Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Jezus, če ti tako hočeš …

Za vas piše:
Jana Podjavoršek
Objava: 07. 02. 2022 / 12:26
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 07.02.2022 / 13:41
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Jezus, če ti tako hočeš …

Jezus, če ti tako hočeš …
»Osebni stik z Jezusom ni samo prehod med sestrskim delom hiše in delom za goste, ampak je naše središče.« FOTO: Tatjana Splichal
Sestre Corpus Christi so že deset let znamenje časa v skrbi za duhovnike.

Ob dnevu posvečenega življenja smo izrazili hvaležnost za vse Bogu posvečene, s priokusom bolečine pa smo lahko tudi slišali kako iz leta v leto pada število duhovnih poklicev. Zato se toliko bolj veselimo novih oblik Bogu posvečenega življenja, ki odgovarjajo na potrebe današnjega časa. Med njimi je tudi skupnost sester Corpus Christiki živi in deluje na Čatežu ob Savi, kjer se posvečajo predvsem molitvi in delu za duhovnike. 

Trikrat na dan imajo določene ure čaščenja Najsvetejšega in upravljajo dom za sprejemanje duhovnikov, kamor lahko pridejo na okrevanje po zdravljenju, oddih ali duhovni odmik, v bližnjih župnijah pa dejavno sodelujejo pri katehezi. Njihov zavetnik je arški župnik sv. Janez Marija Vianej. Skupnost je leta 2011 kot obliko Bogu posvečenega življenja potrdil novomeški škof Andrej Glavan, trenutno pa so v njej tri sestre: Jasia, Bakhita in Katarina.

Topel sprejem ob prihodu. FOTO: Tatjana Splichal

Sestre živijo v svobodi, ki se navzven kaže tudi v pristnem veselju. FOTO: Tatjana Splichal

s. Jasia Ciolczyk: Osebni stik z Jezusom je središče

Kot misijonarka ljubezni sem bila sedem let v župniji Ljubljana Ježica. Sestre smo obiskovale uboge v zaporu, bolnicah in videle tudi, da ima duhovnik kot človek potrebe kot vsak drug, pa tudi kakšne so zahteve do njih, ni pa ljudi, ki bi jim pomagali. Vedno bolj se je oglašal klic, da jim je treba pomagati čisto na človeški način. Ko sem tako eno jutro postregla brezdomcem, sem bila s sosestrami v kapeli adoracije v tišini in zaslišala besede: »Sestre Corpus Christi.« Nisem imela želje, da bi ustanavljala novo skupnost, klic pa je bil jasen in ni odnehal. »Jezus, če ti tako hočeš, mi pomagaj. Naj se uresniči tvoja volja.« 

Najbolj pomembno se mi je zdelo, da naredim, kar Bog želi. Ko je prišla naša provincialna predstojnica, sem ji povedala kaj se dogaja v meni. Sestra me je poslala na Dansko, kjer sem skoraj dve leti s sosestrami delala z brezdomci, na poti razločevanja pa mi je pomagal duhovnik. Predlagal mi je, da napišem prošnjo v Calcuto in potem sem devet mesecev čakala na odgovor (leta 2009). Ko sem dobila odgovor, sem o novi skupnosti govorila z lokalnim škofom, takrat Alojzem Uranom, ki je hitro predal naprej novomeškemu škofu Andreju Glavanu, ježiški župnik pa mi je povedal, da je njegova rojstna hiša v Čatežu ob Savi razpoložljiva za naše bivanje in delovanje.

Ko duhovniki prihajajo k nam, jim postrežemo s hrano, nudimo priložnost za počitek, prepričana pa sem, da najbolj potrebujejo Jezusa. Osebni stik z Jezusom ni samo prehod med sestrskim delom hiše in delom za goste, ampak je naše središče. Jezus zdravi in daje novih moči za vsakdanje življenje. Marsikateri duhovnik se vrača, ker je zaznal, da je lahko miren z Jezusom.

V njem, z njim in po njem … FOTO: Tatjana Splichal

Dnevni prostor za gostujoče duhovnike. FOTO: Tatjana Splichal

Preprosto urejene sobe za goste. FOTO: Tatjana Splichal

Zbrani ob mizi, podarjeni drug drugemu. FOTO: Tatjana Splichal

Jože Pacek, župnik v župniji Čatež ob Savi: Novo navdušenje

FOTO: osebni arhiv

Po mamini smrti sem nekaj let ostal na župniji sam v samotnem župnišču, kjer sem si sam gospodinjil in živel pod vtisi ogroženosti po vlomu. Osamljenost me je pripeljala do tega, da sem se začel bati ljudi, kar je nekaj najhujšega za duhovnika, ki mora živeti med ljudmi in za ljudi.

Po Božji previdnosti pa so prišle v našo župnijo sestre Corpus Christi. Kar nekaj mesecev je bilo potrebno, da sem v njih spoznal osebe, ki so mi lahko v veliko pomoč meni osebno in tudi župniji. Sestre sem prosil, da bi imel pri njih kosilo. Tako sem po dolgem času jedel skupaj z drugimi. To so dragoceni trenutki, ko začutiš domačnost in sprejetost in tudi soodvisnost. Duhovniki smo že po naravi individualna bitja in si domišljamo, da lahko živimo neodvisno od drugih. V uri, ki jo preživim skupaj s sestrami, mi pomagajo rešiti mnoge probleme. Razmere za duhovnika v tem kovidnem času so lahko zelo stresne in človeka kaj hitro zapeljejo v depresijo. Kontakti z sestrami, ki veliko časa preživijo v molitvi pa zapolnijo človeka z novim navdušenjem. V teh letih sestre niso pomagale samo meni, ampak tudi mnogim drugim duhovnikom, zlasti bolnim in pregorelim od napornega dušno pastirskega dela.

Tudi župnija ima od sester veliko koristi. Župnija si jih ne lasti, kljub temu pa pomagajo pri poučevanju verouka, čiščenju cerkve, pri obhajanju bogoslužja in pri oživljanju molitvenega in duhovnega življenja. Na kratko: So velik Božji dar duhovnikom in tudi naši župniji.

Ivan Šelih, župnik v Senovem

FOTO: Ivo Žajdela

Za sestre C. C. sem slišal v Tinjah na duhovnih vajah. V preteklem letu so bile prestavitve duhovnikov in en teden dopusta sem preživel pri njih. Enkrat v teh dneh, ob zaključku večerne molitve, ko se še posebej približajo tabernaklju, me je navdal občutek: »Sestre vršijo svoje poslanstvo zares.«

Goran Kuhar, stolni župnik stolne župnije v Murski Soboti

FOTO: osebni arhiv

Pri sestrah me vedno znova nagovarja njihova ljubezen do duhovnikov, ponižna drža in veselo pričevanje za Kristusa. Domačnost, veselje, duhovnost, mir, ponižnost, služenje so besede s katerimi bi opisal sestre iz skupnosti Corpus Christi. Zame najboljše mesto, kjer si lahko naberem moči tako duhovnih kot telesnih. Sestram se iskreno zahvaljujem za njihovo navzočnost, poslanstvo in služenje, ki sem ga bil sam v obilni meri deležen. Boga prosim naj po priprošnji svetega Janeza Marija Vianeja to skupnost blagoslovi z duhovnimi poklici.

Več o skupnosti Corpus Christi lahko preberete v novi številki tednika Družine (6/2022).

Nalaganje
Nazaj na vrh