FOTO: Tatjana Splichal.


Jernej Berden je zdravnik internist na oddelku za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana. V sklopu subspecializacije iz intenzivne medicine je trenutno na Infekcijski kliniki v intenzivni enoti, kjer zdravijo bolnike s covidom.

Jernej ni le uspešen in perspektiven zdravnik, je tudi mož, skrben oče trem otrokom, v domači zaloški župniji pa tudi organist in zborovodja.

O čem razmišljate, ko se po napornih dežurstvih vračate domov?

Domov večinoma kolesarim, kar mi vzame 25 minut. To je čas, da se zbistrim po opravljenem dežurstvu in preklopim na domači živžav, ki me čaka. Otroci so še majhni in je kar živahno, z ženo naju vsak na svoj način potrebujejo.

Kakšno je vaše področje dela in kako ste se znašli na oddelku intenzive terapije bolnikov s covidom?

Sem specialist internist in sicer delam na oddelku za intenzivno interno medicino. V sklopu dvoletne subspecializacije intenzivne medicine sem sedaj razporejen na Infekcijsko kliniko v enoto intenzivne terapije. Tam že drugi mesec pomagam kolegom infektologom, ki zdravijo bolnike s covidom-19.

Vpet sem v redno delo in v zadnjem času tudi v dežurstva, čeprav večino dežurstev še vedno naredim v matični intenzivni enoti. Delo je podobno, le da smo tam zaradi kužnosti bolnikov oblečeni v skafandre, kar zahteva drugačno organizacijo dela, racionalizacijo procesov in je tudi bolj izčrpavajoče.

Ena od prednosti dela v intenzivi je, da za razliko od navadnih bolnišničnih oddelkov delo poteka 24 ur neprekinjeno. To pomeni, da ko delovišče zapustim, bolnike prevzamejo kolegi, ki vodijo nadzor in zdravljenje neprekinjeno naprej, zato lahko notranje miren službo odklopim in nisem v skrbeh, kaj se bo zgodilo do naslednjega jutra.

Je pa res, da gredo misli v trenutnih razmerah tudi k hitro naraščajočemu številu bolnikov in k pomanjkanju kadra. Pojavljajo se vprašanja, kaj in kako bo, ko bo bolnikov še več. Dejstvo je, da je kader izčrpan in ga je premalo. Vsi se trudijo po svojih močeh, ampak zdaj, ko se pogovarjava (24. oktobra) smo še dokaj na začetku teh za bolnišnice že skoraj katastrofalnih razmer.

Ob velikem povečanju števila obolelih so mnogi prestrašeni, kaj bo, če se znajdejo med obolelimi. Kako naj ravnamo, da kljub vsemu ohranjamo mir?

Ta čas je za vse naporen tudi s čustvenega vidika, panika in pretirana zaskrbljenost pa ne pomagata. Najpomembnejše je, da se držimo vseh preventivnih ukrepov. Če vestno nosimo maske, kjer je potrebno, držimo razdaljo, si pogosto in temeljito umivamo roke, uporabljamo aplikacijo in se zdaj izogibamo vseh nepotrebnih druženj, tudi prijetni kavici s sosedo in polurnemu klepetu z znancem pred trgovino, potem je verjetnost, da bi se okužili, relativno majhna.

Imamo pa tudi mirno vest, da po nepotrebnem nismo okužili drugih. Prav je, da smo seznanjeni z vsemi ukrepi, vendar nič ne koristi, če večkrat dnevno poslušamo, koliko je na novo okuženih.

Vzemimo raje v roke kakšno dobro knjigo, poglejmo sproščujoč film, počnimo kaj, kar nas razveseljuje. Za kristjana je dobrodošlo tudi branje dnevne Božje besede, kjer sam pogosto najdem kakšen koristen navdih ali pomirjujočo misel, sploh takrat, ko je psihično res težko.

Kdaj vam pa uspe brati še dnevno Božjo besedo?

Prizadevam si, da čim večkrat. Ker imam spletni dostop do Magnificata, lahko tudi med dežurstvom najdem pet minut in preberem dnevno berilo in psalm, to mi včasih da polet za delo naprej.

Kako pa je z duhovno oskrbo v času epidemije?

Celo na intenzivno terapijo lahko svojci pokličejo bolniškega duhovnika ali ga na njihovo prošnjo pokličemo mi. Svojci so se te možnosti tudi v času epidemije že večkrat poslužili, se je pa tudi duhovnik moral obleči v zaščitno obleko. Možnost bolniškega maziljenja torej obstaja tudi v teh časih.


FOTO: Tatjana Splichal.

Kaj vas pri srečevanju z bolniki s covidom-19 preseneča kot zdravnika?

Koronavirus (SARS-CoV-2), ki povzroča bolezen covid-19, ima določene lastnosti, ki se razlikujejo od drugih virusnih obolenj (največkrat omenjene gripe), kar bi natančneje znali povedati epidemiologi in infektologi. Ta virus je bolj kužen in se širi hitreje, bistveno dlje ostaja tako na koži ljudi, sploh pa na raznih površinah in predmetih, kar še pospešuje širjenje.

V družbi še ni imunosti, zato smo zanj dovzetni vsi, sam potek bolezni pa je bistveno bolj nepredvidljiv. Teže je predvideti, kdo bo v resnici potreboval bolnišnično oskrbo. Ni res, da se v enoti intenzivne terapije znajdejo samo starejši ljudje, imamo tudi mlajše ljudi, stare okrog 40 let, sicer zdrave, ki so še včeraj delali in bili polno aktivni, danes pa ležijo priklopljeni na aparate.

Potek zdravljenja in čas odvisnosti od ventilatorja je daljši kot pri navadni gripi. Zdaj ta potek že dokaj dobro poznamo, od pomladi so nova dognanja, zato je borba s to boleznijo uspešnejša.

Preseneča tudi to, da nihče ni izvzet. Ali smemo verjeti, da se bo širjenje tega virusa ustavilo?

Mislim, da lahko verjamemo in pri tem predvsem aktivno sodelujemo. Na delovnem mestu sem bil v zadnjih dveh tednih nekajkrat v stiku z zaposlenimi, ki so bili že kužni. Zaenkrat se okužbi še uspešno izogibam, treba pa je striktno spoštovati ukrepe, ki niso »​​​brezvezni« – dejansko delujejo.

Če bi ukrepe, ki so relativno preprosti, upoštevali vsi, danes ne bi imeli takih številk in ne bi bile nujne tako stroge omejitve. Brez teh omejitev pa se bo pri trenutni razširjenosti virusa sistem dejansko zlomil.

Ste zdravnik, mož in oče. Tri zahtevne službe.

Najprej se trudim biti mož in oče, kolikor to gre. Otroci so majhni, potrebujejo mojo prisotnost in let, ko lahko vplivam na njihov razvoj, ne bi rad zamudil. Z ženo poskušava najti tudi nekaj časa zase. Dejstvo pa je, da zdravniški poklic poleg rednega dela zahteva tudi veliko dodatnega študija, spremljanja literature, priprave raznih predavanj, vse to pa poteka doma v prostem času.

Na ta račun je družina do določene mere prikrajšana, seveda pa je omejeno tudi »domače« službeno delo. Že samo na račun dežurstev sem poleg rednega delovnika dodatno odsoten približno dva meseca na leto, kar vključuje noči, vikende in praznike. In ko temu dodaš še dodatne obveznosti, lahko postane obremenjujoče, tako da je treba iskati pravo razmerje. Včasih tudi kakšno službeno obveznost odložiti ali odpovedati. Na srečo tudi ne pridejo vsi otroci naenkrat, drugače bi bil to prehud šok. Tako pa se počasi navajaš na tak tempo.


Celoten prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (45/2020).