FOTO: Vatican Media

Papež Frančišek je pripravo besedil za letošnji tradicionalni križev pot na veliki petek zaupal otrokom in mladostnikom. Njihova premišljevanja o Jezusovem trpljenju se zaradi preprostosti in konkretnosti resnično globoko dotaknejo človekovega srca in nas spodbudijo, da bi si še bolj prizadevali za boljši in pravičnejši svet. Besedila nas vabijo, da si postavimo vprašanja o svojem življenju ter o potrebi po tem, da bi spremenili sami sebe in svet okoli nas.

Številni križi otrok po vsem svetu

Trpljenje otrok pogosto kar spregledamo. V uvodu v knjižico, iz katere bo papež Frančišek letos molil tradicionalni križev pot na veliki petek, otroci, ki se obračajo na Jezusa, poudarjajo: »Ljubi Jezus, ti veš, da moramo tudi otroci nositi križe, ki niso ne lažji ne težji od križev odraslih, in vendar so resnični križi, ki nas težijo vsako noč. Edino ti veš, kakšni so, in jih jemlješ resno. Edino ti.« Križi so strah pred temo, pred osamljenostjo in zapuščenostjo, tudi zaradi epidemije, izkušnja lastne omejenosti, zbadanje drugih, občutek, da si revnejši od vrstnikov, bolečina zaradi nenehnih prepirov v družini. Nekateri pa trpijo, »ker so na svetu otroci, ki nimajo česa jesti, ki ne morejo hoditi v šolo, ki jih izkoriščajo in silijo, da postanejo vojaki.« Ti, Jezus, si nam vedno blizu in nas nikoli ne zapustiš, zaključujejo otroci, »pomagaj nam, da bomo nosili svoje vsakdanje križe, kot si ti nosil svojega«.

Obtožba nedolžnega in pomanjkanje poguma

Prva postaja: Jezusa obsodijo na smrt. Premišljevanje je spomin na dogodek, ki se je zgodil v prvem razredu: dečka Marka obtožijo, da je sošolcu ukradel malico. Nekdo ve, da je nedolžen, vendar ne posreduje zanj in ga ne brani. Pripovedovalec zgodbe se sramuje zaradi pomanjkanja poguma; ravnal je kot Pilat in zdaj obžaluje, da je takrat izbral lažjo pot. »Včasih zgolj prisluhnemo glasovom tistih, ki razmišljajo in ravnajo zlobno, medtem ko storiti pravo stvar pomeni vzpeti se po strmi poti, polni ovir in težav. Toda ob strani imamo Jezusa, ki je vedno pripravljen, da nam nudi oporo in nam pomaga.«

Dejanja lahko ranijo bližnjega

Druga postaja: Jezus vzame križ na svoje rame. Odlomek iz evangelija po Luku opisuje, kako se vojaki norčujejo iz Jezusa in ga pretepajo. Norčevanje med otroci ni neobičajno, včasih seže celo do medvrstniškega nasilja, kot v primeru Martine, ki ima v razredu težave z glasnim branjem. »Morda ni bil vedno naš namen, da bi jo zbadali, toda koliko bolečine ji je povzročil naš smeh! … Preganjanje ni zgolj dogodek izpred dva tisoč let. Včasih tudi naša dejanja obsojajo, zlorabljajo in prizadenejo enega naših bratov ali sester.«

Izkušnja poraza

Tretja postaja: Jezus prvič pade pod križem. Gospoda bremenijo naši grehi; utrujen je in ponižan. Izkušnja, ki spremlja ta trenutek, je izkušnja otroka, ki je v šoli vedno uspešen, nato pa prvič prejme slabo oceno: ta nepričakovan poraz je bil zame preveč. Nenadoma sem se počutil osamljen, nikogar ni bilo, ki bi me potolažil. Toda v tistem trenutku sem tudi zrasel … Zdaj vem, da lahko vsak dan pademo in vstanemo, Jezus pa je vedno tu in nam ponuja svojo roko.«

Materina ljubezen

Četrta postaja: Jezus sreča svojo mater. Izbrani odlomek govori o svatbi v Kani Galilejski, v središču katere je odnos med Sinom in njegovo Materjo. Ponuja priložnost, da otroci premislijo o svojih materah in njihovi ljubezni, ki jih vedno spremlja. Tudi konkretno, ko jih »pelje na trening nogometa, na tečaj tujega jezika, k verouku«. Premišljevanje govori o potrebi otrok po ljubezni in bo morda staršem v pomoč, da bodo še boljši ljudje. »Če imam težavo, mi je vedno pripravljena prisluhniti z nasmeškom na obrazu.«

Videti Jezusa v obrazih drugih ljudi

Peta postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ. Veliko priložnosti je, ko lahko pomagamo drugim. Tokratno pričevanje opisuje skrb, izkazano vrstniku iz tujine, ki se je nedavno priselil v sosesko. Opazuje druge otroke, ki igrajo nogomet, vendar ne zbere dovolj poguma, da bi se jim predstavil. Otrok v skupini ga opazi, pristopi k njemu in ga povabi, naj se jim pridruži. »Od takrat,« piše, »je Walid eden mojih najboljših prijateljev, pa tudi vratar v naši ekipi.« Šele ko prepoznamo brata v bližnjem, »odpremo svoje srce za Jezusa«.

Malo pomoči, da se bližnji počuti manj osamljenega

Šesta postaja: Veronika obriše Jezusu potni obraz. »Resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« nas besede iz evangelija po Mateju uvedejo v šesto postajo. Celo otroci v svojih vsakdanjih dejavnostih preživljajo težke ali žalostne trenutke in potrebujejo nekoga, ki bi jih potolažil. Tu slišimo primer, ko so izgubili pomembno nogometno tekmo, v kateri so upali, da bodo zmagali. »Ko sem bil brez volje in poguma po porazu, je tam stal moj prijatelj s sokom v roki in me čakal.« V njegovi družbi »se mi poraz pomembne tekme ni tako vtisnil v spomin«.

Ne pozabimo na ljudi v največji stiski

Sedma postaja: Jezus pade drugiš pod križem. Premišljevanje predstavlja izkušnjo četrtošolca. V razredu pripravljajo predstavo ob koncu leta in na vsak način si želi odigrati glavno vlogo. Namesto njega pa učitelj izbere Giovannija, malce osamljenega sošolca. Po začetni jezi otrok to razume in je srečen. Odtlej se Giovanni več udejstvuje v razredu. Komentar sošolca: »Moje razočaranje je pomagalo nekomu drugemu. Učiteljeva izbira je dala priložnost nekomu, ki jo je resnično potreboval.«

Pomoč ljudem, ki naredijo napako

Osma postaja: Jezus tolaži jeruzalemske žene. V evangeliju po Luku beremo, da je Jezus, ko jih je zagledal, dejal: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!« To je uvod v izjavo, da je »popravljanje brata ali sestre zahtevna, vendar potrebna naloga«. In to sta izkusila brata, ki sta lagala materi in ji zagotovila, da sta tisti popoldan že naredila domačo nalogo, v resnici pa sta se ves čas le igrala. Eden izmed njiju je naslednji dan potožil, da se ne počuti dobro, zato ni šel v šolo. Drugi je šel v šolo, ko pa se je vrnil domov, je rekel bratu: »Ni bilo prav, da sva lagala mami in da si se pretvarjal, kako te boli želodec.« Naslednji dan je predlagal, da sta najprej napisala nalogo, potem je bratu pomagal, da je nadoknadil tisti dan zamujeno snov, ko pa sta končala, sta preostanek popoldneva preživela v igri.

Osamljenost, ki jo povzroča epidemija

Deveta postaja: Jezus pade tretjič pod križem. Evangeljski odlomek govori o žitnem zrnu, ki umre in obrodi obilo sadu. Tu nastopi epidemija koronavirusne bolezni, z vsemi svojimi posledicami, tudi za mlade. Prevladujoči občutek je osamljenost: ne morejo več obiskovati starih staršev, šole so zaprte, pogrešajo sošolce in prijatelje. »Ta grozljivi občutek osamljenosti na trenutke postane neznosen. Čutimo, da so nas vsi zapustili, da se niti več ne moremo nasmehniti. Zdi se, da podobno kot Jezus z obrazom ležimo na tleh.«

Radost, ki jo prinaša obdarovanje

Deseta postaja: Jezusu vzamejo oblačila. Tokrat zgodbo pripoveduje maljhna deklica: v svoji sobi ima zbirko punčk, ki jo ima zelo rada. Nekega dne sliši, da v župniji zbirajo igrače za begunske otroke s Kosova. Med svojimi punčkami izbere nekaj najstarejših, ki ji niso toliko pri srcu, in pripravi škatlo. Nato reče: »Toda tisti večer sem začutila, da nisem storila dovolj. Preden sem šla v posteljo, je bila škatla polna punčk, moje police pa prazne.« Če se odrečemo nečemu, česar imamo preveč, ugotavlja, razbremenimo svojo dušo, nekoga drugega pa osrečimo.

Božič, posvečen služenju ubogim

Enajsta postaja: Jezusa pribijejo na križ. »Nekega božiča smo namesto praznovanja v družinskem krogu s skavti odpotovali v Rim, da bi obiskali sestre misijonarke ljubezni in pomagali deliti hrano ubogim.« Žrtev, opisana pri enajsti postaji, ni majhna. Toda eden od dečkov priznava: »Na poti domov sem premišljeval o obrazih vseh ljudi, ki sem jih postregel, o njihovih nasmehih, o zgodbah, ki so jih pripovedovali … Ob misli na to, da sem tistim ljudem prinesel nekaj sreče, je moj božič postal nepozaben.« Služenje drugim v ljubezni »je nauk, ki nam ga Jezus daje s križa«.

Jezus odpušča skesanim grešnikom

Dvanajsta postaja: Jezus umrje na križu. Ob Jezusovem zgledu, da je odpustil vse zlo, ki ga je doživel, otroci premišljujejo o zlu, ki še danes vlada v svetu, recimo mafijci, ki pobijajo tudi otroke. Kako lahko človek kaj takega odpusti? Takole pišejo: »Ko je Jezus umrl na križu, je ponudil zveličanje vsakemu človeku. Ni prišel zato, da bi poklical le pravične, temveč tudi grešnike, ki premorejo dovolj ponižnosti in poguma za spreobrnjenje.«

Odpeljali so dedka in nikoli več ga niso videli

Trinajsta postaja: Jezusa snamejo s križa in polože Mariji v naročje. V lanskem postnem času je mnogo otrok doživelo nenadno izgubo starih staršev. Eden od njih se spominja: »Iz rešilca so skočili ljudje, oblečeni kot astronavti, v zaščitnih oblačilih, rokavicah, z maskami in obraznimi ščiti. Odpeljali so dedka, ki je težko dihal. Takrat sem ga zadnjič videl.« Dečkovo trpljenje izvira tudi iz dejstva, da ni mogel biti blizu dedku in ga spodbujati: »Vsak dan sem zanj molil. Na ta način sem bil povezan z njim v zadnjih trenutkih njegovega zemeljskega potovanja.«

Hvala ti, Jezus, da si me naučil ljubiti

Štirinajsta postaja: Jezusa položijo v grob. Premišljevanje je zahvala dvanajstletne Sare Jezusu. Rada bi se ti zahvalila, piše, ker »si me naučil, kako naj premagam svoje težave, tako da zaupam vate, da ljubim vse ljudi kot svoje brate in sestre, da znova vstanem po vsakem padcu … Danes, zahvaljujoč tvoji neskončni ljubezni, vem, da smrt ne pomeni konca vsega.«

Če ne postanete kakor otroci …

V sklepni molitvi križevega pota znova spregovorijo odrasli. Jezus nam je dal otroke za zgled, ko je opisoval lastnosti, kakršne potrebujemo za vstop v nebeško kraljestvo. Prva prošnja je torej za pomoč, da bi bili kakor oni »majhni, potrebni vsega, odprti za življenje«. Nato bomo vse otroke sveta izročili Gospodu, da bi »rasli v modrosti, starosti in milosti«, na koncu pa bomo molili za starše in vzgojitelje, »da bi se vedno počutili eno s teboj kot posredovalci življenja in ljubezni«.