Gianfranco Ravasi, kardinal, biblicist in priljubljen pisec, nas k branju in poglabljanju Svetega pisma vabi skozi kratke razlage osnovnih pojmov v hebrejščini, jeziku stare zaveze, in grščini, jeziku nove zaveze, skupaj več kot sto besed, ki izražajo temeljne teme sporočila Svetega pisma.

Zapisane so v izvirnih znakih, prepisane za branje v naši abecedi in nato podrobno razložene, kar nam v prvem delu pomaga, da se uglasimo z glasom Jezusa, ki se je teh besed naučil, jih dobro poznal in jih ponavljal v judovski liturgiji in v osebni molitvi. V drugem delu sledijo grške besede, ki predstavljajo nekakšen jedrnat priročnik teologije Nove zaveze. Avtor nas vodi, da se podamo na to pustolovščino učenja izvirnih jezikov Svetega pisma. Nenavadna pustolovščina, saj vera včasih zahteva tudi zahtevno predanost študiju in učenju. Toda ta »veseli napor« je priprava na pogovor z Bogom v Jezusu Kristusu, njegovi živi Besedi.

O avtorju:

Kardinal Gianfranco Ravasi (rojen 18. oktobra 1942 v Merateju pri Milanu) je italijanski katoliški duhovnik, kardinal, biblicist, teolog in publicist. Za duhovnika milanske nadškofije je bil posvečen leta 1966. Študiral je na Papeški gregorijanski univerzi in Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu, nato pa poučeval eksegezo Stare zaveze na Teološki fakulteti severne Italije. Med letoma 1989 in 2007 je vodil znamenito milansko Ambrozijansko knjižnico. Leta 2007 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za nadškofa in predsednika Papeškega sveta za kulturo, leta 2010 pa ga je povzdignil v kardinala. Na tem položaju je do leta 2022 spodbujal dialog med Katoliško cerkvijo, sodobno kulturo, znanostjo, umetnostjo in neverujočimi. Posebej znan je po svojem prizadevanju za približevanje svetopisemskih besedil širši javnosti ter po povezovanju teološke misli z literaturo in humanistiko. Je avtor približno 150 knjig, predvsem s področja Svetega pisma, duhovnosti, etike in odnosa med vero in kulturo. Med njegovimi znanimi deli so Kratka zgodovina duše, Vrnitev k krepostim in komentarji svetopisemskih knjig, kot so Psalmi, Jobova knjiga in Visoka pesem. Velja tudi za enega vidnejših katoliških intelektualcev v italijanskem javnem prostoru.

Odlomek iz knjige:

HÁRIS: milost

Ko je govora o teologiji »milosti«, vsi najprej pomislimo na tisto, kar je v svojih pismih utemeljeval sveti Pavel. Vendar je treba povedati, da se ta tema pojavlja že na straneh Stare zaveze, kjer se slavi svobodno velikodušnost Boga, ki se sklanja k svojim bitjem, jih odrešuje, blagoslavlja, jim odpušča in jih spreminja. Hebrejske besede, kot so ḥen, ḥèsed, ’èmet, izražajo ta koncept v vsej njegovi opojnosti daru, naklonjenosti, dobrohotnosti, zvestobe. Tako se glasi tudi znamenita Božja samoopredelitev na Sinaju: »Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi« (2 Mz 34,6).

Kljub omejenosti in uboštvu svojega ljudstva Bog ne pozabi pokazati svoje »milostne« in odrešujoče ljubezni: »Gospod se ni navezal na vas in vas izbral zato, ker bi bili številnejši od vseh drugih ljudstev, saj ste najmanjši izmed vseh ljudstev, temveč zato, ker vas Gospod ljubi« (5 Mz 7,7-8). Zastonjskost izvolitve Izraela je znamenje Božje ljubezni, ki presega vse človeške zasluge. Tako vstopimo v Pavlovo razmišljanje, ki uporablja grško besedo háris.