati, vcepiti. Same od sebe gredo stvari na slabše.

Konservativci silijo ljudi, da se obnašajo tako, kot ni naravno. Zavist, pohlep, pohota so naravni. Konservativci za vse vrednote, ki jih imamo, pravijo, da niso v redu. Težje je biti konservativen kot liberalen ali svobodnjak. Če si svobodnjak, lahko počneš kar koli, če si konservativen, imaš kopico omejitev. Zakaj so se omejitve pojavile? Omogočile so preživetje; ker smo imeli boljše omejitve, smo bili uspešnejši kot druge civilizacije. V svetu, kjer so tehnološke novosti tradicijo spravile na slab glas, je težko biti konservativec. Narativ napredka je bistveno privlačnejši od narativa ohranjanja; biti na pravi strani zgodovine je bistveno privlačnejše kot biti na tisti strani, ki zgodovino ustavlja in skrbi, da se njeno kolo ne bi zavrtelo v napačno smer ali prehitro.

Prva konferenca o konservatizmu v Kavarni Sputnik v Ljubljani. FOTO: Bogomir Štefanič