FOTO: Osebni arhiv.


Opisujejo ga kot »sodobnega Avguština«, saj se je k Bogu spreobrnil šele po stranpoteh svoje mladosti, o čemer pogosto pričuje.

Donald Calloway, pisec več knjig in provincial Marijinih očetov Brezmadežnega spočetja v univerzitetnem mestu Steubenville, je spomladi izdal knjigo Consecration to St. Joseph: The Wonders of Our Spiritual Father (Posvetitev sv. Jožefu: Čudeži našega duhovnega očeta), ki je bila v tem času že ponatisnjena. Z njim smo se pogovarjali o Jožefu iz Nazareta.

Čeprav je Jožef svoje poslanstvo izvrstno izpolnil, nikjer v Svetem pismu ne spregovori niti ene same besede. Zakaj je ta galilejski Jud tako skrit?

To je zelo dobro vprašanje – zakaj je Jožef tako skrit, če je opravil tako pomembno delo za Jezusa, za Marijo in za nas. Eden izmed vzrokov je v tem, da je v času, ko je nastala prva Cerkev, Jezus komaj odšel k svojemu nebeškemu Očetu. Če bi v tistem času poudarjali tudi njegovega zemeljskega očeta, bi nastalo precej zmede, saj bi težko razločili, kdaj se govori o enem in kdaj o drugem.

Evangelisti Jožefa tudi niso osebno poznali – za razliko od Device Marije – zato niso mogli zapisati nobene njegove besede. Jezusa so poznali šele od javnega delovanja naprej in tradicija pravi, da je sveti Jožef do takrat že umrl. Jožef je bil zanje torej neke vrste skrivnost.

O Jožefu običajno govorimo kot o krušnem očetu, ampak Jezus ga gotovo ni klical tako …

Nova zaveza za Jožefa nikoli ne uporabi izraza krušni oče. Vemo, da sv. Jožef ni bil Jezusov biološki oče, a tudi Marija – ko se je Jezus izgubil v templju – pravi »tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala«. Ni rekla »tvoj krušni oče in jaz«, in tudi Jezus ga ni klical tako. Klical ga je »abba«, očka.

Od kod izhajajo napačne razlage, da je bil Jožef star mož?

V prvi Cerkvi so zato, da bi zaščitili deviškost Marije, prišli na misel, da je bil sv. Jožef že star in skorajda že mrtev, ko se je poročil z Marijo. Po nekaterih legendah naj bi takrat štel častitljivih 90 let. Da bi pojasnili Jezusove »brate in sestre« v evangeliju, so dodali še drugo razlago – da je bil vdovec in je imel otroke iz prejšnjega zakona. Ti dve razlagi seveda ne držita in tudi nimata podlage v Svetem pismu.

Sveta družina je morala skozi situacije, ki bi jim bil malokdo kos. Ali je Bog dal Jožefu kakšno posebno pomoč?

Jožef je bil delavec, obrtnik, torej je moral biti že sam po sebi spreten in iznajdljiv. A če se postavimo v kožo Boga, ki je temu možu zaupal lastnega Sina in obenem Jožefa dal za moža tako čistemu bitju, kot je Marija, si zlahka predstavljamo, da mu je ob tem dal tudi posebno milost, svetost, čistost, ljubezen, požrtvovalnost ...

Jožefa je na njegovo vlogo pripravil bolj kot kateregakoli človeka (razen seveda Marije). Od vseh ljudi na svetu sta le Marija in Jožef Jezusu lahko rekla: »Ti si moj sin.« Nihče drug.

Bi lahko Marija brez Jožefa bila Božja mati?

Pri Bogu so sicer mogoče vse stvari, a dejstvo je, da je bila Marija v času oznanjenja že poročena z Jožefom; ni bila le zaročena v smislu, kot to pojmujemo danes. V judovski tradiciji je namreč poroka imela dva dela. Najprej sta se fant in dekle poročila, a še nista živela skupaj, v drugem delu poroke pa sta se preselila v skupno hišo.

Ko je angel prišel k Mariji, je bila torej ta že poročena z Jožefom, a še nista živela skupaj. Bog je počakal, da se je Marija najprej poročila z Jožefom, in šele nato poslal svojega sina. Želel je, da se njegov sin rodi v zakonu, v družini.


Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za duhovnost sredi življenja Božje okolje z naslovom Jožef iz Nazareta.