Prvo berilo: Tudi upornemu ljudstvu Bog pošilja preroke, Ezk 2,2–5; Ps 123;
drugo berilo: Ob slabotnosti apostolov se razodeva Kristusova moč, 2 Kor 12,7–10

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,1–6)

Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.

Video razlaga za otroke

Kristusa rojaki niso sprejeli

Piše: Simon Potnik

Jezusovo javno delovanje se je komaj začelo, pa se že dogajajo neverjetne stvari in ekstremne okoliščine. Po eni strani navdušenje in veličina, po drugi strani negotovost in strah. Tisti, ki potujejo z njim, in vsi, ki se z njim srečujejo, doživljajo moč besede, ki se kaže tudi v stvarnosti.

Danes se Jezus pojavi v domači shodnici. Sobota je. Nazaret je kraj z nekaj sto prebivalci. Opazili so, da ga nekaj časa ni bilo, in gotovo so izvedeli, kaj se v okolici govori o njem. Novice niso potovale s tako hitrostjo kot danes, vseeno pa so, glede na množice, ki so ga oblegale, šle hitro od ust do ust. Logična reakcija domačih bi lahko bil ponos.

Logična reakcija domačih bi lahko bil ponos.

A prva reakcija, ko se pojavi Jezus, je, da se čudijo. Presenečeni so nad Jezusovim načinom. Ne nad besedo, bolj nad tem, da jo podaja z oblastjo. Slišali so že prerokbe Izaija, obljube prijajo in vzbujajo hrepenenje. To pa, da se to dogaja sedaj in z njim! Ti, tesar, boš spreminjal našo vero?!

Vsi bi radi spremembe in spreobrnjenja, toda naj se ne začnejo pri mojih bližnjih. Pri nas je tako bilo in bo! Amen. In se je čudil njihovi neveri. Njihovi mlačni veri, njihovemu vraževerju, materializmu, predsodkom, strahovom, ki so postali naši maliki.

Prebudi Slovenijo

Ključna je torej vera. Pri Pavlu v Pismu Hebrejcem beremo, da je vera temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Vera je, ko Jezus pride na praznovanje, ki postaja žalost – vina je zmanjkalo in že razmišljajo, kako bi šli drugam –, in Marija reče: »Jezus, vina nimajo …« In on: »Vidim, ja …« Ona pa: »Kar koli vam reče, naredite …« To je vera! Vera je, ko imate na vroč dan sredi poletja, ko je suša že nekaj časa, v župniji prošnjo molitev za dež in farani pridejo z dežniki …

Koliko čudežev si že doživel?

Koliko čudežev si že doživel? Čudežev, o katerih si upaš spregovoriti in jih ne daš pod avtorstvo Srečnega Naključja? Kakor v domačem Nazaretu. Tu pri nas se dogaja veliko, čudežev bolj malo. Imamo krste, pogrebe, poroke, cerkva, kolikor hočeš, čudežev malo. Imamo mogočno zgodovino, prelepo naravo, živimo v miru, čudežev malo. In čudil se je njihovi neveri.

Kaj sledi? Takoj zatem pošlje dvainsedemdesetere … da oznanjajo. Vere ne živimo sami, ne v lastnem imenu in ne zase. Poslani postanejo priče, očividci in iz učencev apostoli, učitelji. Enako je danes. Jezus Kristus nas pooblašča, nam daje poslanstvo in oblast za pričevanje z besedo in dejanji.

Prebudi Slovenijo in začni pri nas, zaspanih kristjanih!

Naj steče, Gospod, po nas ubogih upanje v ta svet. Gospod, v imenu vseh nas tu, v tvojem domačem kraju, izpovedujem vero vate. Tudi pri nas polagaj roke, ozdravljaj, delaj čudeže. Prebudi Slovenijo in začni pri nas, zaspanih kristjanih!