Razstava o dr. Jošku Tischlerju je nastala lani ob 45. obletnici Tischlerjeve smrti v letu 1979. Skupaj z Mohorjevo družbo v Celovcu so je pripravil Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ki deluje v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Arhivski material, ki ga je mogoče videti na razstavi, je prispevala Tischlerjeva vnukinja Marica Hartmann. V pripravo razstave je bil kot član kuratorskega odbora vpleten zgodovinar dr. Andrej Rahten, nekdanji veleposlanik Republike Slovenije na Dunaju.

Razstava na desetih panelih predstavlja Tischlerjevo mladost v občini Škocjan, njegovo vodenje Slovenske prosvetne zveze, medvojno internacijo v Bregenzu in konec nacionalsocialistične vladavine, povojni optimizem in politično stvarnost, ignoranco velesil in nacionalistične pritiske, Tischlerjevo ustanovitev Narodnega sveta koroških Slovencev in Slovenske gimnazije, razočaranja v drugi republiki in njegovo zadnjo vrnitev v politiko.

V pogovoru z dr. Petro Svoljšak so o dr. Jošku Tischlerju spregovorili Hanzi Filipič, dr. Andrej Rahten in dr. Jan Bernot. FOTO: Ivo Žajdela

O dolgoletnem vodilnem politiku in šolniku koroških Slovencev

O dolgoletnem vodilnem politiku in šolniku koroških Slovencev dr. Jošku Tischlerju (1902–1979) so v pogovoru s predstojnico Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU dr. Petro Svoljšak spregovorili glavni urednik Mohorjeve založbe Celovec Hanzi Filipič ter raziskovalca Tischlerjeve družinske zapuščine dr. Andrej Rahten in dr. Jan Bernot.

Kot je povedal Andrej Rahten, je Tischler na domu nesebično z brezplačnimi inštrukcijami in malico pomagal dijakom Slovenske gimnazije. Ob njeni ustanovitvi je hodil od hiše do hiše in prepričeval starše, naj otroke pošljejo na Slovensko gimnazijo. Ko se je ravno vračal iz Bregenza, kamor je narodno zavednega učitelja premestil nacistični režim, je v Beljaku naletel na vlake s koroškoslovenskimi pregnanci, ki so se vračali iz izgnanstva v Nemčiji, Britanci pa so jih nameravali poslati nazaj v Nemčijo, kar bi bil neizmerni absurd. S posredovanjem pri Angležih mu je uspelo zagotoviti njihovo vrnitev na domove.

Vsi so izpostavili odlike, zaradi katerih je bil Joško Tischler voditelj Slovencev na avstrijskem Koroškem. Bil je izjemno blag in socialno čuteč, še posebno do otrok in dijakov, ki so prihajali iz revnih okolij.

Dr. Andrej Rahten FOTO: Ivo Žajdela

S Tischlerjevo nagrado počastijo osebnosti za vrhunske prispevke

Pod vodstvom Andreja Rahtena pripravljajo obsežno knjigo, v kateri bodo prikazali te odlike in zasluge velikega koroškega Slovenca, po katerem so poimenovali tudi Tischlerjevo nagrado. Z njo vsako leto počastijo kulturne ter politične delavce za vrhunske prispevke na področju umetnosti, znanosti, kulture in politike, ki so pomembno prispevali v zakladnici slovenske narodne skupnosti na Koroškem ali za posebne zasluge pri širjenju in utrjevanju narodne zavesti ter ugleda koroških Slovencev bodisi doma ali v tujini. Na podelitveni listini so citirane Tischlerjeve besede: »Naše delo naj služi kulturni povezanosti z materinskim narodom.« Prvo so leta 1979 podelili Lajku Milisavljeviču, zadnje štidi leta pa Matevžu Grilcu, Nužeju Tolmajerju, Karlu Smolleju in Francu Kattnigu.

Državna sekretarka na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. FOTO: Ivo Žajdela

Pomen živega stika s Slovenci v zamejstvu in po svetu

Državna sekretarka na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar (urad je podprl postavitev razstave in raziskovanje Tischlerjeve zapuščine, ki se nadgrajuje s ciljnim raziskovalnim projektom) je dejala, da se ji zdi posebej pomembno, da razstava potuje po gimnazijah v matični domovini in na Koroškem. Poudarila je pomen krepitve razumevanja in poznavanja realnosti slovenske skupnosti na Koroškem: »Moramo se vprašati, koliko imamo več kot sto let po plebiscitu, skoraj 80 let po pariških mirovnih pogodbah in več kot 30 let po osamosvojitvi še živega stika s koroškimi Slovenci in Slovenci v drugih sosednjih državah. Koliko še čutimo naše avtohtone narodnostne skupnosti in koliko razumemo njihovo usodo. Ta živ stik ni stvar preteklosti, temveč je od njega odvisna prihodnost Slovencev v Avstriji in z njo prihodnost slovenskega naroda.«

Stalno se je boril za skupne koristi vseh koroških Slovencev

Dr. Joško Tischler se je rodil 8. maja 1902 in je umrl 23. januarja 1979, pokopan je na pokopališču v Žrelcu. Rodil se je v kmečki družini očetu Jožu in materi Ani (rojena Starc), osnovno šolo je obiskoval v Škocjanu nato v Tinjah, gimnazijo pa v Celovcu in Kranju. Na dunajski univerzi je študiral matematiko in fiziko, diplomiral je leta 1927. Te predmete je tudi poučeval, leta 1957 so ga imenovali za ravnatelja Državne gimnazije za Slovence v Celovcu, upokojil se je leta 1968.

Ko je bil profesor v Beljaku med 14. februarjem 1934 in 1. februarjem 1939 je postal predsednik Slovenske prosvetne zveze in je v uradnih razgovorih z državnimi zastopniki in zastopniki Heimatbunda branil bodisi slovenske prosvetne, in še posebej slovenske šolske interese. Po priključitvi Avstrije k Nemčiji je na občnem zboru zveze 28. decembra 1938 ugotavljal, da se je kljub obljubam nacističnih funkcionarjev položaj koroških Slovencev zelo poslabšal, zato je moral Koroško zapustiti. V Bregenzu je vzdrževal zveze tudi s tistimi koroškimi Slovenci, ki so bili aprila 1942 nasilno preseljeni v Nemčijo; z njimi se je po koncu vojne vrnil na Koroško.

Angleška oblast je Tischlerja avgusta leta 1945 imenovala kot slovenskega zastopnika in člana koroške deželne vlade. Tu je odločilno sodeloval pri oblikovanju šolske uredbe z dne 3. oktobra 1945. Leta 1949 je Tischler ustanovil Narodni svet koroških Slovencev in bil do leta 1960 njegov predsednik, nato podpredsednik. Stalno se je boril za skupne koristi vseh koroških Slovencev. Vseskozi je skušal vzdrževati tesne stike s Slovenci kjerkoli po svetu in se je dobro zavedel velikega pomena povezanosti vseh članov slovenskega naroda. Leta 1972 je predaval na Študijskih dnevih Draga z referatom Oris stanja narodne skupnosti na Koroškem.

Od leta 1979 Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev podeljujejo nagrado z njegovim imenom, Tischlerjevo nagrado.

Naj v nadaljevanju povzamem nekaj opisov na razstavi.

Predsednik Slovenske prosvetne zveze

Nacistični puč 25. julija 1934 je pretresel ne samo vso Avstrijo, ampak so se ob njem zganili tudi v vseh glavnih evropskih prestolnicah. Čeprav ni bil uspešen, so prevratniki umorili kanclerja Engelberta Dollfussa, ki je bil po ustanovitvi stanovske države trn v peti Adolfu Hitlerju in njegovim nacističnim privržencem. Politični vzpon Joška Tischlerja se je začel prav v stanovski državi, ki jo je kot zvezni kancler nato vodil Dollfussov naslednik Kurt Schuschnigg.

V tistem času je bilo tudi razpisano sistematizirano mesto za matematiko in fiziko na realni gimnaziji v Beljaku, za katerega je Joško Tischler zaprosil in ga kot edini kandidat tudi dobil. 14. novembra 1934 je končal službovanje v Fürstenfeldu in nastopil delo v Beljaku. Po vrnitvi na Koroško se je aktivno vključil v politično življenje. Deloval je v okviru Slovenske krščansko-socialne zveze za Koroško, ki se je 22. novembra 1934 preimenovala v Slovensko prosvetno zvezo. Njen predsednik je bil takrat duhovnik Vinko Poljanec, v statutu pa je bila izrecno definirana kot osrednja kulturna organizacija koroških Slovencev, ki ima za nalogo ustanavljanje nepolitičnih društev na krščanskosocialnih načelih.

Ko so bile politične stranke prepovedane

Na predlog deželnega vodje Domovinske fronte Arnolda Sucherja, ki je bil v letih 1936–1938 koroški deželni glavar, so Tischlerja imenovali v sosvet njenega deželnega vodstva. V tem svojstvu je nato skupaj z namestnikom Ivanom Starcem zavzeto nastopal na javnih prireditvah. Na 29. letnem občnem zboru Slovenske prosvetne zveze 18. marca 1937, ki se ga je udeležilo okoli 300 zastopnikov, so Tischlerja izvolili za predsednika. Kakšen je bil njegov takratni politični vsakdanjik, je Tischler kasneje na kratko opisal v spominih: »Dvakrat tedensko sem bil popoldne v Celovcu, kjer smo se posvetovali z dr. Petkom in raznimi slovenskimi duhovniki, predvsem z gospodom Starcem in z gospodom Poljancem in tajnikom zveze dr. Vinkom Zwittrom. Prosvetna zveza je – politične stranke so bile prepovedane – gojila v prvi vrsti pevsko in odrsko kulturo, prirejala številne prireditve in šesttedenske kuharske tečaje, ki jih je vodila Hartmanova Milka.«

12. marca 1938 je Hitlerjeva Nemčija zasedla Avstrijo

Po dolgih desetletjih strankarske prevlade nemških nacionalcev se je stanovska država, nad katero se je z grozečo hitrostjo širila senca tretjega rajha, v Tischlerjevih očeh vendarle pokazala kot priložnost, da pride vsaj do delne izpolnitve slovenskih narodnih zahtev. Zavedal se je namreč, kaj naj bi bila alternativa Schuschniggovega političnega padca. Za 13. marec 1938 je Schuschnigg razpisal plebiscit za avstrijsko državo. Toda Hitler je to preprečil in 12. marca zasedel Avstrijo.

Nemški nacionalisti so nadaljevali sistematično raznarodovalno delo

Anšlus je pomenil za nemške nacionaliste na Koroškem dobro priložnost, da nadaljujejo sistematično raznarodovalno delo, začeto po plebiscitu leta 1920. Uradno so sicer zaradi navodil iz Berlina, kjer so računali na zavezništvo s Kraljevino Jugoslavijo, sicer še morali dopuščati tudi javno kulturno udejstvovanje slovenske manjšine na Koroškem. K temu je gotovo pripomogla tudi lojalnostna izjava, ki sta jo 30. marca 1938 podala Franc Petek in Joško Tischler v imenu Slovenske prosvetne zveze. S tem sta med drugim preprečila prepoved izdajanja tednika Koroški Slovenec, ki so ga njuni deželni nasprotniki načrtovali po anšlusu. Tischler si je prizadeval, da tudi v zahtevnih razmerah nacističnega režima prepreči kršenje narodnih pravic koroških Slovencev. Na občnem zboru Slovenske prosvetne zveze 28. decembra 1938 je bila osnovna ugotovitev njenih voditeljev naslednja: »Avstrija je izginila z njenim režimom, koroški Slovenci pa smo ostali.«

Tischlerja so odstranili z gimnazije in »premestili« v Bregenz

Toda nacisti na Koroškem so tedaj že v veliki meri poteptali obljube, dane v kampanji za plebiscit ob anšlusu, zlasti na šolskem področju. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bodo poiskali kakšno pretvezo, da se Tischlerja odstrani iz političnega življenja. Na beljaški gimnaziji je 1. februarja 1939 začel med učenci krožiti letak, ki je ščuval proti Tischlerju in ga imenoval za izdajalca, nakar so se začeli proti njemu protesti. Šlo je za politično režirano spletko, ki naj bi povzročila Tischlerjev odhod iz Koroške. Pomagalo mu ni niti pismo podpore, ki so ga na ravnateljstvo šole naslovili dijaki, v katerem so potrdili, da naj ne bi pri pouku nikoli spregovoril niti besede o politiki. V pismu so poudarili, da naj bi si v petih letih poučevanja v Beljaku prislužil tako njihovo spoštovanje kot tudi zaupanje staršev, demonstracij pa naj bi se udeležil zgolj manjši del učencev, ki naj sploh ne bi poznal dejstev. Tischler je bil 20. februarja naposled obveščen, da je deželni šolski svet odredil, naj se ga odpusti. Premeščen je bil v Bregenz.

Demokratično okolje po vojni in »Osvobodilna fronta«

Po sprejemu oktobrske (1945) odredbe o obveznem dvojezičnem šolstvu se je zdelo, da je Tischlerjeva politika prepričevanja in potrpežljivega pridobivanja koncesij prava pot, ki naj bi postopno in z malimi koraki končala dolga desetletja krivic, prizadejanih slovenski narodni skupnosti na Koroškem. Če izvzamemo vse glasnejše kritike med radikalnejšimi člani Osvobodilne fronte, so Slovenci Tischlerjevo delovanje v deželni vladi ocenjevali »zelo pozitivno«. Vsaj tako je menil sam, ko se je spominjal tistega obdobja: »Ljudje so prihajali in so imeli do mene prost dostop in hitro rešitev.«

Komunisti v Jugoslaviji so se odločili, da je bolje volitve bojkotirati

Po prvih večjih nesoglasij je prišlo v luči priprav na volitve, razpisane za 25. november 1945. Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško je 21. septembra sprejela statut in program. Tischler je zaprosil britansko zasedbeno oblast, da na njuni podlagi dovoli delovanje Slovenske stranke. Tischler je 17. oktobra izjavil, da želi nadaljevati sodelovanje z obstoječimi strankami, Slovenska stranka pa bi morala v volilnem boju nastopiti kot nepolitična sila, ki bi zajela vsakega Slovenca, od komunističnega delavca do katoliškega duhovnika.

Toda komunistični oblastniki v Jugoslaviji so se odločili, da je bolje volitve bojkotirati, kot pa z udeležbo legitimirati obstoječe državne meje. Tischler je bil nasprotno 5. novembra pripravljen podpisati izjavo, da mejno vprašanje ne bo del volilnega boja.

Komunisti so Tischlerja prisilili, da se je umaknil

Tischlerjeva odločitev je povzročila veliko razburjenje v komunističnem jedru Osvobodilne fronte, ki je zahtevalo slovenski bojkot volitev. Spor je dosegel vrhunec 6. novembra 1945 na sestanku plenuma Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, ko je bila Tischlerju izrečena nezaupnica. Tischler je zaradi spoznanja članov vodstva, da je domnevno ravnal nepravilno, odstopil tako kot zastopnik Slovencev v deželni vladi kot tudi predsednik Osvobodilne fronte za Koroško. Britanska zasedbena oblast volitev ni bila pripravljena preložiti. Tischler je odločitev o neudeležbi na novembrskih volitvah retrospektivno označil za »zgodovinsko napako«.

Komunistična »politika« na Koroškem se je nadaljevala

Da Tischler takrat ni popolnoma prekinil odnosov z Osvobodilno fronto, je verjetno tudi posledica dejstva, da je želel obnoviti Slovensko prosvetno zvezo, ki je prenehala delovati z napadom sil osi na Jugoslavijo, za kar je potreboval širšo podporo. Na občnem zboru 20. marca 1946 so ga izvolili za njenega predsednika. Vendar je vedno težje usklajeval različne poglede, nasprotja s komunističnimi aktivisti pa so naraščala. Tischler je zato 9. januarja 1949 izstopil iz Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte. Na občnem zboru 12. marca istega leta Tischlerja tudi niso več izvolili za predsednika Slovenske prosvetne zveze.

Konec v: Joško Tischler, razstava, Koroška, Celovec, slovenska gimnazija, Tischlerjeva nagrada [2]