Ali je danes med mladimi spet moderno biti katoličan? Se mladi vračajo v Cerkev ali pa je krščanstvo postalo predvsem zanimiv izraz identitete, konservativnosti in upora proti prevladujočim družbenim trendom?

V drugi epizodi podkasta Zakristija smo se z Lovrom Kavčičem, sodelavcem Družine in Aleteie, ter Matevžem Mehletom, direktorjem Katoliške mladine, pogovarjali o spremembah, ki jih opažata med mladimi, in o vprašanjih, ki jih te spremembe odpirajo tudi za Cerkev.

Gost Lovro Kavčič, sodelavec Družine in Aleteie. FOTO: Zajem zaslona YT Zakristija

Več vernih mladih ali bolj resna vera?

Čeprav zadnja leta vse pogosteje poslušamo o vračanju mladih h krščanstvu, Matevž opozarja, da je treba biti pri razlagi takšnih trendov previden. Raziskave po njegovih besedah ne kažejo nujno velikega povečanja verske prakse. Opaža pa nekaj, kar se mu zdi pomembnejše: mladi, ki svojo vero živijo, jo pogosto jemljejo zelo resno.

Pri Katoliški mladini tako opažajo večje zanimanje za spoved in adoracijo. Mladi, ki jim ura molitve ni več predolga, po njegovih besedah niso več tako redka izjema kot nekoč.

Spremenilo pa se je tudi družbeno ozračje. Če je bilo še pred leti javno priznanje, da si katoličan, lahko razlog za posmeh, je danes med nekaterimi mladimi to precej bolj sprejeto. Vendar Matevž opozarja na razliko med kulturnim krščanstvom in vero, ki dejansko oblikuje človekovo življenje.

Zakaj se poročiti že tako mlad?

Pogovor smo začeli nekoliko bolj osebno. Lovro se je namreč poročil pri letih, ko številni njegovi vrstniki o zakonu še ne razmišljajo.

Zakaj takšna odločitev? Kot pravi, sta z ženo vedela, da želita skupaj preživeti življenje in ustvariti družino. Namesto iskanja razlogov za odlašanje sta se zato vprašala, zakaj bi sploh čakala.

Spregovorili smo tudi o prepričanju, da zgodnja poroka in družina pomenita konec potovanj, osebne svobode in drugih življenjskih načrtov. Lovro poudarja predvsem vprašanje prioritet, zaupanja in pripravljenosti, da človek svoje življenje oblikuje skupaj z drugim.

Znamo sploh pojasniti, zakaj verujemo?

Pomemben del pogovora smo namenili apologetiki oziroma razumskemu zagovoru vere.

Matevž opozarja, da je bilo to področje v slovenskem cerkvenem prostoru dolgo zapostavljeno. Sam pravi, da med teološkim študijem praktično ni bil deležen sistematičnega poučevanja apologetike, čeprav je bilo prav takrat vse več javnih izzivov krščanski veri.

Danes opaža, da si mladi želijo odgovorov. Ne zanima jih le osebno versko izkustvo, ampak tudi to, kako lahko svojo vero utemeljijo pred sošolci, prijatelji in ljudmi drugačnih prepričanj.

Ob tem pa sogovornika poudarjata, da razum in duhovno izkustvo nista nasprotnika. Za celovito življenje vere je potrebno oboje.

Tradicionalizem: vrnitev k bistvu ali nova skrajnost?

Ena zanimivejših tem druge Zakristije je bil pojav mladih, ki jih privlačijo tradicionalne oblike katoliške pobožnosti, strožje razumevanje cerkvenega nauka in tradicionalna latinska maša.

Matevž meni, da je tradicionalizem deloma odziv na obdobja, v katerih so bili nekateri vidiki liturgije, nauka in duhovnosti preveč potisnjeni v ozadje. Vendar opozarja tudi na nevarnost nasprotne skrajnosti: da forma postane pomembnejša od bistva.

Cerkev bi morala po njegovem mnenju v tem pojavu prepoznati priložnost za premislek, ne pa mladih, ki jih privlačijo tradicionalne oblike pobožnosti, preprosto zavračati.

Podobno velja za vprašanje, kako mladim približati sveto mašo. Matevž poudarja, da rešitev ni v nenehnem prilagajanju maše mladim, temveč v dobri katehezi, ki jim pomaga razumeti njeno bistvo.

Je v Cerkvi prostor za vse?

Ob koncu smo se dotaknili tudi napetosti med različnimi duhovnimi usmeritvami. Nekaterim mladim so blizu slavljenje in dvignjene roke, drugim tišina, klečanje in tradicionalne oblike pobožnosti.

Ali lahko vsi najdejo svoj prostor v isti Cerkvi?

Sogovornika menita, da so razlike lahko celo koristne, če jih spremljata medsebojno spoštovanje in pripravljenost na pogovor. Tudi opozarjanje na morebitne skrajnosti je lahko izraz ljubezni do bližnjega.

Morda je prav to najpomembnejše sporočilo druge Zakristije: ni odločilno, kateri skupini pripadamo ali katera oblika pobožnosti nam je najbližja, ampak ali nas naša vera resnično približuje Kristusu.

Celoten pogovor o mladih, veri, tradicionalizmu in prihodnosti Cerkve si oglejte v drugi epizodi podkasta Zakristija.